Vprašljiva kakovost knjig neodvisnih avtorjev z Amazona

Kot nedolžna deklica verjame besedam zapeljivca, tako sem padla na obljube, da bom, če se registriram, lahko brezplačno brala knjige v zameno za kratko recenzijo prebranega. Vse to mi je obljubljal Booktasters. Seveda sem takoj zgrabila priložnost. Kdo je ne bi? Zastonj knjige! Kdo pa danes še da kaj zastonj? Tisto recenzijo pa tudi ne bo težko napisati, saj konec koncev, kaj pa je ta blog drugega kot to - pisanje odkritih ocen prebranih knjig. 
​A moje veselje se je kmalu sprevrglo v razočaranje.

Edini pogoj, ki ga BookTasters zahteva je, da ima bralec ustvarjen račun na spletnih straneh Goodreads in Amazon ter da je že kdaj napisal kakšno oceno izdelka, ki ga je kupil prek Amazona. Sama sem ravno pred kratkim kupila knjigo Little Mouses Big Book Of Fears, za katero sem napisala kratko oceno, ker mi je knjiga res prirasla k srcu. Tako sem imela izpolnjene vse pogoje, da se lahko lotim brezplačnega branja. Juhuuu!

Nekaj časa sem čakala, da mi BookTasters preko Twitterja ponudi knjigo, ki me bo pritegnila. Vendar se je njegova vljudnost končala, še preden sem knjigo sploh izbrala. Ves čas, tudi po večkrat dnevno, so me namreč nadlegovali s sporočili na Twitterju in mailu, ali sem že izbrala kakšno knjigo, da me knjige čakajo, da jih preberem, kaj bi rada brala itd. Seveda človek ne more drugače, kot da popusti pod pritiskom, in tako sem si rekla, dobro vzamem prvo, ki mi jo ponudijo, samo da mi nehajo težiti.

Ponudili so mi knjigo avtorice Lynde Filler z naslovom The Road to San Pancho, ki je na straneh Amazona obljubljala, da gre za kratek roman - napeti triler v hitrem in divjem ritmu, poln tajnih agentov in seksi žensk. Ni ravno moj stil, a sem si rekla, zakaj pa ne. Vsakemu avtorju je treba dati priložnost. Želela pa sem preveriti tudi, kakšne brezplačne knjige ponujajo. Mogoče bom pa odkrila kaj zanimivega, kar bi se dalo prevesti in izdati pri nas. Kako sem se zmotila!

Ko sem BookTasters odgovorila, da se strinjam in da bom prebrala knjigo, so me najprej napotili na Twitter, kjer da naj se povežem in začnem spremljati avtorico, za katero se je izkazalo, da vsak dan objavi vsaj 20 tvitov in mi je zato popolnoma zapolnila feed, ki je zaradi tega nenamerno postal oglaševalski blok za samopromovirane pisce abotnih romanov v stilu 50 odtenkov sive. Ne rečem, da ni bila prijazna, saj mi je še isti dan poslala knjigo na elektronski naslov (glej dva posta nazaj).  Dobila sem pdf, dolg 47 strani. Najprej sem mislila, da gre samo za testne strani, ko pa sem dokument odprla, so se mi razkrile vse katastrofične razsežnosti "romana". Najprej nekaj uvodnih strani o avtorici, potem kvazi kazalo (Chapter 1, Chapter 2 ...), še nekaj kratkih izvlečkov iz recenzij, pa še kratek povzetek, tako da je dejansko celoten roman dolg celih 30 strani! Pri slovenskih pisateljih so še kratke zgodbe daljše!

O napetem in hitrem ritmu v knjigi bi lahko govorili le takrat, ko se glavni junak, bivši gasilec in "wannabe" agent CIE, s svojim starim hipijevskim VW kombijem malo hitreje pelje po avtocesti proti končni destinaciji v Mehiki. Še seksi blondinko s prsmi "made-in-California" glavni junak gladko odpravi, z izjavo, da se striktno drži "three-bang-rule" (ne bom razlagala, kaj je s tem mislil). Vmes je sicer nekaj akcije med narkokarteli in DEA, a je ta del napisan tako, kot bi ga komentirali novinarji Dnevnika TV Slovenija. Nekaj namigovanja na erotično privlačnost in seks je čisto brezpredmetnega, saj ne samo, da se v knjigi nihče ne poljubi, niti dejansko seksa ne, višek erotike pa je, da moški pri svojih 30. letih še vedno padajo na ravno dozorele mladenke v mini bikinijih. Še ob scenah, ki bi morale biti srce parajoče in oči izjokajoče - ko mladenka končno najde svojega očeta, ki ga ni nikoli poznala, so take, da ob njih lahko dolgočasno žvečiš čikgumi. S tem pa se zgodba tudi konča.

Avtorica (ne morem je imenovati pisateljica) Lynda Filler je med zahvale v knjigi dodala naslednji verz  “No tears in the writer, no tears in the reader. No surprise in the writer, no surprise in the reader.” In ta knjiga je točno to - nobenih solza, nobenih presenečenj. Bolj en crap o teksta, ki ga Amazon oglašuje kot roman!

​Zdaj razumem Ursulo K. Le Guin, ki je lani na National Book Awards dobila medaljo za svoj prispevek k ameriškemu literarnemu ustvarjanju. V svojem govoru je pozvala, naj ljudje ne kupujejo knjig prek Amazona. Rekla je: "Motiv dobička je pogosto v nasprotju s cilji umetnosti. Živimo v kapitalizmu. Njegovi moč se ne moremo izogniti. Enako kot je bila včasih božanska pravica kraljev. Vsaki človekovi nadvladi se ljudje lahko upremo in jo spremenimo. Upor in spremembe se pogosto začnejo ravno v umetnosti, še posebej pa v naši veji umetnosti – umetnosti besed.
Imela sem dolgo kariero in zelo dobro. V dobri družbi. Vendar zdaj, na koncu le-te, res ne želim gledati kako me bo ameriška literatura pustila na cedilu. Vsi, ki živimo od pisanja in izdajanja knjig želimo – in moramo zahtevati – svoj pravičen delež dohodkov. Ampaka naša nagrada ne sliši na ime dobiček. Ime ji je svoboda."

Na svojem blogu je Le Guinova še dodatno razgrnila svoje težave z Amazonom. V postu z naslovom “Up the Amazon with the BS Machine or Why I keep Asking You Not to Buy Books from Amazon” pravi, da nima težav z nakupom gospodinjskih aparatov ali celo s samoizdajanjem knjig prek Amazona. Vendar pa je vznemirjena zaradi načina, kako Amazon trži knjige in kako uporablja svoj uspeh pri trženju, ki pa ne zajema samo knjigotrštva. Pravi:
"Z berljivostjo številnih najbolj prodajanih avtorjev je podobno kot užitnostjo hitre hrane. Proizvajalci hrane in pakirana hrana nam prodajajo utvaro, da so sladkane maščobe potrebne za življenje, zato mislimo, da je to prava hrana. Amazon uporablja senam best sellerjev, da nam na enak način kot sladkane maščobe za življenje, prodaja knjige, zato mislimo, da je to prava literatura.
Verjamem, da branje, ki je pakirano v mikrovalovno fikcijo, pokvari okus, destabilizira moralni krvni tlak, in naredi um debelih. Na srečo imajo mnogi ljudje prirojen odpor do svaštarij in okus za kakovost je zakoreninjen globlje, kot ga trženje lahko doseže."
V pisanju Le Guinove odmeva veliko strahov, ki jih izražajo tako veliki kot majhni založniki v zvezi z Amazonom v zadnjih letih. Čeprav so Hachette in drugi večji založniki ustavili prevlado Amazona v javnosti, številne avtorje in založnike še vedno skrbi, kakšno javno in zasebno škodo korporacija povzroča literaturi in založništvu. Je lahko literatura še zdrava, če posamezna korporacija nadzoruje toliko trga? Za Le Guinovo pomeni vsaj to, da je "vsaka knjiga, kupljena prek Amazona, glas za kulturo brez vsebine in brez zadovoljstva."

Torej: s trenutkom, ko sem prebrala zadnjo piko (ja, celo do konca sem zdržala), sem se odjavila od spremljanja BookTasters, Lynde Filler in podobnih instantnih brezplačno ponujenih vsebin, ki mi ne samo jemljejo čas in energijo, ki bi ju lahko posvetila kakovostni literaturi. In se zavezala, da podobnim ponudbam ne nasedam več.