Sprehajati Gospodovega psa

Carmen L. Oven poznam že zelo dolgo. Še preden je postala radijska novinarka, povezovalka prireditev in še preden je naostrila pisateljsko pero. Pa me je vseeno presenetila s kakšno globino duše in odprtim srcem se je pognala v pisanje zgodbe o tem, kaj se zgodi s človekom ob razpadu ljubezenske zveze, kako mora najprej razpasti na tisoče dragocenih koščkov, da se potem znova sestavi in zaživi svoje lastno sebstvo, trdno držeč povodec Gospodovega psa v svojih rokah.

Carmen L. Oven nas v svojem prvencu Sprehajalka Gospodovega psa popelje v svet peščenih sipin in v svet prijaznih arabskih ljudi, ki znajo človeku v stiski nesebično priskočiti na pomoč in mu hkrati iz oči prebrati, kaj ga tare. Vročina arabskega peska in toplina ljudi sta v diametralnem nasprotju s hladom in bolečino, s katero se sooča glavna junakinja Mila. Ujeta sredi neznane dežele in skrivnostnih ljudi spozna, da srce njenega ljubimca in sopotnika gori za drugo dekle. Njeno telo, ne zavedajoč se, da pod prsmi nosi njunega otroka, hlepi po njegovi ljubezni, a usta ostajajo nema in skremžena v bolečini čakajo, da bo agonije konec.

Tišina, ki je v tistih dneh njun edini način komunikacije, prodira skozi vse pore Milinega telesa in dreza v njene najbolj nežne in občutljive dele. Taka tišina je mučitelj, ki ti stiska pljuča in vrat, da hlastaš za zrakom in na stežaj odpiraš okna, čeprav zunaj brije rezek in leden veter. Tišina ti stiska možgane, da nisi sposoben oblikovati niti ene enostavne misli, le vprašanja, v katerih izgubljaš smisel in samega sebe, se ponavljajo v neskončnost. Počutiš se, ko bi bil skrčen na velikost vrabca in nemočno, z zlomljenima perutma, odpiraš usta v neskončnih poskusih izkričati svojo bolečino. Zdi se, kot da z zamolklo tišino Dane z nabrušenim nožem reže Milino srce na list debele rezine, v njej pa vrejo le jeza, zamera, pa tudi občutek izdaje in neskončna žalost.

Mila pred našimi očmi krvavi in razpada do trenutka, ko si Dane sredi poti poškoduje nogo. Takrat spozna, da je čas, da izstopi iz zgodbe in njega pusti za sabo. A dejanski odhod ji usoda še nekajkrat prestavi v negotovo prihodnost, dokler ne pristane v Egiptu, kjer jo dokončno reši skrivnostni angel v podobi vzreditelja konjev in posinovljenca beduinske družine Ahmeda. Na svoji poti proti Ahmedu pa Mila sreča še številne druge ljudi, ki ji vsak na svoj poseben način pokažejo pot do osvoboditve in odrešitve. Šele ko postane "sprehajalka tistega, kar nosi v sebi; sprehajalka jaza, ki ni zmeraj njen zvesti pes", šele ko si vzame čas, da se spozna, "da obrusi, kar je v njej neobrušenega", šele, ko ji uspe ukrotiti ego, da "je ne ugrizne vsakič, ko mu ne da, kar hoče zase", šele takrat je pripravljena, da začne na novo. In šele takrat je pripravljena, da se iz daljnje, tuje dežele vrne domov, k sami sebi.

"Mila je gledala za njim in v rokah držala zviti listek kot neprecenljivo darilo, kot ključ do skrivnosti, ki jo je, ne da bi se tega zavedala, držala v tem svetu, jo pehala nazaj v sleherno misel in sliko, ki jo je doživljala na poti z njim, ki je bolel. Kaj je bolelo? Kaj boli, kadar boli srce? In kaj, kadar boli kaj drugega? Do kod gre podivjani jaz, od kod je prava ljubezen ... Ko ljubiš, pustiš, da ljubijo tudi drugi, čeprav ne ljubijo tebe, to je vedela. Takrat lahko pripraviš posteljo zanj, ki ga ljubiš, in zanjo, ki jo ljubi. Tega ne zmoreš, kadar ni ljubezni. Tudi to je vedela ... in tudi to, da je do tega trenutka z vsako mislijo o njem na pesku krvavel njen ego veliko bolj, kot je krvavelo njeno srce. Kje med dušo in srcem se zatakne tisti jaz, ki nas vlači po poteh življenja? Po stezah, ki jih s srcem ne bi nikoli izbrali, je premišljala in še vedno gledala za Ahmedom, ki se je v sijanju sonca zdel kot namišljena silhueta. Prvič v vseh tednih na pesku je začutila miren in odločen glas, ki jo je poklical domov."
​                                                                                                                                (str. 166)

Carmen nam v čudovito poetičnem jeziku, nabitem s čustvi in sufijsko mistiko, sporoča, da ima vsak od nas v sebi eno tako Milo, ki stremi h krotitvi fantomskega psa. Ta je tisti, ki v nas vzbuja jezo, zamero, strah pred zapustitvijo. Šele ko ga ukrotimo in pustimo bolečini, da gre svojo pot in ko odpremo srce svetlobi in toploti, ki si ju želi naša duša, takrat lahko zaživimo mirno in spokojno v soglasju s samim seboj. Šele takrat spoznamo, da moramo "pustiti vse slabo, da gre, kajti Gospod nam je namenil nekaj večjega, lepšega." Takrat lahko postanemo hvaležni za to, kar nam je bilo dano, in lahko odpustimo tistim, ki so nas prizadeli.
​

Carmen L. Oven: Sprehajalka Gospodovega psa

• Obseg/št. strani: 176
• Datum Izida: 10.04.2012
• Jezik: slovenski
• Vezava: mehka
• Založba: Mladinska knjiga založba
• Zbirka: Prvenci