Okrnjena Fabula in Kristian Novak

Vedno znova se razveselim Festivala literature sveta Fabula, saj založba Beletrina že sedemnajst let na prelomu iz zime v pomlad v okviru festivala gosti odlične avtorje svetovnega formata. Predvsem pa je lepo videti, kako se ob pogovorih z avtorji festival razvija in preoblikuje že skoraj v nekakšno gibanje, ki vsako leto znova naslavlja drugo družbeno perečo temo. 

Načrte Beletrine, da bi bila letošnja izdaja Fabule ena najboljših, je žal prekrižala pandemija koronavirusa, zaradi katerega je lepo število avtorjev odpovedalo sodelovanje. Med njimi tudi tisti, ki sem jim želela prisluhniti sama. A prišel je vsaj tisti 'najboljši' - Kristian Novak.

Letošnja Fabula je obljubljala pogovore z Bernhardom Schlinkom, Edouardom Louisom, Saro Stridsberg, Sheilo Heti, Bettino Wilpert in Kristianom Novakom. Pogovor z Edouardom Louisom je bil že pred začetkom festivala prestavljen na april, po otvoritvenem večeru s Schlinkom pa so se zvrstile odpovedi celotnega ženskega dela avtoric. Poleg Schlinka je Ljubljano obiskal le še Kristian Novak, avtor dveh največjih hrvaških uspešnic Črna mati zemla (Modrijan, 2015) in Cigan, ampak najlepši (Beletrina, 2020), ki še tudi že več let po izidu uvrščata med najboljše hrvaške romane stoletja. 

V uteho bralcem ostajajo njihovi prevodi, ki so v obliki Beletrininih žepnic z res ugodno ceno 10 evrov izšle že pred festivalom, na voljo pa so tudi v elektronski obliki na Biblosu. Za njihovo odlično nežno spomladansko vizualno podobo je spet poskrbel Jernej Stritar. 

Pogovor s Kristianom Novakom je bil tako tudi edini literarni večer, ki sem se ga v okviru letošnje Fabule uspela udeležiti. Polna dvorana Kluba Cankarjevega doma je bila dokaz, da Kristian Novak s svojim pisanjem ni navdušil le mene, temveč široko občinstvo, ki začuda ni prihajalo le iz literarnih krogov, kot se to pri takih pogovorih rado zgodi. Po dobri uri trajajočem pogovoru z Boštjanom naratom pa je bilo videti, da ne zna navdušiti le s svojim pisanjem, temveč tudi s svojo osebnostjo in iskrivimi odgovori, v katerih je razkril marsikatero zanimivost o sebi. Občinstvo mu je jedlo iz roke. Ne vem, nad čim smo bili bolj navdušeni: nad romanom Cigan, ampak najlepši, zaradi katerega je tudi tokrat obiskal Ljubljano, ali zaradi trivie, ki jo je spretno iz njega vlekel Narat. 

Tako smo o njem izvedeli, da je nekoč v Ljubljani pel back vokale Oliverju Dragojeviču, da je evropski prvak v karateju in poročen s trikratno evropsko prvakinjo v istem športu (tako se ve, kdo pri njih doma nosi hlače), da v resničnem življenju poučuje najdolgočasnejši predmet na študiju hrvaškega jezika - morfologijo, pa da je navdušenec nad Evrovizijo in tudi da v Zagrebu vsi hipsterji na žurih po eni uri zjutraj ne samo poslušajo turbofolk, temveč znajo tudi vsa besedila na pamet.

Iz tega je izšlo tudi vprašanje o izvoru naslova najnovejšega romana Cigan, ampak najlepši. Novak je pojasnil, da je navdih za naslov romana dobil na srbski Pink TV ob poslušanju Ljube Aličića, kako poje turbo komad s tem naslovom. Pri tem ga ni navdušilo besedilo o prepovedani ljubezni z Romom, temveč prav ta besedica 'ampak' v naslovu. Je potem, če je najlepši, situacija kaj drugačna? 

Vedno imaš možnost izbire. Praviš, da je nimaš, a to pomeni le, da si izbral, da te usoda lahko pohodi. Tako se ti ni treba čutiti odgovornega nič." 
                                                                           (Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši)

V romanu Cigan, ampak najlepši se Novak sooča s svojo fascinacijo nad strahom in kako se z njim soočiti. Pravi, da sta možni le dve rešitvi: ali zbežiš, ali pa se mu zoperstaviš. V vsakem primeru gre za čustvo, ki radikalno spreminja vedenje ljudi. Spet govorimo o romanu medžimurskega kolektivnega nezavednega, ki nepredvidljivo izbruhne kot delujoči vulkan. Novak z romanom uspešno ruši tudi stereotipe in predsodke do drugačnih, do marginalnih skupin, priseljencev in drugih. V romanu se tako soočijo okrnjeni prepisi izjav štirih protagonistov, od katerih vsak izhaja iz svojega kulturnega okolja, ki so, kot so zapisali v HNK, kjer so prvič uprizorili zgodbo romana, "plemeniti marginalci, ki s svojim obnašanjem odstopajo od stereotipov ter na empatičen način rušijo predsodke, ki jih ima družba o njih". Prepovedana ljubezen med medžimurskim Romom Sandijem in ločenko Mileno, ki se po izgubi službe vrne v domači Sambolščak je le podlaga z brutalni umor, v katerega sta poleg njiju vpletena še Nuzad, Kurd iz Mosula na poti v Calais, ter Plančić, PR iz policijske uprave Zagreb in vojni veteran osamosvojitvene vojne, ki je poslan v Medžimurje, da bi vzdrževal mir v vasi, da ne bi zaradi umora prišlo do škandala. Teorija in praksa tatvine in pretepanja, pajka, ki je spletel svoj splet, internetna blaznost, sijaj jezika, misli in čustev. Še posebej teh zadnjih verjamem, da v romanu ne manjka.

Ob tem je Novak poudaril, da se je o življenju medžimurskih Romov podrobno seznanil šele med pripravami na pisanje zgodbe, četudi je v njihovi bližini preživel vso svojo mladost. Izpostavil pa je še eno zanimivost: Čisto po naključju se je odločil, da bo eden izmed njegovih junakov Kurd, in to Kurd iz Mosula, ter da bo končni cilj njegove poti Calais v Franciji. In kaj se je zgodilo? Točno v tednu, ko je roman izšel na Hrvaškem, sta bila v svetovnih medijih na naslovnicah dve mesti: Mosul, kjer se je začelo osvobajanje od Islamske države, in Calais, kjer so oblasti začele podirati nezakonito naselje migrantov.

Roman spet odlikuje odličen poetični jezik ter osebna in čustvena zgodba, kot jo poznamo že iz romana Črna mati zemla, zato se že veselim branja.

O svojem navdušenju nad avtorjem sem pisala že lani, ko mi je pod roko prišla prva njegova v slovenščino prevedena knjiga Črna mati zemla.