Mame in podjetnice dostikrat mislimo, da ne znamo usklajevati svojega posla in domačega dela. Vedno se nam prikrade tista krivda, da nikoli nismo popolnoma prisotne ali v enem ali v drugem delu svojega življenja.  Še posebej, če delaš od doma, tako kot jaz.

Vendar če na oba dela svojega življenja pogledam tako z razdalje, lahko rečem, da mi je poklic mame precej pomagal na moji osebni poti biti podjetnica. Predvsem me je naučil, da vidim lepoto v vseh lekcijah, ki mi jih na pot prinese življenje, še posebej v težkih preizkušnjah.

Včasih se še tako trudimo polirati svojo zgodbo, da bi jo drugi videli kot naš bleščeč oklep, pa se nam vseeno zgodi, da imamo sem in tja slabe dni, ko ne uspemo narediti tistega, kar smo si zastavili. Ko odlašamo z nekim korakom, za katerega vemo, da ga moramo narediti, sicer se bomo morali soočiti s posledicami (npr. ne bo strank, zato ne bo prihodka …).
 
Toda, ko se ti dnevi začnejo kopičiti in prevzamejo vlogo glavnega junaka v naši zgodbi, moramo nekaj ukreniti. Takrat je čas za »samoupravljanje«.

Odločila sem se, da z vami delim svojo zgodbo in svojo pot. Pa ne zato, da bi dobila od vas še kakšno pohvalo in navdušenje, tega ne potrebujem. Nisem prav nič drugačna od vas, bi vam pa želela pokazati, kako tudi ve same prepoznate svojo zgodbo in naredite vsaj majhen korak k sebi.

Zgodbe imajo moč. Nas navdušujejo, očarajo, se nas dotaknejo, nas kaj novega naučijo, nas na kaj spomnijo, nas navdihujejo, motivirajo, izzivajo. Pomagajo nam razumeti sebe in druge. Na nezavedni ravni nas povezujejo z drugimi. zato so zgodbe zelo pomembna veščina, ko gre za posel, prodajo, vodenje.

Želiš, kaj pomembnega povedati ali izpostaviti? Povej zgodbo.

Še pred letom dni si ne bi znala predstavljati, da bo en sam droben virus tako močno spremenil življenja ljudi po vsem svetu. S strahom, ki se širi prek medijev in ki deli ljudi, z omejitvami vsakdanjega življenja in stresom, ki nam ga prinaša življenje v karanteni, se vsak od nas sooča drugače. Meni je prinesel popoln preobrat v življenju – na bolje. Ne samo, da sem iz tega leta izšla močnejša, modrejša, predvsem pa bolj samozavestna in osredotočena na prihodnost. V letu 2020 sem se predvsem veliko naučila o sami sebi.

Pred dnevi sem srečala znanko, ki mi je potožila, da ne ve več, kaj naj naredi. Včasih je bila celo preveč tolerantna, danes se sploh ne pozna več. Ima dva majhna otroka, ki ju naravnost obožuje, vendar jo služba tako izčrpava, da se ji dogaja, da, ko ob njenem prihodu otroka pritečeta, da bi jo objela in poljubčkala, se iz nje kar izlije vsa jeza, ki se je v njej kopičila in zadrževala ves dan. Kar zdere se nanju, zakaj nista pospravila igrač, da nista prav oblečena, da ne ubogata ... Potem se sicer nekako uspe pomiriti in z otrokoma vzpostaviti tisti njej dragocen ljubeč odnos, vendar že opaža, da ne prihajata k vratom več tako navdušena. Delčka njene zadržane jeze je potem deležen tudi partner, a ker je njen partner, se nanj ne upa zdreti, temveč nekaj dni kuha mulo in se gre tiho mašo, dokler toliko ne premelje teh zamer, da jih je zmožna ubesedit. Pa še takrat partnerju ne pove iz srca, kako se zares počuti in o čem razmišlja, temveč mu z vsem gnevom v obraz vrže vse, kar je (tudi že leta nazaj) storil (po njenem mnenju) narobe. Ni ji všeč, da se tako jezi, ampak tega ne more prekiniti. Namesto tega se ji po tem vklopi še občutek krivde in sramu, češ kakšna mama in partnerka pa je, da se tako znaša nad svojimi dragimi, strah, da jih bo izgubila, pa tudi občutek nemoči, ker tega ne zmore spremeniti.

Od vsepovsod nas bombardirajo nasmejani obrazi, mi pa polni skrbi, kako bomo zdržali še en dan. Reklame nam prodajajo sanjske počitnice, mi pa se ubadamo s tem, kako bomo plačali položnice. Mediji so danes postali žarišče negativnih sporočil, strahu in katastrofe, da ne vemo več, kam se obrniti po žarek upanja. Utrujeni od vsakdana, pretepeni od neštetih negativnih izkušenj, obupani, da bo kdaj bolje, bežimo v socialna omrežja, kjer pa naletimo na cel kup sporočil o pozitivnosti. Bodi pozitiven. Razmišljaj pozitivno. Sprašujemo se, če je sploh mogoče gledati na življenje s svetle strani, ko je toliko negativnosti na svetu. Še posebej v težkih trenutkih, ko preživljamo obdobja depresije ali smo ravnokar izgubili nekoga, ki nam je bil blizu, se zdi nemogoče razmišljati pozitivno.  

​Pa vendar ni tako težko, kot se zdi na prvi pogled.

Nam, ženskam, je skrb za druge imanentno vgrajena v naš DNK. Skrbimo za otroke, dom, družino, v službi se želimo vesti dogovorno, pa potem nase sprejmemo vse naloge, ki nam jih dodelijo, ostajamo tam še dolgo po koncu delovnega časa, da nam ne bi očitali, da nič ne delamo, podrejamo se pričakovanjem družbe ... Ves čas na prvo mesto postavljamo potrebe drugih, nase pa pozabljamo. Kar spomnite se, kolikokrat ste začele hoditi na jogo, pilates ali v bralni klub, pa ste potem po mesecu dveh odnehale, ker so zboleli otroci, ali si je partner omislil nov hobi ravno v istem času kot vaša joga ...? Nekatere ste vsaj poskusile, druge se odpovedujejo še sprehodom v bližnji gozd, kavicam s prijateljico, pasenju oči po izložbah trgovin, češ saj nimam časa za to.

Za vas drage dame, gospe, prijateljice, imam le en nasvet: postavite se spet na prvo mesto. Začnite se imeti spet rade. Bi, pa ne veste kako?