 V vsak ljubezenski odnos vstopamo z nevsiljivim pričakovanjem, da bomo z ljubljeno osebo znali najti skupen ritem, v katerem bomo do svojih zadnjih dni sproščeno in usklajeno plesali med čermi življenja. Želimo si biti v odnosu z nekom, ki nas ne bo samo ljubil, ampak nas bo spoštoval, razumel in nam resnično z odprtim srcem prisluhnil. Ki nas bo sprejel z vsemi našimi notranjimi darovi in .... demoni. Ko se to ne zgodi, skušamo najprej rešiti oba, ko to ne gre več, poskusimo rešiti vsaj sebe. Kot pravi Daria Bignardi nekje sredi romana Popolna akustika: "Bolečina je nerazsodna, tako kot ljubezen." Včasih se v nas nabere toliko težkih misli, občutkov osamljenosti, poraženosti, zapuščenosti in nerazumevanja, da se edini izhod zdi beg iz obstoječega razmerja. Pred časom sem nekje prebrala, da depresija, tesnoba in napadi panike niso znak šibkosti, ampak se pojavijo kot posledica tega, da je oseba predolgo skušala ostati močna. Zdi se, da je v tistem trenutku beg edina rešitev. Če bomo ušli, bo vse bolje, lažje, bolj jasno. Vendar nam naši demoni sledijo, kamorkoli gremo. Ne moremo jim ubežati, dokler se z njimi ne spoprijateljimo, jih ponotranjimo, nato pa pustimo, da gredo svojo pot. Strah je tisti, ki nam onemogoča, da bi bili srečni in da bi v nek odnos vstopali v svoji celovitosti in polnosti. Strah, ker nam tisti, ki naj nas bi ljubil, ne nudi utehe in zavetja, ker nam ne nudi ljubezni v enaki meri; strah, da zanj nismo dovolj, da nas daje manj, kot si želimo, da bi, strah, da bomo ostali sami. Pa vendar na koncu smo srečni šele, ko ljubimo same sebe. V romanu Popolna akustika spoznamo Arna in Saro. Arno, violončelist v milanski Scali, se je že kot najstnik zaljubil v Saro in čeprav se po poletni najstniški romanci nista videla šestnajst let, je bila edina ženska, ki jo je kdaj ljubil. Kmalu po ponovnem naključnem srečanju se poročita in ustvarita družino. Zdi se, da je bila Arnu sreča več kot naklonjena, dokler nekega dne Sara skrivnostno ne izgine. Zmeden zaradi njenega skopega sporočila, sprva upa, da se bo vrnila. Ko pa njena odsotnost in molk trajata vse dlje in dlje, se začne Arno zavedati, da svoje žene nikoli ni zares poznal. Je bila temu kriva njuna različna izkušnja odraščanja? Če je Sara živela na malem kavču v ogromnem okrušenem, s tramontano prepihanem stanovanjskem bloku, s prezrto strastjo do risanja in v spremstvu hladnega maminega pogleda, je Arno živel v spodbudnem okolju, kjer so se njegovi starši zelo potrudili, da bil bil srečen, pa tudi sami so imeli precej bolj sproščen in pozitiven odnos do življenja. Bi se zato res lahko kdajkoli resnično razumela? Arno je sicer poznal njeno zgodovino, nikoli pa se je ni zares potrudil razumeti. Ali pa si je mogoče niti ni upal razumeti, ker bi s tem ogrozil svoje videnje sveta? Ko sem jo spoznal, je bila drugačna. Spominjala je na mačko, vseskozi je bila sproščena, zvesta sama sebi. Naredila in rekla je, kar se ji je zahotelo, bila je mirna in zadovoljna. Njena bližina te je pomirjala, kot bi gledal ogenj. Če Sara ne bi odšla, verjetno ne bi nikoli sam od sebe začel razmišljati o tem. Do tistega trenutka je namreč verjel, da je vse, kar doživljamo, kar se nam dogaja, odvisno od nas samih. da lahko človek sam vpliva na to, ali se počuti dobro ali slabo, ali je zadovoljen in nezadovoljen, srečen ali nesrečen, ali da dopusti, da ga zlo rani. Zato se je vedno skušal obvarovati pred žalostjo, se kar najbolje znajti, se imeti rad in se dobro počutiti, pa četudi je to pomenilo, da se mora umakniti pred težavo, se ogniti dvomu oziroma bolečini. Zato tudi ni mogel razumeti bolečine, ki jo je izžarevala Sara. V nasprotju z njim si je zavoljo Sara želela tesnejše povezanosti, razumevanja, sočutja. Želela si je, da bi ji mož resnično prisluhnil, da bi jo razumel, zato je čutila, da je ne ljubi dovolj. "Tako pa še zdaj sumim, da obstaja razsežnost ljubezni, ki mi ni bila dana, ki sem se ji odrekla. Vem, da je nizkotno, ampak vsakokrat, ko se prepirava, ko me ne razumeš, me grajaš ali storiš nekaj, kar mi ni všeč, me prešine misel, da bi bila ljubezen manj zapletena, če ne bi bila s tabo. Če bi bila z Massimom ali kakim drugim moškim, ljubezen morda ne bi poznala kompromisov, razočaranj in naporov kot pri nama, tekla bi nebrzdano kot reka. Pomagala bi mi živeti in me ne bi zadrževala na mestu. Vem, da so to otroške, romantične sanje, da preprosta in razposajena ljubezen ne obstaja, da pravo stvarno ljubezen sestavljajo obveznosti, tako kot najino, in da je njen čar prav v tem, saj jo je treba graditi vsak dan in je, kot praviš ti, pridobitev. A včasih si ne morem kaj, da ne bi sanjala o tem, da obstaja tudi neko bolj neomajno čustvo. Vsa skupna leta si je Arno dopovedoval, da Sari nihče ne more ponuditi več kot on, zdaj pa se iznenada zdi, da vsi bližnji - otroci, njegovi starši, najboljši prijatelj Massimo, vedo o Sari več kot on. Z vsem svojim bitjem se vrže v njeno iskanje in čeprav se to izkaže za neuspešno, končno začne odkrivati, kdo je Sara zares bila. A iskanje Sare ima nepredvidljive posledice tudi zanj: prisili ga, da se zazre vase in se sooči s svojo usodo. Najde jo v svojem instrumentu, glasba je tista, ki ga rešuje in napolnjuje, zato ne potrebuje ob sebi nekoga, ki bi mu igral. Prepričana sem, da je bil njun razhod v tej zgodbi edina možna rešitev. Če Sara ne bi odšla v Roncegno na terapijo, bi ves čas bežala od in se vračala k Arnu; vse preveč jo je pri njem spominjalo na umrlo dete in celo na njeno mladost. Nikoli ne bi našla miru, Arno pa ne bi nikoli spoznal, da mu veliko več kot žena pomeni glasba. Sarina osvoboditev iz zakonskega jarma, ki jo je zaviral in omejeval, je pomagala tudi Arnu, da je svobodneje zadihal, ko je spoznal, kaj mu je v resnici v življenju pomembno. Osvobojen od spoznanja, da pripada drugam, ravna spoštljivo in častno, ko tudi Saro osvobodi vseh obveznosti in dolžnosti do njega. Zato je tudi sposoben s hvaležnostjo sprejeti ponujeno priložnost, da se je znal iz nečimrnega glasbenika preleviti v človeka. Zgodba - v svojem bistvu preprosta, a kljub temu kompleksna - nam ponudi edinstveno priložnost, da se tudi sami potopimo v globine našega partnerskega odnosa in se prevprašamo, v kakšnem ritmu utripa. Da se vse kot kormorani potopimo pod površje drug drugega in vsaj za trenutek zazvenimo v popolni akustiki. Daria Bignardi: Popolna akustika
0 Comments
Leave a Reply. |
