Nam, ženskam, je skrb za druge imanentno vgrajena v naš DNK. Skrbimo za otroke, dom, družino, v službi se želimo vesti dogovorno, pa potem nase sprejmemo vse naloge, ki nam jih dodelijo, ostajamo tam še dolgo po koncu delovnega časa, da nam ne bi očitali, da nič ne delamo, podrejamo se pričakovanjem družbe ... Ves čas na prvo mesto postavljamo potrebe drugih, nase pa pozabljamo. Kar spomnite se, kolikokrat ste začele hoditi na jogo, pilates ali v bralni klub, pa ste potem po mesecu dveh odnehale, ker so zboleli otroci, ali si je partner omislil nov hobi ravno v istem času kot vaša joga ...? Nekatere ste vsaj poskusile, druge se odpovedujejo še sprehodom v bližnji gozd, kavicam s prijateljico, pasenju oči po izložbah trgovin, češ saj nimam časa za to.
Za vas drage dame, gospe, prijateljice, imam le en nasvet: postavite se spet na prvo mesto. Začnite se imeti spet rade. Bi, pa ne veste kako?
Ob vseh zahtevah, ki jih od nas zahteva vsakdan smo že kar malo pozabile, kaj to sploh pomeni, kajne? To pomeni, da se do sebe vedemo enako kot do vseh ostalih, da se znamo postaviti zase in tudi da znamo postaviti meje. Če se ne ljubiš sama, te tudi nihče drug ne more ljubiti. Odgovor na vso tvojo bolečino in samozanikanje je ljubezen do sebe. Ljubezen, ki jo iščeš zunaj sebe, je ljubezen, ki si jo moraš dati sama.
Pomisli na to, kako skrbiš na svojega otroka. Ljubiš njegovo edinstvenost, njegov smeh, veselje, razigranost. Vidiš in čutiš njegovo srce in dušo. Ko joka, tvoje srce joka z njim. Ko se smeje, se smeješ z njim. Srce ti poka od ponosa, ko mu uspejo majhne zmage. Spodbujaš ga, ko doživi poraz, da je vse v redu in da naj poskusi znova, ker mu bo zagotovo uspelo. Četudi stvari ne naredi popolno, ga pohvalimo, da je dobro opravil svoje delo. In tako lahko mu je reči: Ljubim te! Rada te imam! Kdaj si to nazadnje rekla sebi?
Če si, ti iskreno in od srca čestitam! Mislim pa, da nas je večina takih, ki same sebe tolčemo, ko nekaj ne naredimo prav, sebe postavljamo na zadnje mesto, nikoli nismo dovolj dobre in od sebe pričakujemo čisto preveč. Pritožujemo se, da smo za vse same, da nas nihče ne razume, tiho smo, ko se nam godi krivica. To in še več zagotovo ni ljubezen do sebe. Kot prav tako ni ljubezen do sebe sprejemanje odločitev na podlagi mnenj in kriterijev drugih. Teal Swan pravi: "Ljubezen do sebe je korenina, iz katere vse raste. Vsaka duhovna praksa izhaja iz nje. Če razumeš, da je najvišja resnica vsega stvarstva enost, potem ne moreš ljubiti, ne da bi hkrati ljubil samega sebe. Če si želiš naučiti brezpogojne ljubezni, moraš najprej in predvsem brezpogojno ljubiti sebe." Mnoge boste rekle, pa saj se imam rada. Pa je to čista resnica, ali laž, ki si jo govorite ali so vam jo vsadili drugi? Kar pomisli, kako pogosto se tepeš z besedami? Da nisi vredna. Da nečesa nisi dovolj dobro naredila. Da tega krila ne moreš obleči, ker imaš krive noge. Da si prestara, da te bo sploh še kdo pogledal. Da nimaš kaj reči v družbi visoko izobraženih, saj kdo pa bo poslušal tvoje mnenje. Kako pogosto si čestitaš, ker si kakšno (četudi v tvojih očeh še tako majhno) stvar dobro opravila? Kdaj si nazadnje s ponosom sprejela pohvalo? Kako pogosto navzven deluješ, da je vse v najlepšem redu, medtem ko navznoter trpiš, se grizeš, jokaš? Kako pogosto sprejemaš odločitve na podlagi mnenj drugih? Je to ljubeče? Ko boš začela opazovati svoje misli in čustva, boš opazila, kdaj se do sebe ne vedeš ljubeče. Takrat se spomni na nekoga, ki ga imaš rada. Kako bi se v enaki situaciji vedla do njega? Kaj bi mu rekla? Naredi isto še sebi - Ustavi se in globoko vdihni in izdihni. Nato si povej, da to nisi ti, da je samo dogodek, ki se ti je zgodil. Reci si, da je vse v redu, da se da vse popraviti, da lahko poskusiš znova, da se imaš rada, da zmoreš. Da, zmoreš. Povabi se na kavo in si vzemi čas za razmislek in pogovor. S seboj bodi nežna, skrbna in ljubeča. Ne odpravi se z besedami "saj bo minilo". Ker si ravno takrat najbolj ranljiva in najbolj potrebuješ mehko ramo in spodbudno besedo. To potrebuješ! Poskrbi zase! K bolj ljubečemu odnosu do sebe pomaga tudi hvaležnost. Čista iskrena hvaležnost. Pogosto stvari jemljemo za samoumevne, pa niso. Ko se naučiš biti hvaležna za najmanjše in najbolj običajne stvari, misli, odnose, začneš biti hvaležna tudi za stvari, ki jih imaš rada pri sebi. Na ta način se globoko in trajno povežeš s svojo dušo, stopiš v stik s sabo in ZAGOTOVO in resnično vzljubiš sebe. Vzljubiti sebe namreč pomeni, da naše misli, občutki in dejanja vibrirajo absolutno prejemanje in pozitivno pozicijo v vsakem trenutku, da se podpiramo in globoko spoštujemo, da smo nežne in prijazne do sebe, da smo sočutne in razumevajoče, da je naša duša globoko povezana z našim telesom in duhom.
Povem ti, da občutki globoke povezanosti ne bodo prišli čez noč in bodo zahtevali nekaj dela, saj potovanje k sebi po navadi pomeni, da je treba odvreči stare navade in prepričanja, kar ni enostavno, saj so zakoreninjeni globoko v nas in naših telesih. A nova prepričanja in navade bodo zagotovo prišli, če se boš osredotočila na to, kaj si od življenja resnično želiš. Če se želiš v svojem življenju boljše počutiti, imeti več energije, se počutiti bolj srečno, vredno, živo in ljubljeno, potem je to zagotovo pot za te!
Kako torej do bolj ljubečega odnosa do sebe? Naj ti priskočim na pomoč z nekaj idejami:
Prosim pa te nekaj: pri spremembah bodi potrpežljiva in nežna do sebe, a prosim, prosim, ne ustavi se, le vztrajaj, ker ljubezen že živi v tebi, le zbuditi jo je spet treba. ***** Če si se v zapisanem našla ali potrebuješ pomoč pri vzpostavljanju bolj ljubečega odnosa do sebe, mi piši na lenkastrukelj@yahoo.com. Hvaležna bom, če ti bom lahko pomagala! ***** #ljubezendosebe #selflove #vzemisicaszase #hvaležnost #izziv #intuicija
1 Comment
|
Moje ime je Alenka.Po poklicu sem strokovnjakinja za odnose z javnostmi, story coach in mama. Navdušena in predana knjižna blogerka. Poleg knjig imam rada tudi sodobno umetnost, nadvse ljubim potovanja in dobro kavo. |