Roman nemške avtorice Daniele Krien Ljubezen v stiski, ki je v prevodu Aleša Učakarja izšel pri založbi Mladinska knjiga, me je navdušil s svojim prefinjenim pisateljskim slogom in zanimivim prepletom življenjskih usod petih žensk, ki se znajdejo pred množico izbir, a zdi se, da vedno izberejo napačno. Vseeno pa je pustil nek grenak priokus z mislijo, če je moški res vse, kar si ženska danes od življenja želi.

Za tiste, ki vam je bila všeč knjiga Penney Peirce Frekvenca in želite poglobiti svoje znanje o vplivu naših misli in čustev na naše energetsko polje, je logično nadaljevanje knjiga dr. Joea Dispenze Postanite brezmejni (Kako običajni ljudje počnejo neobičajne stvari). V prevodu Jerneja Zorana je izšla pri založbi Primus.

Knjigo sem brala počasi, stran za stranjo, saj sem resnično hotela doumeti, kako se vedejo naši možgani, kako naš ego manipulira z nami, da ne moremo delati korakov naprej. Želela sem najti orodja, s katerimi bom lahko presegla svoja omejujoča prepričanja, predvsem se znebila strahu (pred vsem mogočim) in svobodno zadihala s sprejemajočim zavedanjem, da je moj zunanji svet vedno in povsod odraz mojega notranjega sveta. Hkrati pa mi je knjiga pomagala razjasniti določene izkušnje, ki sem jih doživela v zadnjem času med svojim sodelovanjem z intuitivno coachinjo Aleksandro Pinterič.

​V Facebook skupini Iz zgodbe v srce in življenje sem prejšnji teden predstavila moj prvi kupček priporočil za letošnje poletno branje. Izbrala sem pet romanov, ki so v letošnjem letu izšli pri založbah Mladinska knjiga, Cankarjeva založba in Beletrina.

A ni luštna naslovka tegale luštnega romana Davida Foenkinosa, ki je v hrvaškem prevodu izšel pri založbi Vuković&Runjić? Na polici me je čakal vse od lanskega sejma Interliber, a še dobro, da je počakal na poletje - ker sem tudi spada.

​Razburljiva in pronicljiva zgodba o romanu, ki postane mednarodna uspešnica po tem, ko ga odkrijejo v knjižnici nikoli izdanih knjig, ter njegovem avtorju, že umrlem lastniku lokalne picerije, vas bo sicer navdušil s svojim lahkotnim, humornim pristopom, vendar vam bo postavil tudi nekaj zanimivih vprašanj o tem, kako v času, ko se vse zdi potvorjeno, lažnivo, umetno ustvarjeno, najti iskrenost, zaupanje in resnico, ki ji lahko pogledaš v oči. Pa tudi ljubezen se skriva tam, kjer je ne bi nikoli iskali.

Tisti, ki redno berete blog Literarna lekarna in spremljate moje objave na družbenih medijih, veste, da so mi všeč zgodbe, v katerih nastopajo močne ženske, ki se znajo postaviti zase, ki znajo v temini svojega življenja poiskati iskro upanja in ji slediti, pa tudi, ki znajo v očeh drugega uzreti svojo lepoto in veličino.

In v romanu Izginuli svet ne nastopa le ena taka ženska, temveč veliko močnih, strastnih in neuklonljivih žensk, ki znajo v najranljivejšem trenutku stopiti skupaj, da bi rešile zagonetko, ki prizadene njihovo skupnost.

Na knjigo Penney Peirce Frekvenca sem naletela, ko sem začela oblikovati spletni program "S pozitivnim samogovorom do večjega zadovoljstva in samozavesti", ki ga trenutno izvajam na Facebooku. V trenutku, ko sem pokukala vanjo, mi je nekako osmislila določene stvari in vidike življenja, od katerih sem razmišljala že od malih nog. Pomagala pa mi je najti tudi rdečo nit, po kateri peljem udeleženke, kako lahko naredijo korak naprej v svojem življenju, tako da postanejo aktivni kreator svojega življenja.

Po Opolzkosti v zasebnosti, ki nam je pred tremi leti odkrivala odraščanje Libera Marsella od prvih poljubov do očetovstva, je pred nami drugi prevod romana italijanskega avtorja Marca Missirolija z naslovom Zvestoba.
Gre za njegov zadnji roman, za katerega pravice za snemanje nadaljevanke je odkupil Netflix.

Nekoliko bolj počasen, tudi nekoliko bolj zmeden in manj senzibilen roman (od prvega) vas bo potegnil v vrtinec medsebojnih odnosov, v katerih se bomo spraševali, ali je zvestoba danes že preživel pojem in kaj je potrebno, da ostanemo zvesti sami sebi.

Ne morem verjeti, da je tale čudovit, čeprav nekoliko idealistični roman ob izidu spolzel mimo mojega radarja. Čeprav se zdi na prvi pogled zgodba primerna za poležavanje na plaži, je vse prej kot "lahka". Fenollera na 250 straneh vanjo vpleta številne teme literature, filozofije, iskanja sreče in ljubezni. Všeč mi je bila avtoričin način razmišljanja o svetu, ki obsega enostavno, preprosto življenje, v katerem se je čas upočasnil, poživljajo pa ga majhne radosti skupnega bivanja - od spoštljivih izmenjav mnenj v obliki filozofskih razprav do preprostega gospodarstva, v katerem vsakdo počne tisto, kar mu je ljubo in v tem početju uživa, preko dobrih medsosedskih odnosov do življenja narejenega po meri človeka. Najbolj pa me je pritegnilo avtoričino raziskovanje človeške narave: kako nas zna ta pri naših predsodkih in naivnem sklepanju zaključkov v kreposti in rahločutnosti ter pretvarjanju, da smo pred drugimi nekaj drugega, kar smo v resnici, obrniti okrog. In prav to je tisto, kjer glavna junakinja Prudenca Prim doživi prebujenje.

Knjiga Selma je sanjala o okapiju nemške avtorice Mariane Leky je dolgo čakala na moji bralni polici. Pretirano kičasta naslovnica z baročnim okvirom in brezama v večernem soncu je bila v nekakšnem čudnem sozvočju z okapijem, nenavadno živaljo, ki izgleda, kot bi jo nekdo sestavil kolaž iz delov različnih živali, ki so se po naključju znašle v njegovem dosegu. Nekaj mi je govorilo, da to knjigo lahko še odložim, da še ni pravi čas zanjo. Kdo bi si mislil, da bo v meni sprožila tak vihar čustev, idej in moje življenje postavila tako rekoč na glavo.

Édouard Louis je še eden od avtorjev milenijske generacije, ki je s svojim osebnim melanholičnim stilom uspel prepričati strokovno javnost in bralce, da se v njemu skriva nekaj preroškega, nekaj, kar bo neprekosljivo zaznamovalo leposlovje začetka 21. stoletja. Vrh sodobne literature tudi v mednarodnem merilu mu je uspelo doseči že z avtobiografskim prvencem Opraviti z Eddyjem.

Édouard Louis bi moral biti gost letošnjega festivala Fabula, a je bilo njegovo gostovanje zaradi protikoronarnih ukrepov odpovedano.