|
Pred nekaj tedni sem na Valu 202 slučajno ujela pogovor s pisateljem in filozofom Mirtom Komeljem, ki med drugim študentom FDV predava filozofijo. Njegovo razmišljanje o stanju Slovenije ob 25. obletnici osamosvojitve in o tem, kaj bi morala Slovenija narediti, da bi bili ljudje čez naslednjih 25 let v tej državi zadovoljni in srečni, mi je bilo všeč, no, zelo blizu, zato sem se odločila, da ga poskusim bolje spoznati tudi preko njegovega romanesknega prvenca Pianistov dotik. Vedela sem, da je bil roman letos med finalisti za nagrado kresnik, zato bi se v vsakem primeru znašel na mojem seznamu bralnih želja. Glede na to, me je presenetilo, da je bil roman v knjižnici takoj dosegljiv, saj drugače na novosti ali nagrajence čakaš po več tednov. Sem imela srečo? Ali slovenske knjige res beremo le še tisti entuziasti, ki še nismo obupali nad slovenskimi avtorji? Ali pa tisti, ki si knjige slovenskih avtorjev izposojajo bolj kot ne iz usmiljenja, da bodo slednji lahko vsaj na tak način prišli do tistega nekaj knjižničnega nadomestila? Knjiga že s svojo enostavno naslovnico v obliki klavirskih tipk nakazuje, da bo beseda tekla o klasični glasbi. Pričakovala sem precej umirjeno zgodbo, polno lirične izpovedi o tragičnem življenju glasbenega genija Glenna Goulda, dobila pa sem globoko razplasten roman, ki je hkrati čustvena in pretresljiva ljubezenska zgodba, nepredvidljiva biografija, psihološka analiza osebnosti glasbenega genija, filozofski roman, doživeti opisi čustvenega in fizičnega doživljanja poslušanja glasbe - vse skupaj na glasbeni podlagi velikih mojstrov Bacha, Beethovna, Chopina, Vivaldija in drugih. Uvodoma me je popolnoma šokiral stampedo besed, ob katerih sem se počutila, kot da se utapljam. Potrebovala sem kar nekaj minut, da se mi je srčni utrip umiril in da sem spet začela normalno dihati. Ko sem končno ujela ritem in začela slediti zgodbi, se mi je vmes še vedno občasno zgodilo, da je bil ritem romana prekinjen z nekaterimi vrinjenimi stavki - pojasnili, ki so se zdeli, kot da želi biti avtor pametnejši od bralca. Bila sem kar malo jezna nanj, saj nisem vedela, ali gre za stil ali za neke interne fore, ki jih sicer v drugih kontekstih poznamo vsi, tu v romanu pa izpadejo kot tujek. Kot bi imela dejavu filma Šiška Deluxe. V naslednjih poglavjih zgodba steče in z lahkoto spremljamo življenjsko zgodbo pianista Gabrijela Goldmana - od njegovega rojstva do trenutka, ko napiše svojo prvo skladbo Un quasi qualcosa. Vzporedno s tem spremljamo zgodbo o pianistovem okrevanju ob nesrečnem dogodku, ki pri njem sproži fobijo pred dotikom. Nadarjenost Gabrijela Goldmana že v rani mladosti prepozna njegov ded Evgen Bruvel, ki tudi postane dečkov prvi učitelj in njegova prva avtoriteta. Le-ta mu tudi razloži mehanični ustroj klavirja, češ da je klavir le stroj, ki ga je ustvaril človek in da le slednji lahko iz stroja izvabi čarobnost zvokov, ki začarajo množice, za kar pa je potreben dotik. Ob smrti njegovega drugega učitelja, Alesandra Savskega, ki ga pripravi do mjstrstva, Goldman spozna, da dotik klavirja in izvabljanje zvokov iz njega lahko pripelje do nekakšne psihoze in odvisnosti. V oporoki mu Savski poleg piana zapusti tudi pismo, v katerem pove, da "klavir ni zgolj glasbilo, preprost instrument, na katerega zaigraš, kadar se ti zljubi. Ne, tukaj notri živi nekaj nepopisnega, o čemer pa vendarle poskušam pisati. Preganja me, od mene terja nemogoče stvari, predvsem pa hoče, še več, zahteva, naj nenehno igram. Vendar se bom uprl! Nekega dne se bom uprl in potem bo konec s tem!" In uprl se mu je tako, da je popolnoma prenehal igrati klavir, zaradi sklicevanja na neznano bolezen, ki mu je ohromila eno roko. Ko Goldman spozna dekle Ester, v katero se nesmrtno zaljubi, spozna, da mu tudi njun medsebojni dotik prinaša prav tako čarobnost, kot jo izvablja iz klavirja. Zaradi tega odtegnitev tega dotika, ki ga povzroči Esterin umik iz njegovega življenja, povzroči zanj tako katastrofo. Izguba velike ljubezni povzroči, da mu vsakršen dotik z drugimi osebami in stvarmi povzroči neznosen stres, zato se začne le-temu umikati v osamo. Olajšanje mu prinese le dotik klavirja. Šele ko se v proizvodnem obratu klavirjev Steinway & Sons ponovno sooči z mehaničnim ustrojem klavirja, ki lahko igra tudi brez njegovega dotika, se zlomi. Ta zlom traja toliko časa, dokler ga Goldman ne preseka z odkritjem lastne ustvarjalnosti. Šele ko začne glasbiti, na novo odkrije samega sebe, kot bi pisatelj na novo zapisal zgodbo na papir. "Blazna je bila misel, da je njegovo življenje lahko zapisano na notnem črtovju v podobi tistih črtic in glavic in prečk, toda prav tako je čutil, ko je šel še enkrat skozi zapisano in preigraval določene nedorečene pasuse." Ko torej pozno ponoči konča svojo prvo skladbo Un quasi qualcosa in na rob notnega črtovja zapiše "Glasbim, torej sem.", jo zažge, njegov pepel pa prepusti vetru. Roman zaznamuje po eni strani izrazno bogat in presenetljivo duhovit, celo ironičen jezik, s katerim pisatelj opiše pianistov notranji svet, medtem ko je študija dotika izrazito filozofsko naravnana. Verjetno slednje izhaja iz dejstva, da se je Komel obravnave dotika lotil že v svoji znanstveni monografiji Poskus nekega dotika. Vsekakor ne gre za zgodbo, vzeto iz nekega vsakdanjika, ampak za tekst, ki pred bralca postavlja številna vprašanja in ga še dolgo drži v svojih sponah. Kljub temu, da je letos nagrada kresnik šla v roke Mihi Mazziniju za roman Otroštvo, bi si po prebranem nagrado vsekakor zaslužil Komel. Mirt Komel: Pianistov dotik 
0 Comments
Leave a Reply. |
