Ne premikaj se

Drugi v slovenščino preveden roman italijanske pisateljice Margaret Mazzantini Ne premikaj se  nam prinaša tragično zgodbo moškega, razpetega med dve ženski. Prva je lepa, izobražena in in njegova žena, druga ni nič od naštetega – a z njo se počuti ljubljenega, svobodnega. Tretja, ki  zaznamuje njegovo življenje in je vzrok in posledica te zgodbe, pa je njegova hči. A če je že izgubil prvi dve, ne želi še tretje.

​O knjigi Ne premikaj se se bomo pogovarjali na naslednjih Zgodbarijah,
​v sredo, 21. marca 2018 v Mestni knjižnici Kranj.

Margaret Mazzantini v svojih delih nikakor ne prizanaša bralcu. Tako kot Novorojen, je tudi roman Ne premikaj globoko pretresljiva zgodba, ki ne relativizira dejanj svojih glavnih junakov, ampak nam brutalno nastavi najprej prvo, nato pa še drugo lice, da nas oklofuta s svojo neposrednostjo, bolečino, nemim krikom, ki nam vzame še tisto malo upanja, da nas morda kdaj pa kdaj usoda tudi pocrklja. Bralca postavi neposredno v središče nebrzdanega vrtinca, na razburkano morje življenja, kjer se tudi sam ujame v večni krog spraševanja, kdo sem, kam grem, komu pripadam, za kaj je vredno živeti. ​

Zgodba romana Ne premikaj se se začne, ko kirurgu Timoteu sporočijo, da se je njegova hči hudo poškodovala v prometni nesreči. Bližina skorajšnje izgube edinke v njem obudi spomin na dogodek izpred petnajstih let, ki ga je, kljub temu, da ga je skril globoko v svojo podzavest, zaznamoval za vedno. Medtem ko se njegova hči bori za življenje v operacijski dvorani, se on bori sam s seboj in v obuditvi spomina išče rešilno bilko za sebe. 

V svoji globoko občuteni prvoosebni pripovedi se vrne v čas pred rojstvom edinke Angele. Timoteo je bil takrat že obetajoč mladi kirurg, ki pa je izgubil vero in upanje v življenje. Njegov zakon je že zašel v enosmerne tirnice pričakovanj drugih, ne najde več stika z družino, prijatelji, med njim in ženo je le še senca tiste ljubezni, ki ga je poživljala na začetku. Pobeg iz tega utesnjujočega kroga mu omogoči srečanje z Italio, dekletom iz predmestja, ki "smrdi po revnih". Njegova ljubezen do Italie se rodi iz sovraštva, ki ga Timoteo čuti v zatrti jezi do svoje matere, ki ga je želela na vsak način obvarovati pred revščino. Čeprav si želi, da bi s svojo ljubeznijo Italio rešil revnega predmestja, se hkrati zaveda, da kljub vsem svojim obupanim poskusom revščine ne bo zmogel izmiti iz nje. Kljub temu, da je Italia daleč od njegovih predstav o idealni ženski,  ga potegne v peklenski krog nenasitnih čustev, zaradi katerih se kot slep in gluh nenehno vrača v hišo pod viaduktom.

Čeprav se ves čas zaveda, da je njun odnos negotov, mučen, nejasen, hkrati verjame, da je Italia njegov angel, ki mu je edinemu uspelo zapolniti brezmejno praznino v njegovi duši in ponovno dati smisel njegovemu bivanju. Kljub temu ves čas beži pred njoi in se ponovno vrača v njeno naročje, kot bi ga bilo ljubezni strah, čeprav ga je še bolj strah izgube družbenega položaja. Ko na koncu le najde pogum slediti sebi in svoji ljubezni do Italie, se ta - še preden se njuna skupna pot dobro začne, že konča, saj Italia umre za posledicami nestrokovno izvedenega splava.

Ko Timoteo koplje grob na neznanem pokopališču, začutimo, da je Italia morala umreti, da bi Angela lahko živela. Postopek, s katerim je skušal rešiti Italio, podoživi v Angelini operaciji. Zato si Timoteo na vse kriplje prizadeva, da bi Angela ostala tu, da bi še živela. Kajti z njo bi umrl tudi sam. Zato ji ves čas prigovarja: "Ne premikaj se, Angela. Ne premikaj se." Tri besede, ki zvenijo kot prošnja, molitev za odrešitev. Ne premikaj se. Ne uhajaj. Ne izginjaj. Ostani tukaj. Daj mi smisel in moč, da zdržim. "Vsaj toliko, da lahko povem svojo zgodbo o strahopetnem zaljubljencu in neslavni barabi, ki je bila tako zaljubljena, da ni mogla storiti ničesar." 

Nobeden od naju ne bo živel, ampak kakorkoli že bo, tega cirkusa bo konec, tega prikritega vrtorepenja, avtomobilov v temi, luči v megli, oči, ki se zrcalijo iz šip. Zagrenjen človek sem in tak bom ostal, človek, ki sumničavo gleda svoje lastno oko v šipi, človek, ki ne zna imeti rad, a kljub odporu do sebe živi naprej. In kaj ti bom lahko dal, hčerka moja? /.../ Kaj te bom lahko naučil jaz, ki ne cenim lepote, ki ljubim žensko s koščeno ritjo, ki hladnokrvno mesarim po ljudeh, jaz, ki pokončno ščijem in skrivaj jokam? Mogoče ti bom nekoč spregovoril o sebi, mogoče te bo nekoč prijelo, da me boš pobožala, in čudno se ti bo zdelo, da sem človek, ki si se ga dotaknila, jaz."

Ves teden sem se spravljala k pisanju tega zapisa. Že ob branju knjige se mi je občasno zazdelo, da so besede Margaret Mazzantini iz zraka posrkale ves kisik. Ko pa sem se spravila k pisanju, me je vsakič, ko sem odprla to stran, postalo neskončno strah, v želodcu pa sta se mi hkrati naselila tista bridka praznina in skupek nepredirne bolečine, neskončne žalosti in  nedoumljive ljubezni, ki jo je Timoteo čutil do Italie. Nisem mogla ... roke so mi vsakič v tihem krču oblebdele v zraku. Lahko sem se le zvila v drobno gubo in čakala, da se spet napolnim z nežno ljubeznijo. Potem sem samo nemo zaprla računalnik.

V moji zgodbi ni bilo prostora ne za Ado, ne za Angelo. Razmišljala sem le o njegovih nepremišljenih odločitvah, o njegovi razdvojenosti med svet, ki mu pripada, a ga omejuje, in drugega, ki mu je tuj in se ga sramuje, a ga osvobaja. Kako je na eni strani prekipevajoč od strasti in hlastajoč za življenjem, po drugi pa tako prazen in izgubljen. Zame ni bil zanikrn prasec, ki vidi le sebe, ampak izgubljena duša, ki nemočno tava med življenjem in smrtjo in išče izhod. Razmišljala sem o usodi Italie, temu nesrečnemu dekletu iz predmestja, o njeni nemi vdanosti v usodo in ponižnem sprejemanju drobtinic (četudi plesnivih, le da so) življenja, ki ji s Timoteovo ljubeznijo padejo na kožnik. In hkrati sem se že od vsega začetka zavedala katastrofičnih posledic, ki jih bo njuno razmerje imelo na oba. Kot pravi Mazzantinijeva: "Ljubezen je večja od vsega, četudi uniči vse pred seboj."

Zanimivo je opazovati, kako sodobni italijanski avtorji v svojih delih reflektirajo spremenjeno vlogo moškega v sodobni italijanski družbi. Še nekdaj italijanski mačo ljubimci in pater familiasi so danes le še bleda senca svojih očetov, saj so, kot pravi Galimberti, postali v svojo usodo vdani pasivni nihilisti. Tako Scurati v Nezvestem očetu kot Missiroli v Opolzkosti v zasebnosti tako tudi Mazzantinijeva v svojem zadnjem v slovenščino prevedenem romanu Ne premikaj se govorijo o odraslih moških, ki so na nek način izgubili svoj kompas, saj jim obleka, ki jim jo predpisuje družba, postane pretesna in omejujoča; zato v ospredje postavijo zadovoljevanje svojih osebnih potreb: ne glede na žrtve, ki jih puščajo za sabo. Ko se na neki življenjski prelomnici znajdejo izven začrtane poti in ko se zavedo, da bo ta popolnoma spremenila tok njihovih dosedanjih življenj, pa se v njih pojavita nevzdržni občutek dvoma v lastne sposobnosti, vrednosti in občutek osebne krivde, da niso sami sebi dovolj. Potegnejo se nazaj in rajši, kot da bi dihali s polnimim pljuči, pobirajo črepinje, ki ostajajo za njihovimi dejanji.

---

Margaret Mazzantini: Ne premikaj se

• Obseg/št. strani: 308
• Datum izida: 03.06.2015
• Jezik: slovenski
• Vezava: trda
• ISBN/EAN: 9789610130932
• Založba: Mladinska knjiga založba
• Prevajalka: Anita Jadrič
• Zbirka: Roman - mk