Ko bereš knjige ali poslušaš nastope dr. Gaborja Matéja, ugotoviš, kako malo poznaš samega sebe, kako malo poslušaš svoje telo in njegovo govorico, ki ti na vsakem koraku sporoča, da delaš proti sebi. A vsak dan, vsak trenutek ima vsak od nas priložnost, da svojo zgodbo začne pisati od začetka. 

Ko telo reče ne je knjiga, ki nikogar ne pusti hladnega. Vsaka od zgodb njegovih resničnih pacientov v sebi nosi spoznanja, ki bi jih lahko ponotranjili kot svoje lastne, njihovi občutki in misli ob sicer različnih situacijah so tako obče človeški, da se lahko z njimi poistovetimo. S tem nam dr. Mate nastavi ogledalo, kako sami podzavestno vplivamo na nastanek in potek bolezni, ki si je nismo niti želeli niti nismo zanjo odgovorni. Z globokim sočutjem do svojih pacientov in človeka na sploh in z neprecenljivim znanjem, ki ne izhaja le iz na telo usmerjene sodobne zahodne medicine, temveč globoko zajema tudi iz vzhodnjaških tradicij nam dr. Gabor Maté pomaga spet najti stik s samim seboj in nas pozove, da postane odgovorni zase in svoje zdravje.

Vsekakor knjiga, ki jo je - še posebej v teh negotovih in nepredvidljivih časih, vredno imeti doma in vanjo večkrat pokukati, da nas opomni, da imamo samo eno življenje in da je samo od nas odvisno, kako ga bomo preživeli. 

 Sodobna medicina obravnava bolezen ločeno od zdravja. Bolezen, ne glede na to, o kateri bolezni govorimo, naj bo to rak, multipla skleroza, kronična utrujenost, Chronova bolezen, bolezen ščitnice, skleroza, kronična astma, luskavica ipd. jemlje izključno kot fizični pojav, ki ni povezan z našimi čustvi. Prav tako bolezen obravnava neodvisno od bolnikovega siceršnjega načina življenja, navad, bivalnega okolja. Gabor Maté temu oporeka, pri čemer se opira na izsledke sodobne znanosti pa tudi ugotovitve velikih mistikov, ki so že pred mnogimi stoletji ugotovili, da so vse stvari na svetu med seboj povezane in vplivajo druga na drugo. Človeško bitje ni le telo, temveč ima več dimenzij: fizično, duhovno, čustveno in intelektualno. Ker gre za eno entiteto teh ravni ne moreš enostavno ločiti med seboj. ker če jih, potem ne moreš razumeti, kaj se s to osebo dogaja. 

Po njegovem imajo vse težke kronične bolezni nekaj skupnih značilnosti. Eden glavnih vzrokov za bolezen je, da odgovornost za čustvene potrebe drugih prevzamemo nase in prepričanje, da smo mi odgovorni za to, kako se počutijo drugi. Iz tega izhajajo prepričanja, da nismo dovolj dobri, če se drugi ne počutijo dobro, zato bomo naredili vse, da jih nikoli ne bomo razočarali. Zato se bomo prenehali postavljati zase, ne bomo govorili NE situacijam, ki nas spravljajo v zadrego, okrepili bomo občutek dolžnosti in odgovornosti, povezani z našimi vlogami, ki jih igramo, torej bomo pred svoje lastne potrebe in dobrobit postavili vse druge in drugo. Med zelo pogoste in značilne dejavnike pa uvršča tudi strah pred izražanjem negativnih čustev, kot je npr. jeza, oziroma njihova potlačitev, da ne bi izzvali pozornosti in reakcije drugih. To vedenje ni rezultat enega samega dejanja, temveč odseva celo vrsto naših družbenih in psiholoških odnosov skozi celotno naše življenje. Je samo končna točka negativnih čustev, ki jih nosimo s seboj že zelo zelo dolgo. 
​
Zato dr. Maté ne krivi bolnika za to, da je zbolel, saj se ta ni zavestno odločil za bolezen - ni se namenoma počutil slabo, ni zavestno potlačeval čustev ali se podrejal zahtevam drugih - vse njegovo vedenje je le posledica prilagoditev, ki so mu pomagale preživeti v otroštvu. Kot pravi, vsak človek mora imeti za preživetje v svojem najzgodnejšem otroštvu zadovoljeni dve potrebi. Ena je navezanost - brez navezanosti na starše, ki malčku zagotavljajo varnost, hrano, dotik in ljubezen, nobeno človeško bitje ne bi preživelo. Druga pa je avtentičnost, pristnost, ko smo v stiku s svojim telesom in občutki, da vemo, kdo smo in kako čutimo. Če pa je otrokova pristnost ogrožena zaradi navezanosti, npr. če otroku, ki z jezo izraža svojo potrebo po individualnosti, poveš, da jeznega otroka nimate radi in ga celo kaznujete - bo začel potlačevati svojo jezo, da bi vam ustregel, saj vas ne želi izgubiti. To je prilagoditev, ki pa dolgoročno lahko vodi v bolezen.

​Čustva, ki jih doživljamo, nam povedo, česa si v svojem življenju želimo več in česa manj:  če se v določeni situaciji počutimo dobro, sproščeno, potem si tega želimo več; če pa nasprotno, se v določeni situaciji počutimo v zadregi, smo jezni, nas je sram, če čutimo žalost, krivdo ..., potem je to nekaj, kar občutimo kot nevarnost, grožnjo, in to želimo čim dlje stran od sebe. Isto  se dogaja tudi z našim imunskim sistemom - prav zato, ker sta med seboj povezana. 

Vendar je sodobni človek izgubil povezo svojega telesa s čustvi, ki bi mu omogočila hiter odziv na stresno situacijo, zato ne zaznamo več nevarnosti, ne bežimo več pred stresnimi situacijami, temveč jih v nedogled odlagamo na poznejši čas ali pa jih potlačimo, da ne bi prizadeli drugih. Vendar - ker so vsi sistemi med seboj povezani - ko potlačiš čustva, potlačiš imunski sitem, ki se zaradi potlačitve sčasoma obrne proti tebi in začne napadati tvoje telo - v obliki težkih, velikokrat neozdravljivih bolezni. Se pravi, če se ne bomo postavili zase, če se bomo podrejali jezi, strahu, žalosti ..., namesto da bi se dvignili nad njih, potem se bo zase postavilo naše telo in jim reklo NE - z boleznijo.

Ne glede na izkušnje, ki smo jih doživeli, da smo z namenom preživetja potlačili svoja čustva in zatajili sebe, imamo vedno možnost, da se ponovno povežemo s seboj. Na bolezen lahko pogledamo tudi z drugega zornega kota - na da se proti njej borimo, temveč da se vprašamo, kaj mi bolezen sporoča, čemu se moje telo upira, česa ne želi več, kakšen stres si povzročam, kdaj se nisem postavil zase, kdaj nisem sebe postavil na prvo mesto. Takrat bolezen postane tvoja učiteljica, ki te pelje k bolj povezanemu odnosu s seboj, k večji pristnosti. Bolezen ti vrne svoj pristni jaz.  

Zato za to, da bi ostali zdravi ali da bi ozdraveli, ne potrebujemo medicine ali farmacije, pa naj vas še tako prepričujeta, da brez njiju ne boste zmogli. Vse, kar vam bosta vzeli, je denar, veliko energije in vas same, zdravja pa vam ne bosta mogli nikoli vrniti. Hecno je, da najboljše zdravilo za svoje zdravje že od prvih dni nosimo s seboj, pa se tega sploh ne zavedamo, zato tega tudi ne znamo ceniti in gojiti - to je ljubezen do sebe, samozavedanje in samospoštovanje. Sprejemanje, da smo, kdor pač smo - z vsemi vzponi in padci, pomanjkljivostmi in vrlinami. Občutje hvaležnosti in notranjega zadovoljstva, za to, kar imamo in kar smo dosegli. In ponižno pričakovanje tistega, kar šele prihaja. Zatorej, imejte se radi in ostanite zdravi.

Knjiga je izšla pri založbi Primus, ki se ji tudi zahvaljujem za recenzijski izvod.​

Številni v svetu priznani avtorji in številna zanimiva dela, ki so burila in še burijo globalni svet založništva, ob veliki in številni produkciji knjig pri nas ostajajo spregledani ali neprevedeni. Kljub številnim največjim svetovnim literarnim nagradam, pri katerih so ji priznali briljantnost pronicljivosti za detajle in sposobnosti izrisati bralcu nastopajoče osebe v vsej njihovi polnosti in prisotnosti ​je bila med njimi tudi Muriel Spark. Čeprav je ena največjih britanskih avtoric prve polovice 20. stoletja, je bil doslej v slovenščino preveden le en njen roman - Memento mori, pa še ta je izšel že davnega leta 1973. Z gesto, da roman Zlata leta gospodične Brodie uvrsti v zbirko Moderni klasiki, Cankarjeva založba vsaj nekoliko popravlja to krivico.

»Ljudje smo družbena bitja. Na svet pridemo kot rezultat dejanj drugih. Preživimo, ker smo odvisni od drugih. Če nam je všeč ali ne, v našem življenju skoraj ni trenutka, ko ne bi imeli koristi od dejavnosti drugih. Zato ni presenetljivo, da večina naše sreče nastane zaradi naših povezav z drugimi, " pravi Tenzin Gyatso, 14. dalajlama. In kratki roman Kita italijanske režiserke, scenaristke in pisateljice Laetiziae Colombani govori ravno o tem: da smo vsi povezani drug z drugim in da nam te povezave omogočajo, da preživimo.

Knjiga Lege življenja angleškega avtorja Juliana Barnes je ena najbolj intimnih in ranljivih zgodb, kar sem jih brala. Je ena tistih posebnih in unikatnih zgodb, ki še dolgo odmeva v mislih in srcu. Julian Barnes jo je napisal več let po tistem, ko je po kratki, neozdravljivi bolezni umrla njegova soproga Pat Kavanagh. Pri časopisu Guardian so jo uvrstili med sto najboljših knjig 21. stoletja. To ne preseneča, saj gre za unikatno pripoved, v kateri je intimna zgodba angleškega pisatelja Juliana Barnesa mojstrsko ovita okoli meditacije o življenjskem zanosu, pozneje pa se prevesi v sprijaznitev z minljivostjo. 

Ko se enkrat človek začne ukvarjati sam s seboj, ko začne iskati višjo resnico in poti do resničnega jaza in do boljšega življenja, se slej ko prej sooči z dejstvom, da se skrivnost uspeha, sreče, zadovoljstva in radosti v življenju skriva v njem samem. Ne v tem, koliko denarja ima na računu, ne v tem, kaj vse si z njim lahko kupi, ne v tem, kako se do njega vedejo drugi, ga spoštujejo, občudujejo, imajo radi - vse to je le posledica tega, kako uporablja svoj nezavedni um. Ena od poti do tega, kako začeti uporabljati svoj nezavedni um v svojo korist, je tudi hipnoza.

Več o sami hipnozi, delovanju našega uma, hipnotičnem procesu in tehnikah, ki jih hipnotizerji uporabljajo pri svojem delu, boste izvedeli v priročniku dr. Aleksandra Šinigoja Moč nezavednega uma, ki služi tudi kot prvi od treh delov učbenika, ki ga njegovi študenti uporabljajo pri študiju hipnoze.

Knjiga Sedež duše ameriškega učitelja Garyja Zukava je ena tistih knjig, ki jih lahko prebiraš znova in znova, pa boš vedno - ne glede na to, na kateri strani se ti bo odprla, v njej našel nekaj novega, kar te bo nagovorilo, da se ustaviš in o prebranem razmisliš. Mogoče je prav zaradi tega že več kot trideset let med najbolje prodajanimi knjigami po vsem svetu. Zdaj smo jo dobili tudi v slovenskem prevodu - za založbo Primus jo je prevedla Nina Krajnc.

Poletje se izteka … rada bi rekla, da se vračamo v ustaljene tirnice vsakdana – otroci odhajajo v šolo, starši na delovna mesta … ali pa tudi  ne … , pa vsi vemo, da ni tako. V teh časih med in po epidemiji korona virusa me je, kot ste vsaj tisti, ki me bolj spremljate že opazili, veliko pritegnilo v raziskovanje stvari, ki oblikujejo našo resničnost, zakaj se eni vdajajo strahu pred boleznijo, drugi so v tem času našli moč, da začnejo znova. Po nekaj letih sem spet vzela v roke neleposlovno knjigo, ne samo eno, več njih, ki so ponovno obudile mojo strast do učenja, raziskovanja naših notranjih vzgibov in ustvarjanja bolj harmoničnega okolja, v katerem živim. 

K branju najnovejšega romana Lucije Stepančič Naj me kdo zbudi, ki je pred kratkim izšel pri novomeški založbi Goga, me je pritegnilo kar nekaj stvari: Firence so že dolgo na mojem seznamu go to turističnih destinacij, uživam v potikanju po ulicah srednjeveških mest, posedanje po italijanskih kavarnah, kjer lahko ure in ure opazuješ mimoidoče, me preplavlja z radovednostjo in domišljijo ... Rada imam umetnost in arhitekturo, zapletene karakterje, gibanje - v misli in telesu ... Ko sem prebrala nekaj uvodnih strani, pa me je pritegnil tudi humorni in iskrivi avtoričin slog pisanja, ki je poln življenja. Seveda se je zaradi vsega napisanega knjiga znašla na mojem seznamu letošnjega poletnega branja.

Odločila sem se, da letos predstavim več knjig za poletno branje, kot ponavadi. Tako sem tukaj predstavila pet prevodnih romanov, tukaj pa pet knjig za otroke. Danes predstavljam knjige slovenskih avtorjev.

V Facebook skupini Iz zgodbe v srce in življenje sem jih prejšnji teden predstavila tudi v sliki in besedi.

Roman nemške avtorice Daniele Krien Ljubezen v stiski, ki je v prevodu Aleša Učakarja izšel pri založbi Mladinska knjiga, me je navdušil s svojim prefinjenim pisateljskim slogom in zanimivim prepletom življenjskih usod petih žensk, ki se znajdejo pred množico izbir, a zdi se, da vedno izberejo napačno. Vseeno pa je pustil nek grenak priokus z mislijo, če je moški res vse, kar si ženska danes od življenja želi.