 Kaj je za vas sreča? Je sreče res lahko preveč? Jo lahko najdemo tudi v trenutkih, ki se bi nam, če bi bile okoliščine drugačne, zdili obskurni, nesprejemljivi, nenavadni, mogoče celo grozljivi? Nobelova in Manbookerjeva nagrajenka, prvakinja kratke proze Alice Munro nam v desetih zgodbah, zbranih pod skupnim naslovom Preveč sreče, predstavi najrazličnejše usode posameznikov, ki si prizadevajo srečo ujeti vsaj za rep. Na prvi pogled so nekatere njihove izkušnje prav senzaconalistične, kot bi jih vzel iz kakšnega neodvisnega ameriškega filma - od nasilja, detomora, ekstremne krutosti, prešuštva, neobičajnih spolnih izkušenj, vdorov v zasebnost, samopoškodovanja, celo do umora. Na prvi pogled izgledajo kot izseki iz običajnega življenja pripadnikov in pripadnic ameriškega srednjega razreda, a pod zunanjo spolirano podobo se skrivajo subtilni in daljnosežni odmevi, ki jih močno zaznamujejo in odločilno vplivajo na njihova življenja. Včasih te reakcije glavnih protagonistov tako presenetijo, da nemočno obstaneš na sredini stavka, da prenehaš dihati in samo čakaš, kaj se bo zgodilo naprej. Šokirani smo, a le za nekaj trenutkov, nato od sramu spoznanja zardimo - tudi nas so kdaj pa kdaj spreletele podobne misli kot njih. A najpomembnejša elementa v teh zgodbah se mi zdita zanikanje oziroma prirejanje resnice in upor proti družbenim konvencijam. Junaki Alice Munro se vsak na svoj način vedejo v nasprotju s pričakovanji družbe oziroma družine. Doree pred svojo skrbnico skriva, da še vedno obiskuje moža - morilca njunih otrok, Joyce tiho spolzi iz zakona z Jonom in svoje mesto brez boja prepusti Edie, mlada mati v "Breznih" navkljub nasprotovanju moža še vedno doji svojo petmesečno hči, Nita v "Prostih radikalih" pred svetom skriva temačno družinsko skrivnost, svojo vest si olajša takrat, ko ve, da ne bo mogla nič več izgubiti, ali pripovedovalka v "Otroški igri", ki nam potem, ko nam pove, da so otroci "pošastno konvencionalni", razkrije, kako sta s prijateljico iz otroštva kršili ne le družbene norme, ampak tudi kaznovali sami sebe, saj sta vse življenje morali živeti z občutkom krivde. In kje je tu resnica? Izmuzniti se nam skuša na vsakem koraku, hkrati pa nezadržno pronica skozi pore glavnih protagonistov in pripovedovalcev. Če jih skušamo razumeti iz njihovega zornega kota in če izhajamo iz njihovega modela sveta, takega, kot so ga v tistem trenutku sposobni doumeti, bomo zlahka do njih razvili empatijo in razumevanje, celo simpatijo in privženost. Kot na primer pripovedovalka v "Vsakršnih ženskah", ki postane negovalka za levkemijo obolelemu gospodu Crozierju - kot trinajstletna seveda ne more povsem dojeti situacije, v središču katere se je znašla - kako le, saj nima življenjskih izkušenj, ki bi ji to omogočile. Ali pa pripovedovalka v zgodbi "Wenlock Edge", ki se pusti zmanipulirati starejšemu moškemu, da z njim večerja gola - v tistem trenutku se ji to ne zdi nič strašnega - večerja se zgodi brez incidenta - šele mnogo kasneje se zave občutka sramu in izkoriščenosti, ki se ji je takrat zgodil, to pa spremeni tudi njen odnos do študija in literature. Ali pa Nancy v "Obrazu" - kako naj bi majhna deklica, kot je bila, vedela, zakaj je bil pripovedovalčev obraz zaznamovan, če ji tega ni nihče razložil - v navezanosti in nedolžni otroški ljubezni si je le želela biti mu podobna. Zato nikoli ne moremo govoriti o eni ultimativni resnici, saj jih je toliko, kolikor ljudi je v zgodbo vpletenih. Tukaj je potem še naša bralčeva interpretacija, ki vpliva na to, kako si bomo kot zunanji opazovalci dogodek razlagali mi sami. Prav zato mi je zelo všeč način, kako Alice Munro podaja zgodbe. Struktura njenih zgodb ni nikoli linearna. Nikoli ne razlaga vzrokov za nek dogodek, konce pušča nerazjasnjene, odprte. Interpretacijo, kaj se je zgodilo potem, pušča bralcu samemu. S tem nas premakne s točke udobja, v kateri vse razumemo in vemo, v točko novega spoznanja, ki nam pomaga pogledati prek plota naših omejujočih prepričanj v neizmerno polje možnosti, saj se izkaže da so njene zgodbe precej večje, kot smo si predstavljali. Zato nas njene zgodbe sprva tako pretresejo, nato pa jim nepričakovano pritrdimo. Alice Munro v enem od svojih intervjujev pravi, da svojih zgodb nikoli ne bere od začetka do konca, temveč začne na katerikoli točki in nato nadaljuje v katerikoli smeri. Zgodb ne bere zato, da bi izvedela, kaj se je zgodilo, temveč da bi izkusila svet, v katerem se zgodba zgodi, se za trenutek v njem naselila, ga odkrivala naprej in nazaj, da bi odkrila, kako spreminja njeno perspektivo. Morda je to ključ, na katerega se tudi sami lahko lotimo branja njenih zgodb. Eno je zagotovo: ne glede na to, kako jih beremo, zagotovo bodo vplivale tudi na naša življenja. Alice Munro: PREVEČ SREČE
0 Comments
Leave a Reply. |
