|
Skrivnostna pravljica v verzih Irijam in Jonibe je presenetljivo odkritje letošnjega leta. Najprej je moj pogled pritegnila globoka rdeča barva naslovnice, ki v istem hipu izkazuje tako neskončno ljubezen kot neutolažljivo bolečino. Ta se nato nadaljuje tudi na notranjih ilustracijah. Verzi pesmi pa so vse prej kot lahko razumljivi. Pesnitev v sebi skriva neskončno število plasti, ki se ti ob vsakokratnem branju znova in znova razkrivajo vsakič na drug način. Pravljica v verzih pripoveduje o Jonibeju, ptičjem kralju, ki že sedem let popolnoma skrušen sedi v globini sedmih morij in snuje pesem o ognju, vodi, zraku in zemlji. Takrat mimo priplava Irijam, ribja kraljica, ki so ji iz različnih vzrokov pomrli vsi mladiči. Med njo in Jonibejem vzbrsti ljubezen, katere sad je Joremeš, rdeča ribica s perutmi iz Jonibejevih peres, ki postane ljubljenka vseh naravnih sil, saj jo je "hranil ogenj, napajala voda in plula je z vetrovi. Sonce pa je znova sijalo in mesec se je znova lesketal." Jonibe in Irijam ploveta po sedmih morjih, sedmih ognjih, sedmih zemljah in sedmih nebesih in iščeta svoj pristan, a ju morje - ta ciklon čustev in divje moči narave - premetava zdaj sem, zdaj tja - zdaj izkusita žalovanje, zdaj rojstvo; zdaj sta skupaj, nato se morata raziti; zdaj živita v dnevu, zdaj v temi. Zdi se, da komaj se njuno življenje malo umiri, že se pojavi nov val žalosti, strahu, jeze, ki ju odnese daleč stran drug od drugega, kjer dolga leta - vedno na sedem let - v bolečini ližeta svoje rane in iščeta življenje svoje duše. Na koncu, ranjena in obtolčena od vseh težkih preizkušenj, končno najdeta drevo, ki postane njun dom. In drevo jima je dalo gnezdo, okrog njega pa so sedem dolgih let krožili voda, veter in sonce. Voda je govorila v jeziku voda, veter je govoril v jeziku vetrov, sonce pa je govorilo v jeziku ognjev. Voda je dejala: "Jaz napajam drevo." Veterje dejal:" Jaz držim njegovo krošnjo." Sonce pa je dejalo:" Naj bo vse v plamenih." In tedaj so obmolknile vode, obmolknili so vetrovi in plamen je govoril, govoril je v sedmih jezikih." Brezčasno zgodbo o neskončni ljubezni ptičjega kralja Jonibeja in ribje kraljice Irijam, njuni ločitvi in ponovnem snidenju, lahko berejo tako otroci kot odrasli. Otroci bodo ob branju verzov spoznavali neskončne moči naravnih sil, se pogovarjali o našem odnosu do okolja in kako nam ta vrača z naravnimi katastrofami, starejši bodo v verzih globoko v sebi secirali svoje odnose z drugimi ljudmi in raziskovali moč čustev, ki nas prav tako mečejo ob čeri življenja, da si nato na obalah in v krošnjah dreves, v miru in samoti ližemo rane. Pesnitev nas na koncu na rahločuten, sočuten način, kot zna samo najboljši prijatelj, nežno poboža in objame ter s tolažbo odvzame vso bolečino, ki jo doživljamo v svojem življenju. Neskončno poetične ilustracije Rofusza Kinga s svojo globino in srčno občutljivostjo ne samo podprejo pesnitev, ampak bi lahko kot samostojna likovna dela celo brez besed pripovedovala popolnoma enako zgodbo. Njihova izpovedna moč je nenadkriljiva: siva, temna za bolečino in rdeča za ljubezen in jezo, ki se ponavljata na vsaki izmed njih, tako živo prikličeta čustva, da ti vzameta sapo. In medtem ko ves očaran strmiš vanje, v posameznih delčkih odkrivaš še dodatne pomene in subtilna sporočila, ki se vtisnejo v srce in dušo.  Gabor Schein: Irijam in Jonibe
0 Comments
Leave a Reply. |
