Pet stvari, ki sem se jih naučila v času koronakrize

Še pred letom dni si ne bi znala predstavljati, da bo en sam droben virus tako močno spremenil življenja ljudi po vsem svetu. S strahom, ki se širi prek medijev in ki deli ljudi, z omejitvami vsakdanjega življenja in stresom, ki nam ga prinaša življenje v karanteni, se vsak od nas sooča drugače. Meni je prinesel popoln preobrat v življenju – na bolje. Ne samo, da sem iz tega leta izšla močnejša, modrejša, predvsem pa bolj samozavestna in osredotočena na prihodnost. V letu 2020 sem se predvsem veliko naučila o sami sebi.

Kot perfekcionistka sem vedno želela imeti vse stvari pod nadzorom. Nisem marala presenečenj, sprememb načrtov, spontanih trenutkov. Pri nas doma je bil hladilnik vedno poln, da ja česa ne bi zmanjkalo, hkrati sem pazila, da sem vedno zaslužila dovolj, da ni nikoli zmanjkalo denarja za plačilo vseh stroškov, položnic … - dokler sem bila redno zaposlena, je bilo to samoumevno, ko sem se samozaposlila, pa ne več tako. Zato morate verjeti, da je bil začetek lockdowna precejšen šok zame: ravno sem končala večji projekt, in ker sem delala predvsem na področju kulture, so bili vsi novi projekti prestavljeni za nedoločen čas ali celo odpovedani. Ker je tudi partner delal v kulturi, je tudi sam ostal brez posla. Doma imava še dva mladoletna otroka, treba je bilo plačati položnice … Vse dotlej sem bila prepričana, da bom zmogla vse rešiti sama, kar naenkrat pa je pred mano zazevala ogromna luknja brez dna. Strah, kaj bo zdaj z nami, me je popolnoma ohromil. Ko je v začetku poletja partner odšel v tujino, da bi tako imeli vsaj en reden dohodek, se je name zgrnilo še celotno breme skrbi za gospodinjstvo in otroka.

Marsikdo bi v tej situaciji v obupu počepnil. Meni pa je nekaj govorilo, da bo še vse v redu. V nasprotju z svojimi dosedanjimi prepričanji, da je treba še bolj zategniti mošnjiček, strahu, kaj bo, ko bo še tega malo, kar sem uspela prihraniti, zmanjkalo, kaj bo, če zbolimo, če zbolijo moji ali partnerjevi starši, se je nekaj v meni premaknilo in sklenila sem, da se me ta situacija ne bo dotaknila. Še več: iz nje bom izšla kot zmagovalka.

In kaj sem naredila? Namesto, da bi minimalizirala stroške, sem denar investirala v novo znanje. Potem sem si denar celo izposodila, a sem lahko vplačala celoletni program s coachinjo, ki mi je pomagala prepoznati izvor mojih omejujočih prepričanj in pridobiti nazaj toliko samozavesti, da sem začutila močno željo po ustvarjanju nečesa novega. Nečesa, kar ne bo pomagalo le meni, ampak tudi drugim. Poleti sem potem naredila še tečaj za life coacha, saj se je počasi kristalizirala ideja, kako in na kakšen način želim pomagat tudi drugim ženskam, ki jih spone preteklosti in omejujoča prepričanja zaustavljajo, da bi bile v svojem poslu in v življenju nasploh bolj uspešne. Začela sem redno meditirat, pisati dnevnik, zvajati ritual hvaležnosti, in to mi je – poleg branja knjig - pomagalo, da sem dobila večjo jasnost misli in ciljev.

Začela sem govoriti svojo zgodbo, kar je bilo za ozdravljeno perfekcionistko zelo boleče in naporno. Strah me je bilo, kaj si bodo ljudje mislili o meni, ali da mi ne bo uspelo. Ko sem se začela odpirati in se povezovati z drugim, sem si končno tudi upala prositi za pomoč, podirala sem lastne tabuje in zidove v glavi, da nisem dovolj, da ne zmorem, ne znam dovolj …, in začela nalagati pozitivna sporočila: da zmorem narediti vse, kar si zadam, da vse naredim z lahkoto, da vse, kar potrebujem prihaja, da moram le zaupati … in vrata so se odprla. Vse izkušnje, ki sem jih tekom poletja pridobila, so mi pokazale, da sem veliko močnejša in da zmorem več, kot sem si kdaj mislila.

Korona pa ne samo, da je spremenila mojo življenjsko pot, temveč mi je prinesla nova vodila, po katerih sedaj pišem svojo novo zgodbo:

Ko na eni strani izgubiš, se na drugi odprejo nova vrata.

Določene dejavnosti, ki so nam bile samoumevne, danes niso več realnost. Od potovanj, ki smo se jih tako veselili, do rojstnodnevnih zabav s prijatelji in družino, obiski koncertov, baletov in drugih kulturnih prireditev, konec koncev tudi osebni stiki z ljudmi niso več samoumevni. Nekateri so izgubili še precej več: zaposlitve in delovna mesta, kapital. Svoje starše, prijatelje, znance, ki so umrli zaradi bolezni. A vsak od nas je imel dve izbiri: utopiti se v samopomilovanju, jezi in strahu, ali pa pogledati, kako situacijo izkoristiti v svoj prid.
 
Izbrala sem slednje. Ko sem zaradi korone ostala brez vseh virov dohodka, sem bila najprej resnično obupana, vendar se nisem želela zanašati na partnerjevo pomoč. Zato sem naredila vse, da bi se čim prej finančno osamosvojila. Najprej sem sprejela vse ponudbe za sodelovanje, ki so prihajale. Vedno sem se rada pogovarjala z ljudmi o njihovih težavah, jim pomagala premagovat strahove, omejujoča prepričanja – to bi lahko počela ves dan. V procesu, skozi katerega sem šla, sem spoznala, da lahko tudi sama pomagam drugim. In tako me je pritegnilo v coaching. Ali naj raje rečem, da me je coaching izbral, da prenesem svoja spoznanja tudi drugim?

Vse, kar je resnično moje in kar potrebujem, je že tukaj, v meni.

Vse, kar je resnično moje, je bilo že tukaj, v meni, le ozavestiti sem morala resnično vrednost tega, kar posedujem. Najsi bo to moje znanje (ki se mi je dolgo zdelo samoumevno), zdravje (kdo bo danes poskrbel zanj, če ne sami), brezpogojna ljubezen (ko enkrat nekaj izgubiš, se šele zaveš, kaj si imel), veselje (ko hraniš svojega notranjega otroka in se veseliš za uspehe sebe in drugih), vrednote (veš, katere so?), zaupanje in sodelovanje (ker potrebujemo stik drug z drugim), samospoštovanje (zmožnost reči ne – dolgo tega nisem znala). To je tisto, kar je v življenju resnično pomembno.
 
Poleg tega v sebi nosim polno zakladnico zgodb o uspehih, ki so se mi do sedaj zdeli samoumevni, pa tudi o padcih in obupu, ki jih v strahu, kako me bodo kot ranljivo in nesposobno videli drugi, nisem upala še nikomur povedati. Vendar sem kmalu spoznala, da to ni patetično ali obupano, niti ni iskanje pozornosti. Je skrb zase in da se v tem skriva pogum, ki sem ga ves ta čas pri sebi zelo pogrešala.

Počasi pa spoznavam, da so ravno zgodbe tiste, ki navdihujejo, ki prinašajo spoznanja in rešitve. Da so moje izkušnje nekaj vredne. Da mogoče lahko nekomu pomagam s tem, če pripovedujem, kako sem jih premagala. In tega mi tudi nihče ne more vzeti. Če sem do sedaj pripovedovala zgodbe, ki so jih napisali drugi, je mogoče zdaj čas, da odprem v srce in se iskreno pogledam v ogledalo in začnem pripovedovati svojo zgodbo.

V meni je tudi že napisana zgodba, ki se šele bo zgodila, s stvarmi in dejanji, ki šele bodo prišli v moje življenje. V meni je vera in upanje, da se vse dogaja v moje najvišje dobro. Le zaupati in slediti moram poti, ki se odvija pred mano.

Stres in nepredvidene situacije so odlična priložnost z rast in razvoj.

Zaradi prepričanj, da nisem dovolj dobra, da nisem sposobna, da moje mnenje ne šteje, da moja zgodba ni pomembna, se nisem nikoli dobro počutila v lastni koži in sem večkrat doživljala napade tesnobe, obupa, depresije. Zaradi izgorelosti, ki je bila posledica mojih prepričanj, sem pred nekaj leti morala celo več kot pol leta ostati doma. Bilo je boleče, vendar me je naredilo to, kar sem danes. Močno, prilagodljivo, vztrajno, dobila sem trdo kožo.
 
Velik dosežek zame je bil, da sem razčistila z izvorom svojih prepričanj in da sem spustila nadzor nad stvarmi, ki jih ne morem kontrolirati ali spremeniti. Skrbno izbiram svoje bitke, prilagajam se situacijam, v katerih se znajdem in skušam ostati prizemljena v svoji notranji zmožnosti, da sem prisotna tukaj in zdaj. Zato puščam oditi vsemu, kar ne deluje – odnosi, ljudje, stvari (uf, koliko stvari sem lani zmetala stran), in dajem prostor tistemu, kar me podpira in osrečuje.
 
Pri tem mi veliko pomaga tudi jutranja rutina. Nikoli ne začnem dneva brez meditacije, joge ali vsaj nekaj minut stretchinga, branja ali učenja. In nikoli ne končam dneva brez rituala hvaležnosti, v katerem se zahvalim za vse, kar se mi je zgodilo čez dan, za vse, kar imam, in kar še prihaja v moje življenje. Vedno najdem kaj, za kar sem lahko hvaležna. Četudi je to kakšna slaba stvar, nerodnost, izguba, neuspeh – ob njih se naučimo, kaj je resnično pomembno v našem življenju.

Če hočeš biti srečna, spremeni svoje prioritete.

Korona mi je pokazala, kaj mi je v življenju resnično pomembno: družina, čas preživet z ljudmi, ki jih imam rada, stik z ljudmi nasploh, narava, povezanost s seboj. Spoznala sem, da v resnici sploh ne potrebujemo toliko stvari, da bi bili srečni. Da so te le energija, ki nas vleče k tlom, namesto da bi nas dvigala in nas navdihovala. Zato mi danes veliko več kot novo oblačilo, v katerem me bodo nekaj trenutkov občudovali, pomenijo pristni, iskreni odnosi, odprtost srca, hvaležnost, da lahko pomagam drugim. Zgodbe, ki me navdihujejo, mi ponujajo nova spoznanja, iz katerih se učim in osebnostno rastem. To so stvari, ki jih zdaj še bolj pozorno in skrbno negujem.

Spoznala sem, da sem močnejša, kot sem si predstavljala.

Včasih mi je bilo pomembno, kako me vidijo drugi, danes mi je pomembneje, kako se vidim sama. Ker najpomembnejše so tiste zgodbe, ki si jih govorimo sami. Včasih nisem želela, da bi me drugi videli, da sem šibka, da se ne znam postaviti zase, da ne znam poskrbeti zase, zato sem se skrivala za mnogimi obrazi in izgovori. A naša energija govori drugo, kot kaže naš obraz, zato kljub temu, da sem vložila ogromno energije in znanja v svoje delo, nisem bila uspešna, saj sem zaradi svojih strahov, privabljala stranke, ki so bile kot jaz: nesamozavestne, neodločne, prestrašene, brez denarja ...
 
Ravno to spoznanje mi je pomagalo, da sem se v najtežjih časih začela osredotočati na tisto, kar me je opogumljalo, mi dajalo moči, namesto na tisto, kar me je plašilo in spravljalo v stisko. Pa tudi, da sem, ko me je bilo strah, kaj bo, sledila sebi in svoji intuiciji. Tako sem korak za korakom začela stopat izven moje cone udobja, in ko sem svetu pokazala svoj pravi jaz, ko sem spregovorila s svojim avtentičnim glasom, so prišli sledilci na družbenih omrežjih, ponudbe za sodelovanje, novi projekti, posledično pa se je to poznalo tudi na bančnem računu.

---

Če želiš spremljati moje zgodbe in koristne nasvete, me spremljaj na mojem Instagram profilu in Facebook skupini. Obljubim, da te bom pocrkljala z navdihujočimi zgodbami in ti ponudila dnevne odmerke iskric v razmislek ?.