Finska avtorica Selja Ahava je za roman Stvari, ki padejo z neba leta 2016 prejela nagrado Evropske unije za književnost. Knjiga je bila do sedaj prodana v 18 držav in je prevedena v osem jezikov. Od spomladi jo lahko v prevodu Julije Potrč Šavli (knjigo je izdala založba KUD Sodobnost International) beremo tudi pri nas.
 
S svojim humornim pristopom k tragičnim situacijam, na katere nimamo vpliva ter spretnim prepletanjem življenjskih zgodb treh pripovedovalk, ki jih povezujejo družinske vezi, je kmalu osvojila tudi srca slovenskih bralcev in bralk.

Slovenci smo prepričani, da ste Skandinavci bolj zadržani, skromni in samokritični kot prebivalci južne Evrope. Vendar vaš drugi roman Stvari, ki padajo z neba izžareva neverjeten optimizem, domišljijo in ironijo.
 
Ob pogovoru o stereotipih vedno občutim neko nelagodje, zato ne vem, kako bi vam odgovorila. Mislim, da moje pisanje ni pretirano finsko, ampak tudi Finci smo drugačni od drugih Skandinavcev, saj imamo v svoji kulturi tudi nekaj slovanskega.
Če bi že morala najti razlog za kulturne razlike, bi zanje obdolžila vreme! Ta zagotovo vpliva na našo mentaliteto, ko moramo preživeti osem mesecev teme in mraza, nato pa se nam štiri mesece meša! Pomlad in poletje sta v Skandinaviji tako neverjetno intenzivna. (Ampak nisem čisto prepričana, da sploh potrebujemo zimske mesece tako močno, kot dejansko so težki ...).
 
Morate priznati, da zgodba Stvari, ki padejo z neba ni lahka, ampak o bolečini in izgubi znate govoriti v tako močnem in preprostem tonu. Kako vam to uspeva?
 
Kombinacija lahkotnosti v izražanju in teže predmeta se mi je od nekdaj zdela nekaj naravnega. Ni mi težko govoriti o teh stvareh.

Zgodba je polna nenavadnih, absurdnih, celo zelo čudnih dogodkov, ki so kombinacija pravljic in dejstvev, in ki nas zadane, ko to najmanj pričakujemo. Od kod izhaja vaša fascinacija nad bizarnim?

Verjetno me je ta absurdna in bizarna stran življenja vedno navduševala. Apelira na moj smisel za humor, a hkrati mi tudi daje upanje: življenja ni mogoče razložiti, ni zanesljivo in ne moremo ga nadzorovati, ne glede na vse.
 
V zgodbi se pojavlja tudi zanimiv dialog v obliki pisem, ki si jih pišeta Saarina teta Annu in škotski ribič Hamish MacKay, ki ga je kar štirikrat zadela strela. Zdi se, kot bi želela ustvariti nekakšen arhiv slučajnosti in naključij. Sta želela s tem arhivom potrditi svojo usodo kot eno izmed mnogih podobnih, da se ne bi več počutila osamljena in napačno razumljena? 
 
Spoznanje, da nisi sam, ko se spopadaš z življenjskimi izzivi, ti lahko reši življenje. Poleg tega sem želela uporabiti širši nabor bizarnih dogodkov, ki bi nas opomnili, da bizarno ni vedno tudi tragično. Da nas lahko pretrese tudi nepričakovana sreča. 
 
Večkrat ste izjavili, da ste prepričani, da je življenje večje, kot mislimo. V kakšnem smislu?
 
V vsakršnem smislu! Vse naše človeško znanje, vse naše zmožnosti, vsi naši dosežki so vedno v odnosu do tistega, česar ne poznamo in česar ne moremo nadzorovati ali premagati – pri tem mislim na prostor, globine oceanov, na to, kako malo še vedno vemo o kitih, amazonskem gozdu ali o žuželkah … Morali bi ostati skromni.
 
Vaša zgodba na nek način preizkuša potrpežljivost bralca. Nenadni konci in prekinitve toka zgodbe od bralca zahtevajo skrbno koncentracijo. Večkrat ostane nekoliko zgubljen, preden spet ujame rdečo nit.
 
Pomembneje od rdeče niti zgodbe se mi je zdelo, da se tema knjige odraža v njeni formi in strukturi. Kot kaže Saara, je narativna oblika eno od orodij, s katerimi človeška bitja svojemu življenju dajemo smisel. Z zgodbami razlagamo in ustvarjamo pomen in namen. Torej, ko liki v knjigi naletijo na dogodke, ki jih skušajo osmisliti, tega ne morete povedati na linearen pripovedni način. Želela sem, da bralec čuti enako frustracijo, kot jo doživljajo protagonisti knjige.
 
V Stvari, ki padajo z neba spremljamo življenjske usode treh ženskih likov, ki so v medsebojnem družinskem odnosu. Prva je deklica Saara, ki je izgubila svojo mamo, druga je njena teta, ki se mora soočiti s fizičnimi posledicami zmage na loteriji, tretja pa je nova partnerka Saarinega očeta, ki mora sprejeti dejstvo, da se v njenem telesu razvija otrok, s katerim ni vse v redu. Ali menite, da so ženske na splošno bolj vztrajne kot moški, ko se jim zgodi tragedija? Ali imajo po vašem ženske večjo voljo do življenja?

O spolu ne razmišljam na tak način. Vedno sem se upirala uporabi generaliziranih stavkov o tipičnem ženskem ali moškem vedenju. Sem se pa večkrat vprašala, ali je problem, da želim pisati o ženskih likih? Vendar je v literaturi že tako kar veliko moških karakterjev, zato je čisto v redu, če pišem o ženskah in tega ne problematiziram dalje. Ženska oziroma dekle lahko predstavlja tudi čisto splošno človeško izkušnjo, kajne?!
 
Vsakič, ko enemu izmed para protagonistov, ki sta v takšnem ali drugačnem odnosu, uspe, drugi pade. Ko eden od njiju postane neodvisen, drugi izgine. Lahko dve osebi v odnosu podpirata drug drugega in skupaj rasteta?
 
 
Zanimivo, da ste to izpostavili. Na to nisem nikoli pomislila, zato odločitev, da stvari predstavim na ta način, ni bila sprejeta zavestno. To je najboljše pri pisanju – besedilo je večje od mene, in ponese me tja, kamor nisem vedela, da spadam.
 
Mislite, da se bizarna dejanja na splošno zgodijo, ker gre za življenjsko usodo ali zato, da bi se ustavili za trenutek in premislili o svojih življenjskih odločitvah?
 
Ne verjamem v usodo. Čeprav je včasih misel na usodo pomirjujoč in nujen način, kako dati stvarem smisel.
 
V središču zgodbe je osemletna deklica Saara, ki se sooča z nenadno družinsko tragedijo. Njena mati umre v povsem bizarni nesreči. Sprva se zdi, da Saara želi samo ohraniti spomin na svojo mater. Želi se je spomnijati tako, kot je vedno bila. Verjamete, da čas zdravi vse? 
 
Čas celi. Vendar, kot pravi Saara, obstajajo slike ali dogodki, ki sčasoma ne zbledijo. Mogoče sčasoma pridejo v misli manj pogosto, vendar ko pridejo, so vedno enako velike, kot bi se pravkar zgodile, ne zbledijo. V karakterju Saarinega očeta je veliko mojega strica, stavek "Čas zaceli vse rane je eno navadno sranje" je dejansko njegov. Oba njegova otroka – moja bratranca – sta umrla, ko sem bila še majhna, zato sem odraščala z izkušnjo, da tudi otroci umrejo. Kako bi to lahko imelo namen? Ne more. Kako se lahko naučiš živeti s to bolečino? Ne moreš.
 
Zakaj ste pustili Saari, da se sama spopada s svojo izgubo, medtem ko so se odrasli ukvarjajo s svojimi mislimi? 
 
Tudi to je bila podzavestna izbira. Verjetno izhaja iz mojih osebnih izkušenj, ki sem jih doživela kot otrok.
 
Zakaj je odrasle tako strah poslušati in resnično govoriti z otroki? Zakaj se bojimo odgovoriti na njihova vprašanja in njihovo resnico? 
 
Saara pravi tako: odrasli ne želijo razmišljati o smrti. 
 
Verjamem, da se otroci v Saarini starosti že zavedajo posledic tako velike izgube, kakršna je izguba staršev. Ali resnično menite, da se otroci lažje spopadajo s tovrstnimi tragedijami ali te pustijo sledi na njihovih prepričanjih in strahovih, tudi ko odrastejo, in nosijo to težko breme do konca življenja? 
 
Seveda bodo nosili te spomine s seboj, tako kot jaz nosim s seboj smrt svojih bratrancev, razvezo staršev in podobno. Zgradili smo se skozi naše izkušnje. Toda tragedije niso le breme, temveč so lahko tudi vir modrosti, empatije in moči. Toda nekaj, kar imajo otroci in kar smo odrasli pogosto izgubili, je prilagodljivost razmišljanja. Otroci se lahko prilagodijo spremembam - to morajo itak početi ves čas, ko odrastejo. Pogosto me presenetijo lastni otroci, kako zaupljivo znajo pristopiti k življenju. 
 
Na začetku pravite, da ko je hiša dovolj stara, ni več videti, da bi jo zgradili ljudje. Da postane živa, kot bi jo zavzela narava. Celotna zgodba je nekakšen plemenit poklon naravi. Kakšen je vaš odnos do narave? Ali nas narava opredeljuje? Bi morali postati bolj skromni pri izkoriščanju narave in jo bolj spoštovati? 
 
Ko sem v naravi, se počutim majhno. Zame je to zelo pomemben občutek - da me spomni na mojo majhnost. Smešno, da se me enak občutek dotakne tudi v velikih mestih, v tistem nenehnem toku ljudi. Uživam v tem!
Moja družina ima poletno hiško v finskem arhipelagu. Tam sem v otroštvu preživela vsa svoja poletja. Zame je zelo drag kraj. Gladka stara skala, odprto obzorje, počasi rastoči trmasti borovci ​​in morje.
 
Osebno se mi je najbolj fascinanten del zgodbe zdel trenutek, ko drevo skozi steno Saarine družinske hiše, ko se z očetom vrneta domov. Zdi se, da se življenje spet vrača v svoj tok in novo življenje v obliki drevesa in pričakovanja otroka bo pomenilo nov začetek za vse. Ali se strinjate, da vsi v življenju potrebujemo srečne konce samo zato, da smo lahko mirni v svojem prepričanju, da bo po nevihti zagotovo posijalo sonce?

Prepričana sem, da potrebujemo srečne konce. Namen pravljic je ravno ta, da se končajo na pravi način. Vendar ni v naravi literature, da bi nam ga tudi vedno ponudila. Včasih je pomembneje, da nas pretrese in vznemiri.

​Bronja Žakelj je s svojim prvencem Belo se pere na devetdeset, v katerem je odkrito in iskreno spregovorila o svojem odraščanju in mladosti, ter o mamini in svoji težki bolezni, zagotovo zaznamovala letošnjo literarno jesen.
 
Knjiga je bila tudi knjiga meseca v bralnem klubu Literarna lekarna. Ker je bila Bronja Žakelj vse od izida knjige reden gost slovenskih medijev in smo o njej že od njih izvedeli zelo veliko, sem člane bralnega kluba pozvala, da Bronjo še sami vprašajo, kar jih zanima. Bronja se je prijazno odzvala povabilu in nastal je tale pogovor.