Cenzura branja v 21. stoletju

Skozi zgodovino so bile knjige vedno na udaru cenzorjev. Naj je bilo to zaradi politične, verske, moralno sporne ali eksplicitno seksualne vsebine, so se ljudje vedno znašali nad avtorji besedil. Ampak danes, v knjigam prijazni družbi, je ljudem dovoljeno brati tudi o tako kompleksnih vsebinah, kot so politične manipulacije, nasilje in droge, ne da bi jih moralo biti strah, da bodo zaradi tega kaznovani. Pa je temu res tako?

V Združenih državah Amerike vsako leto zadnji teden v septembru (letos je bilo to med 25. septembrom in 1. oktobrom) obeležujejo Banned Books Week (Teden prepovedanih knjig), ko praznujejo svobodo branja. Dogodek izpostavlja pomen svobodnega in odprtega dostopa do informacij. V Združenih državah Amerike so namreč v šolah in splošnih knjižnicah določene knjige še vedno prepovedane kljub nasprotovanju Ameriškega združenja knjižnic. Na seznamu prepovedanih knjig se znajdejo tako leposlovna dela, kot so romani, poezija in dramska dela, pa tudi neleposlovna, kot so biografije in slovarji. Te prepovedi so običajno posledica pritožb staršev, ki se jim določene knjige ne zdijo primerne za otroke in jih želijo pred njimi obvarovati (npr. knjige o spolni usmerjenosti, kot je npr. S Tango smo trije). V mnogih knjižnicah, vključno z British Library in Library of Congress, so npr. erotične knjige spravljene v ločenih zbirkah z omejenim dostopom v čitalnici. V nekaterih knjižnicah se je treba naročiti na posebno aplikacijo za branje določenih knjig. Knjižnice se zato izogibajo kupovanju kontroverznih knjig; pri tem imajo veliko vlogo tudi osebna mnenja knjižničarjev, ki vplivajo na izbor knjig.
 
S poskusom odstranitve ali omejitve dostopa do gradiva na podlagi ugovora ali prepovedi posameznih oseb in skupin, ko se skuša  odstraniti določeno besedilo iz kurikuluma ali knjižnice, se omejuje dostop drugih do tega besedila. To pa pomeni veliko nevarnost za svobodo govora in izbire. Zaradi velikih prizadevanj knjižničarjev, učiteljev, študentov in članov skupnosti, ki stojijo in govorijo v prid svobodi branja, se večina takih omejitev izkaže za neutemeljene in knjige so vrnjene na police.
 
Banned Books Week združuje celotno skupnost, ki se v ZDA ukvarja s knjigami, t.j. knjižničarje, knjigarnarje, založnike, novinarje, učitelje in bralce vseh vrst, ki javno izražajo svoja mnenja v podporo svobodi branja. Še posebej pa si prizadevajo po vsej državi odpraviti omejujoč dostop do knjig, hkrati pa opozarjajo tudi na škodo, ki jo s svojimi dejanji povzroča cenzura.
 
Urad za intelektualno svobodo (OIF) pri Ameriškem združenju knjižnic (ALA) vsako leto na podlagi zgodb, ki se pojavljajo v medijih, in na podlagi informacij, ki jih predložijo knjižničarji in učitelji iz vse države, sestavi seznam prepovedanih knjig, ob katerih je navedeno tudi, zakaj želi nekdo omejiti dostop javnosti. Med prvimi trije razlogi, ki so jih navajali poročevalci Uradu za intelektualno svobodo, so se letos znašli "seksualno eksplicitna vsebina", "žaljiv jezik" in dejstvo, da gradivo "ni primerno za starostne skupine, ki jim je v bistvu namenjeno."
 
V letošnjem letu so se tako na prvih desetih mestih znašle naslednje knjige:

1. John Green: Kdo si, Alaska? 
    Razlog: žaljiv jezik, seksualno eksplicitna vsebina, ni primerna za starostno skupino
    (mhm, pri nas je knjiga dobila Zlato hruško!!!)

2. E. L. James: Petdeset odtenkov sive
    Razlog: seksualno eksplicitna vsebina, ni primerna za vse starostne skupine, slabo napisana,
    strah, da bi najstniki poskušali izvesti določene scene iz knjige (LOL)

3. Jessica Herthel and Jazz Jennings: I am Jazz
   Razlog: netočna, homoseksualnost, spolna vzgoja, ni v skladu z religioznimi nazori, neprimerna za starostno skupino.

4. Susan Kuklin: Beyond Magenta: Transgender Teens Speak Out
  Razlog: proti-družinska, žaljiv jezik, homoseksualnost, spolna vzgoja, politični in religiozni nazori, neprimerna za starostno skupino, in drugo (“želijo izločiti iz knjižnične zbirke, da se izognejo pritožbam").

5. Mark Haddon: Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa 
   Razlog: žaljiv jezik, religiozni nazori, neprimerna za starostno skupino, in drugo (“psovke in ateizem”).

6. Biblija
    Razlog: religiozni nazori

7. Alison Bechdel: Fun Home
    Razlog: nasilje in drugo (“graphic images”).

8. Craig Thompson: Habibi
    Razlog: golota, seksualno eksplicitna vsebina, neprimerna za starostno skupino

9. Jeanette Winter: Nasreen’s Secret School: A True Story from Afghanistan
    Razlog: religiozni nazori, neprimerna za starostno skupino, nasilje

10. David Levithan: Two Boys Kissing
      Razlog: homoseksualnost in drugo (“dopušča javno izkazovanje naklonjenosti”).

So zgoraj navedeni razlogi upravičeni, da se knjige prepovedo za vse? Mislim, da ne. V času demokracije in svobode izražanja mnenja, je vsak za sebe sposoben presoditi, ali bo knjigo bral sam in ali jo bo ponudil svojim otrokom. Se pred tem mogoče še vprašal, ali s tem, ko omejuje dostop do določene knjige, otroku dela kakšno škodo in ali mu jo s prepovedjo ne dela samo še bolj vabljivo. Ravno zato je bolj primerno, da se z otrokom pogovorimo, še preden ta do knjige sploh pride. Ni razloga za prepovedovanje knjig, ki predstavljajo homoseksualnost, ljudi drugih ras in drugačne religiozne nazore. Njihovi avtorji in tudi založniki jih znajo predstaviti in ponuditi na tak način, da bodo tiste starostne skupine, ki so jim knjige prvenstveno namenjene, iz vsebine znale razbrati pravi namen. Posameznim starostim otrok se prilagodijo tudi ilustracije v slikanicah in knjigah za mlajše otroke, ki še dodatno sporočajo vsebino. S prepovedjo določenih vsebin pri otrocih samo spodbujamo strah pred neznanim in negotovost, saj takih situacij ne znajo umestiti v svoj socialni kontekst. Strah in negotovost pa rojevata homofobna in ksenofobna mišljenja, iz katerih izhaja fizično in psihično nasilje nad tistimi, ki so drugačni od nas. Si to res želimo? Ali želimo vzgojiti strpne in razgledane odrasle, ki bodo gradili boljši in prijetnejši svet za vse?

Danes, ko je dostop do vsakršnih informacij prek infomacijskih orodij lažji kot še nikoli, prepoved knjig ni samo cenzura, je kratenje pravice izbire enega na račun drugega. Kot je dejal že John Stuart Mill v svoji razpravi O svobodi: “Če bi bili vsi ljudje, razen enega, istega mnenja in bi imela samo ena oseba drugačno mnenje, človeštvo ne bi bilo nič bolj upravičeno utišati to osebo, kot bi bila ona, če bi imela to moč, upravičena utišati človeštvo” (pogl. 2, #1). Zato pozdravljam prizadevanja Ameriškega združenja knjižnic, da se zavzema za to, da svoboda branja obstaja za vse in da si pravice odločanja o tem, kaj je primerno za družbo, ne more lastiti nihče.