Zgodba o družini Barroy, ki jo v romanu Nevidni opisuje Roy Jacobsen, se zdi kot iz nekih oddaljenih svetov in časov. Kot neke težke, zamorjene sanje, ki ti v gluhi noči ne dajo spati. A ob spoznanju, da tudi v težkih časih vedno obstaja vera in upanje v boljšo prihodnost. Si jo drznemo uresničiti?

Kaj je tisto, kar nas dela človeške? Odgovor je samo en: globoka humanost, ljubezen do sočloveka, sočutje, upanje in vera, da nekje obstaja boljši svet za vse nas. Vsak izmed nas si želi lepega življenja, v katerem bo v miru in sreči preživel dni, ki so mu dani, in vsak izmed nas se bori s svojo usodo tako, da skuša ubežati svojim demonom, ki mu stojijo na poti. Naj bodo to zunanji ali notranji.

O tem nas želi prepričati tudi roman Jeanine Cummins American dirt (v hrvaškem prevodu Američka prašina), ki govori o neverjetnih življenjih preizkušnjah, ki so jim podvrženi migranti iz Južne Amerike na poti v obljubljeno deželo, Združene države Amerike.

Ko bereš knjige ali poslušaš nastope dr. Gaborja Matéja, ugotoviš, kako malo poznaš samega sebe, kako malo poslušaš svoje telo in njegovo govorico, ki ti na vsakem koraku sporoča, da delaš proti sebi. A vsak dan, vsak trenutek ima vsak od nas priložnost, da svojo zgodbo začne pisati od začetka. 

Ko telo reče ne je knjiga, ki nikogar ne pusti hladnega. Vsaka od zgodb njegovih resničnih pacientov v sebi nosi spoznanja, ki bi jih lahko ponotranjili kot svoje lastne, njihovi občutki in misli ob sicer različnih situacijah so tako obče človeški, da se lahko z njimi poistovetimo. S tem nam dr. Mate nastavi ogledalo, kako sami podzavestno vplivamo na nastanek in potek bolezni, ki si je nismo niti želeli niti nismo zanjo odgovorni. Z globokim sočutjem do svojih pacientov in človeka na sploh in z neprecenljivim znanjem, ki ne izhaja le iz na telo usmerjene sodobne zahodne medicine, temveč globoko zajema tudi iz vzhodnjaških tradicij nam dr. Gabor Maté pomaga spet najti stik s samim seboj in nas pozove, da postane odgovorni zase in svoje zdravje.

Vsekakor knjiga, ki jo je - še posebej v teh negotovih in nepredvidljivih časih, vredno imeti doma in vanjo večkrat pokukati, da nas opomni, da imamo samo eno življenje in da je samo od nas odvisno, kako ga bomo preživeli. 

Številni v svetu priznani avtorji in številna zanimiva dela, ki so burila in še burijo globalni svet založništva, ob veliki in številni produkciji knjig pri nas ostajajo spregledani ali neprevedeni. Kljub številnim največjim svetovnim literarnim nagradam, pri katerih so ji priznali briljantnost pronicljivosti za detajle in sposobnosti izrisati bralcu nastopajoče osebe v vsej njihovi polnosti in prisotnosti ​je bila med njimi tudi Muriel Spark. Čeprav je ena največjih britanskih avtoric prve polovice 20. stoletja, je bil doslej v slovenščino preveden le en njen roman - Memento mori, pa še ta je izšel že davnega leta 1973. Z gesto, da roman Zlata leta gospodične Brodie uvrsti v zbirko Moderni klasiki, Cankarjeva založba vsaj nekoliko popravlja to krivico.

»Ljudje smo družbena bitja. Na svet pridemo kot rezultat dejanj drugih. Preživimo, ker smo odvisni od drugih. Če nam je všeč ali ne, v našem življenju skoraj ni trenutka, ko ne bi imeli koristi od dejavnosti drugih. Zato ni presenetljivo, da večina naše sreče nastane zaradi naših povezav z drugimi, " pravi Tenzin Gyatso, 14. dalajlama. In kratki roman Kita italijanske režiserke, scenaristke in pisateljice Laetiziae Colombani govori ravno o tem: da smo vsi povezani drug z drugim in da nam te povezave omogočajo, da preživimo.

Knjiga Lege življenja angleškega avtorja Juliana Barnes je ena najbolj intimnih in ranljivih zgodb, kar sem jih brala. Je ena tistih posebnih in unikatnih zgodb, ki še dolgo odmeva v mislih in srcu. Julian Barnes jo je napisal več let po tistem, ko je po kratki, neozdravljivi bolezni umrla njegova soproga Pat Kavanagh. Pri časopisu Guardian so jo uvrstili med sto najboljših knjig 21. stoletja. To ne preseneča, saj gre za unikatno pripoved, v kateri je intimna zgodba angleškega pisatelja Juliana Barnesa mojstrsko ovita okoli meditacije o življenjskem zanosu, pozneje pa se prevesi v sprijaznitev z minljivostjo. 

Ko se enkrat človek začne ukvarjati sam s seboj, ko začne iskati višjo resnico in poti do resničnega jaza in do boljšega življenja, se slej ko prej sooči z dejstvom, da se skrivnost uspeha, sreče, zadovoljstva in radosti v življenju skriva v njem samem. Ne v tem, koliko denarja ima na računu, ne v tem, kaj vse si z njim lahko kupi, ne v tem, kako se do njega vedejo drugi, ga spoštujejo, občudujejo, imajo radi - vse to je le posledica tega, kako uporablja svoj nezavedni um. Ena od poti do tega, kako začeti uporabljati svoj nezavedni um v svojo korist, je tudi hipnoza.

Več o sami hipnozi, delovanju našega uma, hipnotičnem procesu in tehnikah, ki jih hipnotizerji uporabljajo pri svojem delu, boste izvedeli v priročniku dr. Aleksandra Šinigoja Moč nezavednega uma, ki služi tudi kot prvi od treh delov učbenika, ki ga njegovi študenti uporabljajo pri študiju hipnoze.

Knjiga Sedež duše ameriškega učitelja Garyja Zukava je ena tistih knjig, ki jih lahko prebiraš znova in znova, pa boš vedno - ne glede na to, na kateri strani se ti bo odprla, v njej našel nekaj novega, kar te bo nagovorilo, da se ustaviš in o prebranem razmisliš. Mogoče je prav zaradi tega že več kot trideset let med najbolje prodajanimi knjigami po vsem svetu. Zdaj smo jo dobili tudi v slovenskem prevodu - za založbo Primus jo je prevedla Nina Krajnc.

Poletje se izteka … rada bi rekla, da se vračamo v ustaljene tirnice vsakdana – otroci odhajajo v šolo, starši na delovna mesta … ali pa tudi  ne … , pa vsi vemo, da ni tako. V teh časih med in po epidemiji korona virusa me je, kot ste vsaj tisti, ki me bolj spremljate že opazili, veliko pritegnilo v raziskovanje stvari, ki oblikujejo našo resničnost, zakaj se eni vdajajo strahu pred boleznijo, drugi so v tem času našli moč, da začnejo znova. Po nekaj letih sem spet vzela v roke neleposlovno knjigo, ne samo eno, več njih, ki so ponovno obudile mojo strast do učenja, raziskovanja naših notranjih vzgibov in ustvarjanja bolj harmoničnega okolja, v katerem živim. 

K branju najnovejšega romana Lucije Stepančič Naj me kdo zbudi, ki je pred kratkim izšel pri novomeški založbi Goga, me je pritegnilo kar nekaj stvari: Firence so že dolgo na mojem seznamu go to turističnih destinacij, uživam v potikanju po ulicah srednjeveških mest, posedanje po italijanskih kavarnah, kjer lahko ure in ure opazuješ mimoidoče, me preplavlja z radovednostjo in domišljijo ... Rada imam umetnost in arhitekturo, zapletene karakterje, gibanje - v misli in telesu ... Ko sem prebrala nekaj uvodnih strani, pa me je pritegnil tudi humorni in iskrivi avtoričin slog pisanja, ki je poln življenja. Seveda se je zaradi vsega napisanega knjiga znašla na mojem seznamu letošnjega poletnega branja.