Knjiga kot ultimativno utelešenje ideje

Stephane Mallarme: "Vse na svetu obstaja zato, da bi končalo kot knjiga."

​Ko se misel, ki se utrne v avtorjevi glavi, kakor mavrica prelije čez njegovo čelo in mu razsvetli oči, koža na obrazu dobi rožnati navdih in vanj se naseli neki notranji nemir. Pljuča, ki so še trenutek pred tem globoko vdihnilazrak, se stisnejo na velikost rozine, v prstih na rokah pa začuti trzljaje, ki jih ne more preprečiti. Ti se razširijo na celotno telo, ki začne vibrirati v frekvenci, ki ga hkrati sili v ekstazo in obup. Nemir ga prisili, da za ubesedenje misli brska po globinah svoje duše za pravimi besedami, iz katerih nato kot slika oblikuje prvi stavek. In nato na enak način še naslednjega. In naslednjega. In naslednjega. Dokler se mu pred očmi kot film ne odvije oris celotne zgodbe. Šele takrat je zmožen pljuča spet v celoti napolniti z zrakom. Njegova pozornost pa je že tam, v fizičnem svetu.

Iz potrebe po ohranitvi misli, da ne bi izginila v pozabi, jo avtor prelije na papir. Počasi, stavek za stavkom, jo zapisuje – zdaj previdno in razmišljujoče, zdaj strastno in izlivajoče. Tehta besede, ki naj jih uporabi, da bo zapisano kar se da identično zamišljenemu. Če se beseda v pomenskem odtenku razlikuje od čustva, ki naj bi ga nosila, jo pobriše in zamenja z drugo, ustreznejšo. Pri tem izhaja iz svojega modela sveta, v katerem se zrcalijo njegove osebne izkušnje in izkušnje ljudi, ki so ga vzgajali, izobraževali, mu vcepljali svoje miselne svetove in mu šepetali na uho, kaj je v družbi sprejemljivo in kaj ni, in kar se je nezavedno vtisnilo v njegovo dušo in kot tako pronica skozi njegove pore in premike prstov po tipkovnici na papir.

Pustimo vnemar moment, da se velikokrat zgodi, da, ko je zgodba enkrat spravljena na papir in se zdi, da bi v knjižni obliki lahko takoj ugledala luč sveta, jo mora avtor po predlogih urednika, ki v mozaik prida še svoje videnje, še enkrat pregnesti in preoblikovati, da bo lahko resnično zaživela za druge. Pomembno je, kaj se zgodi, ko avtor svojo idejo da na razpolago javnosti.

Objektivno gledano knjiga ni nič drugega kot kup lepo obrezanega, prepognjenega, sešitega oziroma spetega papirja z natisnjenim tekstom med dvema tršima platnicama, ki razkrivata vsebino, zapisano na papirju. A vendar je knjiga predmet, ki zna v nas na tak ali drugačen način vzbuditi pozornost in celotno paleto človeških čustev. Nekoga pritegne likovna podoba platnic, drugega slike, ilustracije, tretjega tema, četrtega stil pisanja, petega spet kaj drugega ... Enemu vzbudi domišljijo in ga popelje v sanjske svetove, drugemu razkrije resnico o preteklosti, spet tretjega nauči nekaj novega ... Kaj bo vzbudila na čustveni ravni, pa je odvisno od tega, kako močno sta kompatibilna avtorjev in bralčev model sveta. Bolj kot sta si podobna, bolj se bo bralec sposoben vživeti v zapisano, bolj bo zapisano doživljal kot lastno izkušnjo, bolj mu bo zgodba všeč. A tudi če bralec ni sam doživel zapisanega, se zna na nek prav čaroben način empatično vživeti v literarne junake, v sebi preigrava možne rešitve najtežjih življenjskih situacij in hkrati goreče upa, da mu bodo v resničnem življenju prihranjene. Ali pa zaradi izkustev in čustev prelitih na papir goreče upa, da jih bo – nekoč nekje – doživel tudi sam.

Knjige se pogovarjajo z nami in nas poslušajo. Knjige nam hkrati skrajšajo čas in ga raztegnejo v neskončnost. Knjige nam odkrivajo življenja, ki jih drugače ne bi nikoli živeli. Ko smo sami, nam delajo družbo. V družbi se pogovarjamo o njih kot o najboljših prijateljih.

Zaradi vsega tega je knjiga zame ultimativno utelešenje ideje. Ker ne živijo samo bralci tisoč življenj – z vsako knjigo drugega, temveč ena sama knjiga v vsakem od njih živi svoje življenje.