Slovenskemu knjižnemu sejmu ob rob

Letošnja izdaja Slovenskega knjižnega sejma je zaprla svoja vrata. Po videnem in slišanem se zdi, da po 34. letih koncept sejema potrebuje temeljito prenovo. 

Prvi Slovenski knjižni sejem je potekal od 10. do 17. novembra 1972 na Gospodarskem razstavišču v današnji dvorani Galerija. Na dobrih 700 kvadratnih metrih je razstavljalo 17 založnikov, ki so pokazali tri tisoč novosti iz zadnjih treh let. Sejem je na tem prizorišču ostal do konca sedemdesetih, leta 1981 pa se je s svojo peto postavitvijo preselil v Cankarjev dom, kjer gostuje še danes. Letos se je na dobrih 4.200 kvadratnih metrih v treh etažah Cankarjevega doma predstavilo 106 založb, ki so predstavile 25.000 knjig, od tega tri tisoč novih samo v letošnjem letu. Ergo: kvadratura, na kateri se predstavlja posamezna založba, je od začetkov sejma ostala skorajda nespremenjena, število naslovov, ki so jih založbe skupaj postavile na police, pa se je podvanajsterilo!!!

Kot je na novinarski konferenci pred začetkom sejma povedal Zdravko Kafol, je 106 razstavljavcev maksimum, kot ga zmore Cankarjev dom. Da se bo prihodnje leto mogoče sejem lahko razširil še na ploščad pred domom. Kaj pa potem, ko bo zapolnjena tudi ta? Kaj bi zares pomenilo, da bi se sejem vrnil na Gospodarsko razstavišče? Je temu, da se to še ni zgodilo, res kriva le višina stroškov, ki jih morajo plačati razstavljavci? Prav zanima me, kako to rešujejo na Interliberju, ki poteka na Zagrebškem velesejmu - verjetno tam založbe plačajo več kot le najem opreme in elektriko? Manjše založbe zato nastopajo skupaj ali pod okriljem katere od knjigarn, ki prodajajo njihove knjige. Počasi se te poteze začenjajo posluževati tudi naše manjše založbe in mislim, da pri tem nobena od njih ne izgublja svoje identitete.

Kljub temu Zbornica slovenskih založnikov in knjigotržcev, ki je tudi organizator sejma, bije plat zvona, da že nekaj let število novih naslovov knjig upada. Mislim, da s tem ni nič narobe, če je tisto, kar izide kakovostno in berljivo. Če pogledamo samo alarmanten podatek, da Društvo Bralna značka in Mestna knjižnica Ljubljana - Oddelek za mladinsko književnost, ki podeljuje Zlate hruške, že nekaj časa ugotavljata, da je med okrog tisoč naslovi knjig za otroke in mladino, ki vsako leto izidejo pri nas, vsaj polovica zanič, bi bilo mogoče celo bolje, da bi izšla še kakšna manj, pa da tiste bolj kakovostne pridejo bolj do izraza in s tem bolj pritegnejo pozornost kupcev.  

Te dni v Cankarjevem domu ni bilo videti, da bi v Sloveniji tako zelo hudo primanjkovalo bralcev - kupcev. Organizator že nekaj let navaja, da je obiskovalcev med 30.000 in 35.000, pa vendar se je letos zdela gneča v Cankarjevem domu še posebej nevzdržna in to ne glede na čas dneva. In velika večina od  njih je imela v rokah vrečko z nakupljenimi knjigami. Zaradi navala obiskovalcev je v vseh treh etažah zmanjkovalo zraka, samo prizorišče pa je bolj spominjalo na evforičnost razprodaj velikih nakupovalnih središč kot na umirjen utrip knjigarn, kakršnega si zares želimo bralci. To je, da zbrano in umirjeno pregledamo ponudbo na policah polistamo in preberemo, kar nas zanima, nato pa se racionalno odločimo za nakup knjig, ki jih bomo brali - tudi po večkrat. Ljudje so nervozno hiteli iz enega razstavnega prostora na drugega in v mimohodu nagrabili naslove, večinoma tiste s prepoznavnimi naslovnicami in uveljavljenejšimi avtorji. Je zato kaj čudnega, da je veliko ljudi obisk sejma pospremilo s komentarjem, da kljub 25.000 naslovov ni bilo velike izbire, še posebej pa so bili razočarani nad višino popustov. Kar je res: nekatere založbe za nove knjige niso ponudile niti sejemskega popusta, ki ga omogoča zakon. Če naj bi bil eden izmed osnovnih namenov sejma (upam pa da ne edini) povečanje prodaje, ki se v zadnjih mesecih leta zaradi bližajočih praznikov zgodi tudi brez njega, bi si želeli vsaj prijaznejšo nakupovalno izkušnjo. Prejšnji teden, ko sem obiskala zagrebški Interliber, bi prodajalcem človek lahko jedel iz roke, tako so znali prodajati svoje knjige. 

Moram pa pohvaliti male založnike, katerim se vidi, da svoje knjige posvojijo kot svoje otroke. Zato jih znajo predstaviti s srcem in bralcu ponuditi tisto, kar bo vsakemu zagotovo sedlo v dušo. ​Resnično upam, da se jim nastop na sejmu pozitivno obrestuje in da nas bodo še dolgo razveseljevali s svojimi mojstrovinami. Tu moram predvsem omeniti založbe Goga, Malinc, Zala, Vigevageknjige, Ocean in KUD Sodobnost International. S svojima izvirnima stojnicama pa že nekaj let izstopata Beletrina in Sanje.

Če je bilo še pred petimi leti v okviru sejma v okviru desetih programskih sklopov izvedenih okrog 100 dogodkov, predstavitev, okroglih miz, razstav, koncertov …, smo imeli obiskovalci letos na voljo okrog 350 dogodkov. V 65 urah, kar je bil sejem odprt, smo samo na vsakem od štirih večjih odrov (Debatna kavarna, Pisateljski oder, Forum za obiskovalce ter Cicifest) lahko vsak dan prisluhnili med 10 in 13 uram različnih debat, okroglih miz in pogovorov z vseh področij literarnega ustvarjanja, predstavitev knjig, srečanj z avtorji ... na preostalih predstavitvenih prostorih in stojnicah, kjer so avtorji podpisovali svoje knjige, pa je bilo še za dobrih 120 ur dogajanja, pa pri tem nisem štela dogodkov po dvoranah Cankarjevega doma. Vsega skupaj med 350 in 400 ur programa v petih dneh!!! Kako naj si posameznik izbere in ogleda vse tisto, kar ga zanima. Prav tako ne razumem poteze, da se sejemski dogodki širijo še na prizorišča v mestu. Že tako nekdo, ki želi pozorno spremljati dogodke na samem prizorišču zaradi natrpanega urnika ne zmore ujeti vseh sebin, ki bi jih želel slišati (sama sem na primer v nedeljo želela spremljati tri dogodke, ki so se vsi začeli ob isti uri!!!). Če jih zmore slišati, saj je hrup s stojnic včasih tako močan, da se ne sliši nič od povedanega, četudi sediš blizu razpravljavcem. Vsekakor bi bilo smiselno premisliti namen teh debat in predstavitev in da bi jih umaknili z razstavnega dela v bolj umirjene dele sejma, mogoče celo v dvorane.

Na sejmu zares pogrešala predvsem ponudbo kakšnih prigrizkov in pijač - še posebej za tiste, ki na sejmu ostanejo ves dan zaradi dela ali dogodkov, ali bi se radi podružili, imeli poslovne sestanke ipd. ali pa tiste, ki smo s seboj pripeljali otroke, za katere vsi vemo, da znajo biti tisti trenutek, ko nekam pridejo postati lačni in žejni, čeprav so ravnokar zmazali celo kosilo. Boste rekli, da je dovolj priložnosti v Maxiju? Mogoče: vendar tako padeš ven iz gira in za vikend je Maxi zaprt. Če pa si zaradi ljubega miru vse to raje prineseš s seboj, nimaš kje v miru pojesti, zato manjka nek kotiček za obiskovalce, kjer bi se po napornem ogledu človek lahko odpočil in pretegnil noge, da v miru in tišini zbere svoje vtise preden nadaljuje z ogledom in nakupi. Še pred nekaj leti je bila obiskovalcem na voljo Bralnica, kjer so lahko obiskovalci posedeli, popili skodelico čaja, prelistali knjige, ki so jih darovale založbe. Knjige iz Bralnice pa so po končanem knjižnem sejmu podarili varnim hišam po Sloveniji (Kam se je izgubila ta dobrodelna nota?).

​Drugače pa: Slovenski knjižni sejem bo še vedno ostal praznik slovenske knjige. Če drugega ne v Cankarjevem domu na enem mestu srečaš številne znance, avtorje, založnike, soblogerje in druge navdušene bralce. Kljub vsemu zgoraj omenjenemu je to kraj, kjer slišim spodbudno besedo, sklenem kakšno novo prijateljstvo, se kaj novega naučim in kjer se zares počutim kot doma.

Za konec pa še ena opomba: pred dvema letoma je bil s strani takratnih direktorja Gospodarske zbornice Slovenije Sama Hribarja Miliča, ministra za gospodarstvo Zdravka počivalška, ministrice za šolstvo Maje Makovec Brenčič in ministra za kulturo Antona Peršaka podpisan manifest Slovenija bere, katerega cilj je izboljšati bralno kulturo Slovencev. Projekt je zagnala Gospodarska zbornica Slovenije, ko je V tem času je k projektu pristopilo okrog 30 podjetij. 30 podjetij v dveh letih? Se vam to ne zdi malo? Prepričanega v nesmiselnost in odvečnost branja bomo težko prepričali, da je to dejavnost, s katero je moč dvigniti družbeni in razvojni potencial države. To, da bodo v prihodnosti obstajali bralci in nebralci je neizpodbitno dejstvo, zato bi se bilo bolj smiselno - kot je dejal tudi Samo Rugelj na okrogli mizi o povezavi bralne kulture z gospodarstvom - osredotočiti na tiste, ki pa berejo/beremo. Pa čeprav tistih petnajst minut pred spanjem. Res ne moremo biti vsi Manca Košir, vendar ima vsak od nas moč, da v svojem okolju, pri ljudeh, ki nam zaupajo in nam verjamejo, odigra vlogo ambasadorja branja. Pa čeprav bodo nebralci v naslednjem letu prebrali le eno samo knjigo, bo to pomenilo sto odstotkov več kot so prebrali leto pred tem. 

Vabim vas k debati:
Kaj pa je vas motilo na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu? Kaj bi spremenili in kako?
Kako pa vi sami spodbujate druge k branju?
Pustite svoj komentar spodaj.