Zgodbe imajo moč. Nas navdušujejo, očarajo, se nas dotaknejo, nas kaj novega naučijo, nas na kaj spomnijo, nas navdihujejo, motivirajo, izzivajo. Pomagajo nam razumeti sebe in druge. Na nezavedni ravni nas povezujejo z drugimi. zato so zgodbe zelo pomembna veščina, ko gre za posel, prodajo, vodenje.

Želiš, kaj pomembnega povedati ali izpostaviti? Povej zgodbo.

Še pred letom dni si ne bi znala predstavljati, da bo en sam droben virus tako močno spremenil življenja ljudi po vsem svetu. S strahom, ki se širi prek medijev in ki deli ljudi, z omejitvami vsakdanjega življenja in stresom, ki nam ga prinaša življenje v karanteni, se vsak od nas sooča drugače. Meni je prinesel popoln preobrat v življenju – na bolje. Ne samo, da sem iz tega leta izšla močnejša, modrejša, predvsem pa bolj samozavestna in osredotočena na prihodnost. V letu 2020 sem se predvsem veliko naučila o sami sebi.

Pred dnevi sem srečala znanko, ki mi je potožila, da ne ve več, kaj naj naredi. Včasih je bila celo preveč tolerantna, danes se sploh ne pozna več. Ima dva majhna otroka, ki ju naravnost obožuje, vendar jo služba tako izčrpava, da se ji dogaja, da, ko ob njenem prihodu otroka pritečeta, da bi jo objela in poljubčkala, se iz nje kar izlije vsa jeza, ki se je v njej kopičila in zadrževala ves dan. Kar zdere se nanju, zakaj nista pospravila igrač, da nista prav oblečena, da ne ubogata ... Potem se sicer nekako uspe pomiriti in z otrokoma vzpostaviti tisti njej dragocen ljubeč odnos, vendar že opaža, da ne prihajata k vratom več tako navdušena. Delčka njene zadržane jeze je potem deležen tudi partner, a ker je njen partner, se nanj ne upa zdreti, temveč nekaj dni kuha mulo in se gre tiho mašo, dokler toliko ne premelje teh zamer, da jih je zmožna ubesedit. Pa še takrat partnerju ne pove iz srca, kako se zares počuti in o čem razmišlja, temveč mu z vsem gnevom v obraz vrže vse, kar je (tudi že leta nazaj) storil (po njenem mnenju) narobe. Ni ji všeč, da se tako jezi, ampak tega ne more prekiniti. Namesto tega se ji po tem vklopi še občutek krivde in sramu, češ kakšna mama in partnerka pa je, da se tako znaša nad svojimi dragimi, strah, da jih bo izgubila, pa tudi občutek nemoči, ker tega ne zmore spremeniti.

Od vsepovsod nas bombardirajo nasmejani obrazi, mi pa polni skrbi, kako bomo zdržali še en dan. Reklame nam prodajajo sanjske počitnice, mi pa se ubadamo s tem, kako bomo plačali položnice. Mediji so danes postali žarišče negativnih sporočil, strahu in katastrofe, da ne vemo več, kam se obrniti po žarek upanja. Utrujeni od vsakdana, pretepeni od neštetih negativnih izkušenj, obupani, da bo kdaj bolje, bežimo v socialna omrežja, kjer pa naletimo na cel kup sporočil o pozitivnosti. Bodi pozitiven. Razmišljaj pozitivno. Sprašujemo se, če je sploh mogoče gledati na življenje s svetle strani, ko je toliko negativnosti na svetu. Še posebej v težkih trenutkih, ko preživljamo obdobja depresije ali smo ravnokar izgubili nekoga, ki nam je bil blizu, se zdi nemogoče razmišljati pozitivno.  

​Pa vendar ni tako težko, kot se zdi na prvi pogled.

Nam, ženskam, je skrb za druge imanentno vgrajena v naš DNK. Skrbimo za otroke, dom, družino, v službi se želimo vesti dogovorno, pa potem nase sprejmemo vse naloge, ki nam jih dodelijo, ostajamo tam še dolgo po koncu delovnega časa, da nam ne bi očitali, da nič ne delamo, podrejamo se pričakovanjem družbe ... Ves čas na prvo mesto postavljamo potrebe drugih, nase pa pozabljamo. Kar spomnite se, kolikokrat ste začele hoditi na jogo, pilates ali v bralni klub, pa ste potem po mesecu dveh odnehale, ker so zboleli otroci, ali si je partner omislil nov hobi ravno v istem času kot vaša joga ...? Nekatere ste vsaj poskusile, druge se odpovedujejo še sprehodom v bližnji gozd, kavicam s prijateljico, pasenju oči po izložbah trgovin, češ saj nimam časa za to.

Za vas drage dame, gospe, prijateljice, imam le en nasvet: postavite se spet na prvo mesto. Začnite se imeti spet rade. Bi, pa ne veste kako?

Marsikomu se zdi, da je perfekcionizem lastnost, h kateri bi si morali prizadevati vsi. Pozornost na detajle, analitičen um, skrb, da vedno daš vse od sebe in da ne delaš napak, da nikoli ne odnehaš. Ko delaš več, kot od tebe pričakujejo. Ko vedno lahko računajo nate. 

A biti perfekcionist je hudo zajebano. Je boleče utrujajoče in prav nič zadovoljstva ne daje, Je mučno prizadevanje, da bi pred drugimi skril svoje napake, pomanjkljivosti ... Ko odnehaš, še preden si prav dobro začel, saj se bolj bojiš, da ti ne bo uspelo tega dokončati popolno. Zato bežiš od odgovornosti v cono udobja, ker tako lahko nadziraš okolje, ki ga poznaš. Ali pa v pasivnost - da si ne zastavljaš ciljev, saj že vnaprej veš, da jih ne boš mogel izpolniti, pa je potem bolje ne narediti nič, kot biti razočaran. Ko v nedogled piliš in piliš zadani projekt, a ga nikoli ne oddaš, saj po tvoje nikoli ni končan. Zato nikoli ne moreš do konca razviti svojih potencialov. Ko se skrivaš pred ljudmi, ker jim ne moreš pogledati v oči, saj bi te takoj spregledali kot prevaranta. Ker ne moreš nikomur zaupati svojih stisk, saj bi lesk tvoje popolnosti v trenutku zbledel, od tvojega zlata pa bi ostala le še obtolčena medenina, se zapiraš vase, bežiš stran od ljudi. Ker prizadevanje po najboljših močeh zate ni dovolj.

Prejšnji teden so se zaradi vsesplošnega zaprtja podjetij, ki ga je povzročila pandemija koronavirusa, zgodile velike spremembe v poslovanju gospodarskih družb.  Veliko podjetij je bilo prisiljenih v prekinitev običajnega poslovanja, zato so delodajalci iskali druge rešitve, ki bi omogočile, da delo kljub novi resničnosti nemoteno poteka. Veliko zaposlenih se je tako prvič srečalo s situacijo, da jim je delodajalec odredil delo od doma. 

Še posebej za tiste, ki so bili navajeni na vsakodnevno delo v pisarni zunaj doma, to pomeni precejšen izziv. In ti imajo lahko precejšnje težave, kako se navaditi na novo situacijo.

Še posebej velik izziv lahko predstavljata motivacija in produktivnost, kaj kmalu pa se lahko pojavita tudi osamljenost in če ni pretoka informacij med sodelavci in nadrejenimi tudi dvom v lastne sposobnosti.

Kako torej čim manj stresno prebroditi prehod iz dela v službi na delo od doma? V nadaljevanju vam posredujem nekaj koristnih nasvetov.

Marsikdo je že kdaj pomislil na to, da bi pustil redno zaposlitev in začel svoje delo opravljati od doma. To se zdi kot obljuba večnih počitnic: nisi vezan na določen prostor, sam si razporejaš delovni čas, šef ti ne teži, saj si sam svoj šef … Zaradi epidemije korona virusa v teh dneh pa je marsikomu delo od doma hočeš nočeš postalo nova realnost. Nekateri se tega veselite, spet drugi ne. Nekaterim je delodajalec že kdaj prej omogočil začasno delo od doma, spet drugi se boste z njim srečali prvič. Ker ne vemo, koliko časa bodo ukrepi za zajezitev pandemiije veljali, je zato še toliko bolj pomembno, da se zavedamo, kako nam delo od doma lahko spremeni življenje.

Za vse v nadaljevanju predstavljam nekaj pasti, v katere sem pri delu od doma padla tudi sama, v naslednjem članku ponujam pa tudi rešitve, ki so mi pomagale delo od doma smotrno in učinkovito organizirati.

Vedno znova se razveselim Festivala literature sveta Fabula, saj založba Beletrina že sedemnajst let na prelomu iz zime v pomlad v okviru festivala gosti odlične avtorje svetovnega formata. Predvsem pa je lepo videti, kako se ob pogovorih z avtorji festival razvija in preoblikuje že skoraj v nekakšno gibanje, ki vsako leto znova naslavlja drugo družbeno perečo temo. 

Načrte Beletrine, da bi bila letošnja izdaja Fabule ena najboljših, je žal prekrižala pandemija koronavirusa, zaradi katerega je lepo število avtorjev odpovedalo sodelovanje. Med njimi tudi tisti, ki sem jim želela prisluhniti sama. A prišel je vsaj tisti 'najboljši' - Kristian Novak.