Dolgo sem razmišljala, kaj naj napišem o romanu kanadske avtorice Sheile Heti Materinstvo, ki je v okviru literarnega festivala Fabula izšel pri založbi Beletrina, in ugotovila sem, da jo bom najlažje povedala skozi osebno izkušnjo materinstva.

Sheila Heti bi morala biti letos gostja festivala Fabula, vendar je zaradi koronavirusa odpovedala svojo evropsko kariero. Upam, da jo bo Beletrina uspela pripeljati k nam ob kateri drugi priložnosti.​

Pričakovanja, ki jih gojimo ob prebiranju napovednikov novih knjig, se včasih grobo poigrajo z nami. Včasih nas to razjezi, saj so naša pričakovanja že po nekaj straneh poteptana v prah, čutimo se prevarane. Spet drugič nas prijetno presenetijo in od zgodbe dobimo več, kot obljublja knjiga. Po romanu Odposlanec sem težko čakala še naslednji prevod Markusa Zusaka, ki nam ga je obljubila založba Sanje. Bridge of Clay oziroma v prevodu Fant, ki je postal most, je obetal napeto zgodbo o gradnji mostu in povezovanju med brati, a sem jo že po nekaj straneh skoraj odložila, ni mi šlo, nisem znala povezati informacij, misli v koherentno zgodbo, vseeno pa mi je nekaj govorilo, da naj nadaljujem, saj se na koncu sigurno skriva nekaj, zaradi česar me Zusak tako mami. In za svojo vztrajnost sem bila resnično nagrajena.

S kratkim romanom Hagard švicarski avtor Lukas Barfuss, ki smo ga imeli priložnost osebno poznati tudi na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu, predvsem nastavlja ogledalo sodobni družbi o naših vrednotah in načinih delovanja ter o izgubljenosti današnjih generacij, ki na račun plitkosti in lažne prepričanosti v samoumevnost stvari v posamezniku vzbuja toliko nelagodja pred svobodnim in nepredvidljivim.

Če bi morala roman Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi označiti z eno besedo, bi jo označila z besedo 'nostalgija'. Bralca na svoj način začara in ga popelje skozi intimen spomin na otroštvo in mladost, ki je bila ob branju še toliko bolj magična, ker sovpada tudi z mojim odraščanjem.

Prvega januarja letos je v spletnem magazinu AirBeletrina izšel seznam 12 knjig, ki se jih veselim v letu 2020. Že takrat sem dejala, da je to le okrnjen seznam od precej bolj bogatega in raznolikega programa, ki jih slovenske založbe letos pripravljajo za svoje bralce in kupce knjig. Že lansko leto je bilo v tem oziru presenetljivo dobro, letos pa še z dodatnim entuziazmom vstopam v novo bralno leto, saj bodo programi založb res odlični. Pa ne govorim le o prevodih številnih nagrajenih del, tudi ostali segmenti založniških programov skrivajo male dragulje, ki se jih bomo vedno razveselili. Svoje navdušenje lahko v širšem obsegu tukaj podelim tudi z vami.

Zahvaljujem se vsem založbam, ki so mi poslale svoje programe. Veseli me, da je na njih tudi veliko odličnih slovenskih avtorjev. Ena od mojih novoletnih resolucij je namreč ta, da se letos bolj osredotočim na domače avtorje. Tako bo zanimivo vzeti v roke nove romane Dušana Čaterja, Aleša Bergerja in Agate Tomažič, kratkoprozni prvenec prevajalke Simone Škrabec in duhovite kratke zgodbe Borisa Kolarja, pa antologijo najkrajše slovenske pripovedi, metafizični triler Lucije Stepančič, prvoosebno pripoved Marka Sosića in druge ...

Zanimivo bo spremljati tudi prevodno literaturo. Veliko v tujini nagrajenih del bo izšlo pri priznanih založbah, zato si lahko obetamo vsaj dobre prevode. Zanimivo pa bo brati tudi prevode avtorjev, kot so Damir Karakaš, Emanuele Trevi, Edouarda Louisa, Sare Stridsberg, pa zgodbe Olge Tokarczuk, Marcusa Zusaka, Veliborja Čolića in drugih.

Po branju zadnjega dela Neapeljskega cikla sem bila popolnoma izmučena, vedno težje mi je bilo držati rdečo nit v kaosu časovnih prehodov med sedanjostjo in preteklostjo, prepletanju majhnih in velikih dogodkov, zgodovinskih in fiktivnih, nenehnih sprememb razpoloženja zdaj ene, zdaj druge prijateljice, da se nisem mogla soočiti s praznim ekranom ... Kako potem zaključiti pisanje o zgodbi, ki te je na koncu tako zmedla, a ti je hkrati žal, da se je že končala? Naj si vzamem čas in počakam, kaj bo naplavil spomin? Ali naj priznam Ferrantejevi briljantnost, da je zmagala v igri mačke z mišjo?

Gentleman v Moskvi (oziroma v hrvaškem prevodu Plemeniti gospodin u Moskvi) je čudovita topla zgodba, ki prav ustreza božičnonovoletnemu času, ko si vzamemo odmor od stresnega vsakdana in se poglobimo vase. V sebi skriva neskončno širino toplih misli o smislu človekovega bivanja, ki jih v času, ko si zaželimo sreče in veselja in ko si postavljamo novoletne zaobljube, še toliko bolj opazimo.

Letošnje bralno leto končujem z romanom Vezi (it. Lacci/hrv. Vezice) italijanskega avtorja Domenica Starnoneja, ki so mu nekoč pripisovali avtorstvo del Elene Ferrante. Gre za vznemirljiv, mogoče celo nekoliko srhljiv, a še kako realen tridelni roman o prešuštvu: o tistih, ki zapuščajo in tistih, ki ostanejo zapuščeni, o (ne)zmožnosti odpuščanja ter o tragičnih posledicah, ki jih to dejanje pušča na vpletenih.

Z drugo knjigo Sally Rooney Normalni ljudje se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. Knjiga mi je bila zelo všeč, spoprijateljila sem se z glavnima junakoma, zanimiv mi je bil njun kaotičen odnos, zgodba me je gnala, da jo nisem mogla odložiti, pa vendar že teden dni kasneje nisem več poznala ne zgodbe ne mladega para. Kot bi ves ta humus, iz katerega sem se napajala, v trenutku zvodenel kot mlečna pena v kapučinu. Kot da bi knjiga zahtevala od mene le tisti kratki kanček pozornosti, dolg en sam samcat všeček na Instagramu, pa bi že zavrtela feed dalje. Pa vendar počasi začenjam razumevati, kaj je tisto, kar tudi literarne kritike prepriča pri Sally Rooney in zakaj je postala glas generacije milenijcev.

Zamislite si, kako izgleda idealna situacija, ko berete knjigo: jezik je ravno prav poetičen, zgodba teče brez prekinitev, brez težav se poistovetite z glavnim junakom … Sami ste v sobi, v ozadju igra nežna glasba ali pa vlada popolna tišina, otroci so s partnerjem/partnerko odšli na izlet, na telefonu ugasnete zvok, da vas ne bi motili klici. Zleknjeni ste v udobnem naslonjaču, pokriti s toplo odejo, svetloba je ravno prav zadimljena, da vam daje občutek, kot bi bili v lastnem kokonu, v katerega nihče ne more vstopiti. Obdani ste z vonjem kave/čaja in hiša diši po ravnokar pečenih piškotih … Pa vendar: branje zahteva določen napor, vztrajnost, razumevanje, in ko ta napor premagamo (kar ob dobri zgodbi ni težko), pozabimo na vse, kar se dogaja okrog nas. Izgine zunanji prostor, mi pa postanemo del zgodbe same. Ko se vrne naša družina, ne moremo verjeti, koliko časa je dejansko že minilo in  koliko strani smo prebrali. To je stanje zanosa.

Zamislite si, da bi vse dejavnosti v vašem življenju potekale na ta način. Bi potem še živeli za vikende, ko nimate službenih obveznosti? Ali bi si poiskali delo, ki vam bo prinašalo notranje zadovoljstvo? Bi še odlašali z obiskom fitnesa, ker se bojite napora, ki bi ga morali vložiti za lepši izgled, ali boste kaj ukrenili v zvezi s tem? Bi še tiho hrepeneli po harmoničnem odnosu s partnerjem, ali si bosta začela in si zanj ves čas prizadevala oba skupaj?

Kot nam predstavi avtor knjige Zanos Mihaly Csikszentmikalyi, eden od začetnikov pozitivne psihologije in utemeljitelj pojma flow, oziroma, kot so ga prevedli pri nas, zanos, se sreča skriva v nas samih in našem odnosu do življenja, v naši drznosti slediti svojim notranjim namigom, ciljem, načelom. Le s svojo aktivnostjo in prizadevanjem v dejavnostih, ki nas osrečujejo, bomo dosegli stanje radostnega življenja. Zdaj pa na delo!