Pravijo, da je dom tam, kjer je srce. Kaj pa se zgodi, če se srce zaljubi v hišo, ki postane največji družinski sovražnik? A ne zato, ker bi v njej strašilo, ampak, ker družina ne zmore več nositi bremena, ki ga hiša od njih zahteva. O tem govori roman Hiša slovenske gledališke režiserke Ivane Djilas. Naši starši so nas vso mladost pitali z obljubo o tem, da bomo z nakupom lastne nepremičnine postali odrasli, odgovorni in sposobni samostojnega življenja. Njim je bilo celo ob nastopu službe ponujeno stanovanje, da so imeli s svojo družino kje bivati, medtem ko so varčevali za nakup ali bolj gradnjo hiše. Dobiti kredit za gradnjo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ni bil noben problem in naši starši so bili neizmerno srečni, ko so ga dobili. Še danes lastništvo nepremičnine pomeni slehernemu Slovencu udejanjenje življenjskih sanj. Vsak si želi dom. Tak, ki bo kot iz arhitekturne revije. Tak, ki mu bo nudil varnost, zavetje in odmik od stresnega vsakdana. In ko ga najde, napravi vse, da bi do njega prišel. Zbere prihranke, izposodi si od sorodnikov, na koncu na banki sklene kredit. In kljub temu, da se zaveda, da bo hiša še pred selitvijo požrla še precej dodatnega denarja za prenovo, podpiše pogodbo. V tistem trenutku se njegova sreča ne more meriti z ničemer, niti z rojstvom otroka ne. V tistem trenutku ne razmišlja o tem, da bodo te štiri stene s streho in pripadajočo ohišnico njegovo breme vsaj 20, če že ne 30 let. Takrat se počuti kot otrok, ki mu je najdražji dedek podaril tablico čokolade, mama pa dovolila, da še pred kosilom celo poje. Roman Hiša nam v presunljivo odkritem tonu razkriva tragično usodo naše generacije, ki ji velik izziv predstavlja že to, kako dobiti redno zaposlitev, medtem ko se nakup nepremičnine zdi kot milni mehurček, ki poči ob neposrednem stiku z realnostjo. Kakšna le mora biti ta za par samozaposlenih v kulturi, ki jima je bil boj za finančno stabilnost na žalost vgrajen že takrat, ko sta se odločila za svojo poklicno pot. Banka pač nima posluha in usmiljenja za zamude v izplačilu honorarjev, ampak s svojim uradniško-birokratskim mlinom melje, dokler ne vzame nazaj tega, kar si si od nje sposodil. Kako se torej izvleči iz nerešljive situacije drugače, kot prodati hišo in si poiskati nadomestno bivališče, ki bo, čeprav skromnejše, vsaj finančno vzdržnejše? Dilasova kmalu ugotovi, da ta enostavna rešitev ni prav nič enostavna in hitro rešljiva. Zaplete se v vrtinec nepredvidenih dogodkov, v katerih igrajo glavno vlogo zviti nepremičninski agenti in izbirčne stranke, razočarani starši in obrekljivi sorodniki. Kljub temu, da naredi vse, da bi se hiše znebila, ta kot Damoklejev meč obvisi nad nesrečno družino. Hiša namreč ne zahteva od sebe samo finančnega davka, ampak povzroči tudi razkol družine in odtujitev od sorodnikov ter prijateljev, saj se kljub temu, da svojo stisko skrivata pred njimi, kolikor se da dolgo v upanju na pozitivno razrešitev situacije, gnili duh spodletelega poskusa uživanja v udobju lastnega doma ogrne tudi njih. Poleg tega Dijlas hišo personificira: če je bila v začetku njena najboljša prijateljica, ki ji je nudila zavetje in varnost, jo na koncu sovraži kot tisto, ki je kriva za razpad družine: "Mislim, da točno vem, kdaj sem hišo zasovražila. V nekem trenutku sem jo imela še rada, v naslednjem pa sem jo že sovražila. Podobno kot bivšega partnerja po ločitvi, ko naenkrat vse vidiš z drugimi očmi. V trenutku ti oseba, ki si jo imel rad in si dal z njo vse živo skozi, ni samo tujec, ampak tudi sovražnik. Srce se ti skrči in v njem ni več prostora za to osebo ali stvar. Roman se konča nekako sanjavo idealistično: kljub temu, da bodo sanje o lastni hiši verjetno za vedno izgubljene, se je na koncu vseeno vredno potruditi, da obdržijo skupaj vsaj družinske vezi. Kajti dom je vseeno tam, kjer je srce, ne pa tam, kjer stoji hiša iz pravljice. Ivana Djilas: Hiša
0 Comments
Leave a Reply. |