Prekletstvo perfekcionizma

Marsikomu se zdi, da je perfekcionizem lastnost, h kateri bi si morali prizadevati vsi. Pozornost na detajle, analitičen um, skrb, da vedno daš vse od sebe in da ne delaš napak, da nikoli ne odnehaš. Ko delaš več, kot od tebe pričakujejo. Ko vedno lahko računajo nate. 

A biti perfekcionist je hudo zajebano. Je boleče utrujajoče in prav nič zadovoljstva ne daje, Je mučno prizadevanje, da bi pred drugimi skril svoje napake, pomanjkljivosti ... Ko odnehaš, še preden si prav dobro začel, saj se bolj bojiš, da ti ne bo uspelo tega dokončati popolno. Zato bežiš od odgovornosti v cono udobja, ker tako lahko nadziraš okolje, ki ga poznaš. Ali pa v pasivnost - da si ne zastavljaš ciljev, saj že vnaprej veš, da jih ne boš mogel izpolniti, pa je potem bolje ne narediti nič, kot biti razočaran. Ko v nedogled piliš in piliš zadani projekt, a ga nikoli ne oddaš, saj po tvoje nikoli ni končan. Zato nikoli ne moreš do konca razviti svojih potencialov. Ko se skrivaš pred ljudmi, ker jim ne moreš pogledati v oči, saj bi te takoj spregledali kot prevaranta. Ker ne moreš nikomur zaupati svojih stisk, saj bi lesk tvoje popolnosti v trenutku zbledel, od tvojega zlata pa bi ostala le še obtolčena medenina, se zapiraš vase, bežiš stran od ljudi. Ker prizadevanje po najboljših močeh zate ni dovolj.

Ne bom trdila, da sem imela slabo otroštvo. Spomnim se, da sem bila zelo radoveden, zvedav in učljiv deklič, ki je zahteval odgovore na vsa nemogoča vprašanja. Nikoli nisem bila pri miru, rada sem pela, plesala, risala, celo zabijala žeblje in "šraufala" v očetovi delavnici. Z dedkovo pomočjo sem se že pri štirih naučila brati in pisati – takrat je bil svet samo še bolj prostran in ga je bilo treba raziskati. Tudi materialno so mi skušali doma nuditi vse, kar so lahko. Moja družina je bila ljubeča in spodbujajoča, kadar so bili časi jasni, ko sem bila pridna …. Ko pa sem bila »poredna«, sem bila velikokrat ozmerjana, Če sem se hotela braniti z besedami, da bi povedala svojo plat zgodbe, sem nazaj dobila samo Tiho! Utihni! Me ne zanima! Pohvaljena sem bila le takrat, ko sem dobila lepo oceno, dosegla uspeh na tekmovanjih, ko sem se lepo vedla, naredila, kar so mi naročili ali ker sem ubogala navodila. Je zato kaj čudnega, da si kmalu nisem več upala povedati, kar mi je rojilo po glavi? Kaj šele, da bi povedala, kako se počutim? 

Sčasoma je vsa ta moja otroška spontanost izginila, postala sem zadržana, umaknjena, tista luč, ki mi je svetila v očeh, je ugasnila ... Od takrat želim imeti vse skupaj pod nadzorom: da so otroci ves čas popolni, saj drugače ne bi bila popolna mama (zato jih ženem s pravili, prizadevanjem, da težijo k odličnosti, da si zastavljajo cilje, razvijajo talente, ko pa si želijo le malo miru in spontanosti ...). Da so moji dnevi ves čas zapolnjeni z nekimi projekti (pa pustimo ob strani dejstvo, da od njih zaslužim bore malo - glavno, da je videti, da garam), da je moj odnos s partnerjem v vsakem trenutku popoln (a že, če vstane z levo nogo, bom naredila vse, da bo na njegovem obrazu kmalu spet nasmeh, ker se  drugače čutim odgovorna tudi za njegovo dobro počutje).  Nadzora ne znam in ne upam spustiti, saj se bojim, da bo po tem odpadla fasada, ki sem jo tako skrbno gradila vsa ta leta. Da v mojem življenju vse štima, da je vse tako, kot mora biti - da sem zadovoljna, srečna, da obvladam in da imam vsega dovolj ... Če bi fasada odpadla, bi potem v očeh drugih izgledala šibko, ranljivo, nevredno. Tega pa si ne smem dovoliti. To si upam narediti le v situacijah, ki jih že obvladam, pa še takrat poskrbim za to, da jih pilim toliko časa, da so popolne, samo da drugi ne bi imeli priložnosti tej popolnosti oporekati.

Na zunaj mogoče moje življenje res deluje tako: veliko se smejem (a s stisnjenimi zobmi in nikoli naglas, ker se bo videlo, da uživam), veliko vem (a s tem rešujem svoje pomanjkanje poguma za spontano druženje), iz česar sledi, da sicer na dogodkih delujem družabna in spontana (a vedno z ljudmi, ki jih poznam že od prej), veliko pišem in malo govorim (ker pri pisanju se skriješ za pero, vizualna slika pa te razkrinka – in si spet ranljiv, tudi pri pisanju skrbno preverim tekste glede morebitnih napak, in se nato tepem, ko odkrijem, da sem kje pozabila vejico ali napačno zapisala ime avtorja). Vsaka nova stvar, ki se je lotim, zahteva od mene toliko napora – miselnega in čustvenega, da začetno navdušenje in vsa ta energija, ki jo poganja navdih, kmalu ugasneta in izmučena odneham.

Preveč mene zahtevajo nove stvari. Pa sploh ne gre za to, da ne bi zmogla, kar si želim doseči, in delam, da bi to tudi ustvarila - kar me zaustavlja je to, da mi vso energijo pobere analiziranje, kaj bo dejanje pomenilo zame; skrbno načrtovanje, da se nekje na poti ne bom uštela in naredila napake, večno preverjanje, ali grem po pravi začrtani poti in strah pred tem, kaj bo, če bom s poti skrenila ... da se dejansko same poti do cilja sploh ne znam veseliti. Da je cilj na koncu le še kljukica v neskončnem seznamu opravil, ki ga bom ob koncu življenja predložila za vstop v nebeško kraljestvo - češ, zaslužim si biti tukaj, poglej, kako trdo sem delala za to.

Kljub vsemu trudu in trdemu delu, priznanjem in napredovanjem, pa imam še vedno občutek, da nisem nikamor prilezla. Zavidam drugim, da imajo vedno več tega, kar si želim, kot imam sama - sreče, uspeha, denarja, materialnih dobrin, prepoznavnosti, priznanj ... da se ne znam veseliti in biti hvaležna za to, kar imam sama. Na skrivaj ves čas preverjam, kako me vidijo drugi, ali sem jim všeč ali spadam v njihovo družbo, če jim nisem, kaj moram popraviti, da jim bom – dokler na koncu ugotovim, da me družba utruja in grem spet v svojo tiho temno votlinico, kjer si ližem rane in si očitam napake, ki jih drugi niso niti opazili. A ko to večkrat ponoviš, se ti ne da več nikamor – kaj bi hodil, če si tam ves čas na preži, da te ne bi kdo prizadel. In tako sploh ne opaziš, da si največ gorja prizadeneš prav sam. Da gre pri iskanju popolnosti le za nerealističen cilj, ki obstaja le v mislih, ko tvoj ego grabi in se oklepa vedno več vsega okoli sebe, da bi se počutil večji, močnejši in boljši. Popolnost se nikoli ne konča, ker je ni mogoče jasno opredeliti. Iskanje popolnosti je neskončno, večno, je stalen boj, v katerem ni mogoče zmagati.

Vse to razmišljanje, da moraš biti v vsakem trenutku dovolj dober, da skušaš ugajati, ubogati, se prilagajati, da te bodo sprejeli, ker če te bodo sprejeli, potem si v redu (Samo v redu ... kje je šele pot do popolnosti, ko boš lahko samozavestno stopil pred njih in jim povedal, kaj si pa zares misliš), vodi v izgorelost. Doživela sem jo pred štirimi leti. Takrat nisem zmogla več razmišljati, saj sem se popolnoma izgubila v vseh obveznostih, ki so jih od mene zahtevali drugi, in zahtevah, ki sem si jih postavila sama, in sem hotela samo stran. Nisem več zmogla pritiska, da moram narediti vse, da moram ugajati vsem, da se moram razdajati, pozabiti nase, svoje potrebe ... Kot da moj notranji kritik ni bil že dovolj glasen, ker nisem zmogla narediti vsega, so bili tudi še nadrejeni, ki so s svojimi opazkami, nesramnostmi in negativizmom še dodatno spodkopavali mojo samozavest. Samo, da sem pomislila, da moram v službo, sem dobila napad panike. Veliko sem prejokala, saj sem za to, kar se mi je zgodilo, krivila sebe. Zato dobro vem, kako se počuti ženska, ki ima močno željo po biti uspešna, zadovoljna, ljubeča, a sem zaradi svoje sramežljivosti, tesnobe, nizke samopodobe in pomanjkanja samozavesti vse prevečkrat zmrznila, ko bi morala delovati, povedati kaj misli in čuti. Ker sem se bala, kako bom izpadla v očeh drugih. Kaj si bodo mislili o meni. Spoznala sem, da ne vem več, kdo sem in kaj si od življenja želim. Kaj me žene, česa se veselim, kaj me navdušuje.

Iskala in preizkušala sem različne učinkovite strategije za dvig samozaupanja, kako učinkovito komunicirati sama s sabo, kako se povezati s sabo, odpreti srce in se vzljubiti. In veste kaj: spoznala sem, da mi ni treba postati druga oseba! Le od tistega, kar sem, moram vzeti tisto najboljše in odvreči ostalo! Odvreči popolnost in si upati pokazati v pravi luči – z vsemi bolečinami, ranami, nepopolnostjo, ranljivostjo, sramom in krivdo.

Zavedam se, da bo pot do osvoboditve izpod prekletstva perfekcionizma dolga in boleča. A zdaj vsaj vem, da obstaja. Vsak dan malo po malo napredujem. Še vedno velikokrat padem in se obtožujem za lastne spodrsljaje in napake. A vsak dan sem močnejša, vsak dan mi gre lažje, vsak dan hitreje lahko mečem stran strah, da nisem dovolj oziroma da nimam dovolj. Gojim iskreno hvaležnost za najmanjše stvari, ki se mi zgodijo, delam počasne a trajne korake izven cone udobja, preizkušam nove stvari in se pohvalim, da sem naredila po najboljših močeh, se ustavljam, ko začutim, da mi zmanjkuje energije, meditiram, berem, skušam namenoma uživati v vsaki kepici sladoleda ali kozarcu vina ...

​Tudi to, da si upam povedati svojo zgodbo, ubesediti svoja čustva, je del tega.