Moja sijajna kariera

Roman Miles Franklin Moja sijajna kariera se zdi popolnoma izven konteksta vseh mojih prejšnjih branj. Napisan na prelomu iz 19. v 20. stoletje pa v sebi nosi iskrivo in revolucionarno sporočilo, ki ga je Franklinova živela tudi v resničnem življenju.

Avstralija. Divja, neukročena dežela, ki v sebi skriva toliko obrazov, kolikor je ljudi, ki jo naseljujejo. Prvi naseljenci so morali v sebi skrivati neskončen bazen vztrajnosti, poguma, notranje moči, da so se upali spopasti z neznano pokrajino in si jo prikrojiti po svojih merilih.

Knjigo odlikujejo čudoviti opisi avstralske narave, tako nepredstavljivi živi, da lahko slišiš ptičje petje, vonjaš njene okusne in dišeče sadeže in z očmi zajameš vso širino neskončne praznine te skrivnostne celine in se dotakneš vroče, puhteče zemlje, ki je novim naseljencem toliko dala, pa tudi vzela. Prime te, da bi zajahal neosedlanega konja in odjahal v rdeči sončni zahod, v neskončne daljave in se počutil svobodnega, svobodnega, kot se počuti glavna junakinja knjige, Sybylla.

Značaj glavne junakinje, najstnice Sybylle se zdi popoln odraz te neukročene dežele. Čeprav rojena v podeželski družini iz buša, je ves čas prepričana, da ji bo življenje prineslo nekaj drugega, večjega, boljšega. Namesto, da bi spoštovala družbene navade in se trudila postati pridno uglajeno dekle, ki bo postalo dobra žena in mati, ima rajši svobodno pohajanje, jahanje v divjini, najrajši pa piše. Zaradi revščine in pomanjkanja jo starša pošljeta živeti k babici v premožnejše in bolj uglajeno okolje. Tam spozna lastnika sosednjega posestva Harolda Beechama, ki se vanjo na smrt zaljubi. Kljub temu, da je Harold všeč tudi Sybylli, trmasto vztraja pri svoji svobodni volji, saj si po njenem ženska zaluži precej več od dolgočasnega zakonskega življenja, ki ga omejujejo norme in pravila konzervativne viktorijanske družbe. Sybylla ostane upornica tudi potem, ko jo mati zaradi nove zgrešene očetove poteze pokliče nazaj domov. Kljub temu, da se je iz uglajene dekline spremenila nazaj v revnega črnega račka, Harold pride za njo in jo zasnubi. Čeprav se zaveda, da bi jo poroka s tem čudovitim moškim rešila revščine in ji omogočila lagodnejše življenje, je njena neodvisna volja premočna, zato ga zavrne. 

Sporočilo iz drugega sveta zaigra na struno mojega bitja in v meni se prebudi dremajoč duh, divje tolče po rešetkah in in zahteva neko plemenitejšo misel, neko višje prizadevanje, neko večje dejanje, bolj razbrzdan užitek - nekaj več, kot lahko ponudi kmečki stan. Potem trdo grabim svojega duha, vse dokler divje, strastno hrepenenje ne potone v neznosen, nem obup, in ko bi mi bilo na voljo, kar je imel na voljo starozavezni Job - da prekolnem Boga in umrem - bi priložnost izkoristila.”

Sybylla zares živi le tisti čas, ki ga živi pri babici. Njene dneve na babičinem posestvu Caddagat zapolnjuje branje knjig, igranje klavirja, plavanje v bližnjem potoku, čudovite večerje s petjem in plesom; vmes pa za popestritev pomaga na babičinem posestvu. A Sybylla si na vse kriplje prizadeva, da bi ne glede na družbene norme tako svobodna ostala vse svoje življenje. A vsakokrat trči ob zid, ki jo ločuje od superiornega moškega sveta. Razlike med usodo moškega, ki odloča o vsem dogajanju na svetu, tudi o življenju žensk v njegovem življenju, in usodo ženske, ki je v ta svet rojena le z nalogo omikane spremljevalke moškemu in hodeče posode za rojevanje, nikakor ne more sprejeti. Poleg tega ima še to smolo, da nikakor ne more sprejeti svoje zunanje podobe, zato je njena navzven divja in neukrotljiva narava v popolnem nasprotju z njeno krhko in nesamozavestno notranjostjo, ki ji še dodatno - s cinizmom in  grenkobo - prigovarja, ne samo, da ni vredna moškega svojega srca, ampak tudi, da nje ni vreden noben moški. Sybylla se jasno zaveda, da ne želi postati le okrasek moškemu, ki se bo z njo poročil, želi biti njegova družica in najboljša prijateljica. Čeprav se na koncu zdi, da vseeno nekoliko omahuje, češ da je Haroldova snubitev njena enkratna priložnost izvleči se iz blatnega brezna revščine, se ji kljub temu cena za žrtvovanje zdi previsoka in nesprejmljiva. Zavrnitev pa se nam zdi kot udarec v predel trebuha in boleč krik na pomoč: "Zakaj sem se morala roditi? Nikomur na vsem širnem svetu nisem v užitek in korist!"

Če ne bi bilo Sybylle, bi bil roman le povprečen polikan zgodovinski opis življenja prvih avstralskih naseljencev. Kljub številnim hibam, ki jih Sybylli v knjigi pripisujejo odrasli, pa je njena neukročena narava tako osvežujoča in živa, da sem si ves čas želela, da bi takoj stopila v njene čevlje. Hkrati sem se ves čas zavedala, kakšno srečo imam, da sem lahko vse, o čemer je Sybylla pred dobrimi sto leti lahko le sanjala. Lahko sem se odločila za katerikoli poklic, poročila sem se z moškim, ki ga ljubim in kateremu sem najboljša prijateljica in zaupnica, svobodno se lahko odločam, kam bom šla in s kom, imam volilno pravico, sama lahko odločam o svojem telesu in sem svobodna v duhu. 

Sybylla je nekakšen alter ego avtorice Miles Franklin, saj se je tudi sama vse življenje, ne glede na pravila družbe, trudila na prvo mesto postavljati sebe. Kasneje se je v ZDA pridružila feminističnem gibanju in se borila za volilno pravico žensk. Verjela je, da bo svet toliko boljši in pravičnejši, kolikor močnejše bodo ženske. Iskreno se ji zahvaljujem za njen trud in pogum.

---

Miles Franklin: Moja sijajna kariera

• Obseg/št. strani: 312
• Datum izida: 13.01.2018
• Jezik: slovenski
• Vezava: mehka
• ISBN/EAN: 9789612870737
• Založba: Modrijan Založba, d.o.o.
• Prevajalka: Katarina Mahnič