Boleča in tragična zgodba, v kateri ni konca žalosti, a hkrati topla, požrtvovalna, navdihujoča, kot je lahko le ljubezen. Otroci z vlaka vas zagotovo ne bodo pustili ravnodušnih. Ob Eleni Ferrante je z Violo Ardone zgodovina juga Italije dobila novo podobo.  Toplo priporočam!

Primož Sturman se je name obrnil nekega turobnega novembrskega dne, ko mi je na messengerju pustil preprosto sporočilo, če obstaja kakšna možnost, da bi na svojem blogu pisala tudi kaj o njegovi knjigi. Ko sem ga prosila, če mi lahko o njej pove kaj več, je v telegrafskem slogu - za kakršnega so se potem tudi izkazale zgodbe iz zbirke Sinteze, zdrdral: "Dolga je 112 strani. In zbrira dvajset kratkih zgodb. Ki so nastale med drugo polovico leta 2018. In koncem 2019. Iskal sem založnika, pa se ni našel. Zato sem se odločil za samozaložbo. Zgodbe so bile v glavnem že objavljene. Na literarnih portalih in v revijah. Nekaj tudi na mojem blogu. Vam lahko pošljem pdf, da preletite. Če se odločite za kaj več pa še knjigo iz papirja." Na koncu mi je namignil, da bom najboljši vtis o knjigi dobila z branjem spremne besede. A ko sem knjigo odprla, sem pozabila nanjo, saj so me povsem posrkale same zgodbe.

Že dolgo me ni kakšna knjiga tako preplavila z življenjsko slo in ljubeznijo, kot Najdi me (Založba Učila International, 2020). Dala mi je upanje, da se kljub stresnim, nepredvidljivim časom, ki jih živimo, še splača živeti, da se splača ljubiti z vsem srcem. André Aciman zna iz bralca izvleči vso njegovo rahločutnost, nežnost, potrebo po biti povezan z drugo osebo na neki višji, duhovni srčni ravni.

V sodelovanju z založbo Družina sem že pred nekaj meseci pripravila kratek video izsek iz knjige ameriške psihologinje Brené Brown Darovi nepopolnosti.

Zgodba o družini Barroy, ki jo v romanu Nevidni opisuje Roy Jacobsen (izšla pri založbi V.B.Z. Ljubljana), se zdi kot iz nekih oddaljenih svetov in časov. Kot neke težke, zamorjene sanje, ki ti v gluhi noči ne dajo spati. A ob spoznanju, da tudi v težkih časih vedno obstaja vera in upanje v boljšo prihodnost. Si jo drznemo uresničiti?

Kaj je tisto, kar nas dela človeške? Odgovor je samo en: globoka humanost, ljubezen do sočloveka, sočutje, upanje in vera, da nekje obstaja boljši svet za vse nas. Vsak izmed nas si želi lepega življenja, v katerem bo v miru in sreči preživel dni, ki so mu dani, in vsak izmed nas se bori s svojo usodo tako, da skuša ubežati svojim demonom, ki mu stojijo na poti. Naj bodo to zunanji ali notranji.

O tem nas želi prepričati tudi roman Jeanine Cummins American dirt (v hrvaškem prevodu Američka prašina), ki govori o neverjetnih življenjih preizkušnjah, ki so jim podvrženi migranti iz Južne Amerike na poti v obljubljeno deželo, Združene države Amerike.

Ko bereš knjige ali poslušaš nastope dr. Gaborja Matéja, ugotoviš, kako malo poznaš samega sebe, kako malo poslušaš svoje telo in njegovo govorico, ki ti na vsakem koraku sporoča, da delaš proti sebi. A vsak dan, vsak trenutek ima vsak od nas priložnost, da svojo zgodbo začne pisati od začetka. 

Ko telo reče ne je knjiga, ki nikogar ne pusti hladnega. Vsaka od zgodb njegovih resničnih pacientov v sebi nosi spoznanja, ki bi jih lahko ponotranjili kot svoje lastne, njihovi občutki in misli ob sicer različnih situacijah so tako obče človeški, da se lahko z njimi poistovetimo. S tem nam dr. Mate nastavi ogledalo, kako sami podzavestno vplivamo na nastanek in potek bolezni, ki si je nismo niti želeli niti nismo zanjo odgovorni. Z globokim sočutjem do svojih pacientov in človeka na sploh in z neprecenljivim znanjem, ki ne izhaja le iz na telo usmerjene sodobne zahodne medicine, temveč globoko zajema tudi iz vzhodnjaških tradicij nam dr. Gabor Maté pomaga spet najti stik s samim seboj in nas pozove, da postane odgovorni zase in svoje zdravje.

Vsekakor knjiga, ki jo je - še posebej v teh negotovih in nepredvidljivih časih, vredno imeti doma in vanjo večkrat pokukati, da nas opomni, da imamo samo eno življenje in da je samo od nas odvisno, kako ga bomo preživeli. 

Številni v svetu priznani avtorji in številna zanimiva dela, ki so burila in še burijo globalni svet založništva, ob veliki in številni produkciji knjig pri nas ostajajo spregledani ali neprevedeni. Kljub številnim največjim svetovnim literarnim nagradam, pri katerih so ji priznali briljantnost pronicljivosti za detajle in sposobnosti izrisati bralcu nastopajoče osebe v vsej njihovi polnosti in prisotnosti ​je bila med njimi tudi Muriel Spark. Čeprav je ena največjih britanskih avtoric prve polovice 20. stoletja, je bil doslej v slovenščino preveden le en njen roman - Memento mori, pa še ta je izšel že davnega leta 1973. Z gesto, da roman Zlata leta gospodične Brodie uvrsti v zbirko Moderni klasiki, Cankarjeva založba vsaj nekoliko popravlja to krivico.

»Ljudje smo družbena bitja. Na svet pridemo kot rezultat dejanj drugih. Preživimo, ker smo odvisni od drugih. Če nam je všeč ali ne, v našem življenju skoraj ni trenutka, ko ne bi imeli koristi od dejavnosti drugih. Zato ni presenetljivo, da večina naše sreče nastane zaradi naših povezav z drugimi, " pravi Tenzin Gyatso, 14. dalajlama. In kratki roman Kita italijanske režiserke, scenaristke in pisateljice Laetiziae Colombani govori ravno o tem: da smo vsi povezani drug z drugim in da nam te povezave omogočajo, da preživimo.

Knjiga Lege življenja angleškega avtorja Juliana Barnes je ena najbolj intimnih in ranljivih zgodb, kar sem jih brala. Je ena tistih posebnih in unikatnih zgodb, ki še dolgo odmeva v mislih in srcu. Julian Barnes jo je napisal več let po tistem, ko je po kratki, neozdravljivi bolezni umrla njegova soproga Pat Kavanagh. Pri časopisu Guardian so jo uvrstili med sto najboljših knjig 21. stoletja. To ne preseneča, saj gre za unikatno pripoved, v kateri je intimna zgodba angleškega pisatelja Juliana Barnesa mojstrsko ovita okoli meditacije o življenjskem zanosu, pozneje pa se prevesi v sprijaznitev z minljivostjo.