Agata Tomažič: Česar ne moreš povedati frizerki

Agato Tomažič sem do nedavnega poznala le kot novinarko Pogledov in avtorico zanimivih reportaž, sedaj pa na vsakem koraku slišim o njej pohvale tudi iz literarnih krogov. Skrajni čas je bil, da ji dam priložnost tudi sama. Namenoma nisem v roke vzela njene najnovejše knjige Tik pod nebom, ki je izšla konec lanskega leta pri založbi Goga. Želela sem jo spoznati od njenih začetkov, zato sem se najprej lotila njenega prvenca - zbirke kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki, ki je prav tako izšla pri Gogi. Prebrala sem jih na dah.

Zadnje čase mi je forma kratke zgodbe še posebej blizu. Verjetno zato, ker lahko eno po eno prebereš v tistih nekaj kratkih minutah med posameznimi obveznostmi, za pavzo ali namesto kave. Od bralca tudi ne zahtevajo predolge koncentracije, kar pa ne pomeni, da niso zahtevno branje. Samo, že občutek, da lahko neko misel in zgodbo zaključiš, je nekako posebno zadovoljujoč. Kajti najtežje je pustiti zgodbo napol prebrano - kot bi na mizi pustil napol polno skodelico kave ali napol pojedeno najljubšo jed - takrat se počutiš tudi sam napol prazen, nedokončan, nesrečen in izgubljen.

Svet kratkih zgodb Agate Tomažič je prav poseben svet, vpet nekje med realnostjo in sanjami. V njenih zgodbah nastopajo običajni ljudje s svojimi običajnimi poklici in navadami, katerih življenja se ne razlikujejo veliko od naših. Avtorica nas po tej poti vodi ravno toliko časa, dokler ravno v trenutku, ko se udobno namestimo v udobni povprečnosti ali ko bi začeli nekoliko mencati zaradi nemira, naj se že kaj zgodi, ostro ne zavije z na novo asfaltirane ceste na razdrapan, lukenj poln kolovoz, ki nas pretrese do dna biti. Njeni junaki so vsi po vrsti nekakšni sociopati, kajti - kot pravi avtorica - če bi bili normalni, bi bili zelo dolgočasni: uspešen poslovnež, ki se spremeni v žabca, ženska, ki med potjo na družinske počitnice zapusti družino, spet druga, ki je pomagala umreti možu, dekle, ki razume ptičjo govorico, štiridesetletni matematični genij, ki se mora odločiti med ljubeznijo do mame in mlade sodelavke, petdesetletnica, ki išče manjkajoči košček, kuharski mojster s skrivnim življenjem taksista ... Čeprav so njihove usode tragične, pa so si v veliki meri zanje na nek način krivi tudi sami. Nekateri pred drugimi skrivajo svojo pravo naravo, čustva, želje, ker ne želijo prizadeti tistih, ki jih imajo radi, spet drugi pred ljubljenimi skrivajo svoja vzporedna življenja, srečo iščejo v nesreči drugih ...

Zdi se, da Agata Tomažič v vseh zgodbah odigra vlogo zunanjega opazovalca. Kot bi sedela v lokalu ali na železniški postaji in opazovala goste in mimoidoče; vsakemu, ki bi vsaj nekoliko pritegnil njeno pozornost, pa bi ustvarila novo identiteto, zgodovino in usodo. Pri tem početju si zares da duška. Vidi se, da se pri izumljanju novih osebnosti neskončno zabava. Tako dobijo neverjetne dimenzije in hitrosti in nikoli ne veš, kam nas bodo odpeljale. Zato ne čudi, da nas preobrati enkrat šokirajo, drugič nasmejijo. V vsakem primeru pa nam ponudijo tisti kaj pa, če ... trenutek za razmislek. 

Avtorica namreč s 13 kratkimi zgodbami nastavlja kruto ogledalo današnji propadajoči družbi, v kateri lahko preživijo le najmočnejši. Današnja družba ne prenaša in posledično izloči vse, kar ne ustreza v kalup vliti idealni podobi človeka, z vsemi njegovimi goni, čustvi in hotenji. Vse, kar odstopa od tega ideala, človek skrije - v institucije, ki jih je ustvaril v ta namen, ali pa potlači v svojo podzavest, od koder izbruhnejo ponavadi v najmanj primernih okoliščinah. Za na videz običajnimi življenjskimi zgodbami junakov zgodb se namreč skrivajo mračne, celo kafkovske usode, ki jih vodijo temne notranje sile: požrešnost, pohlep, preračunljivost, dvom, strah pred osamljenostjo, občutek manj-/večvrednosti, ... Kljub temu, da avtorici nedvomno uspe, da nas z njimi šokira, ne moremo odvrniti pogleda in vztrajamo do konca, saj želimo vedeti, kakšna bo usoda njenih "antijunakov". Občutek imaš, kot gledal psihološko grozljivko - zaradi grozljivih prizorov ne moreš spremljati zgodbe na ekranu, zato si zatiskaš oči, a vseeno zvedavo kukaš med prstnimi špranjami, da ne bi česar zamudil.​

Sesedla se je na fotelj poleg okna, osteklenelega pogleda in mlahavih udov, premogla je še ravno dovolj moči, da je segla v predal komode, od koder je izvlekla napravo za merjenje krvnega tlaka. Zategnila si je bombažno prevezo čez nadlaket, in če sta jo odštevanje sekund na časomeru in  enakomerno stiskanje zračnega mehu najprej pomirila, je ob številki, ki jo je pokazal merilnik, spet začela sunkovito dihati in od silnega razburjenja loviti sapo. Zaprla je oči, pa jih kmalu spet na silo in z močjo volje odprla, kajti ni zmogla več gledati ponorelega kalejdoskopa sličic, ki so se ji prikazovala za zaprtimi vekami: pogrebnega sprevoda, ki se je vil k razkošni marmornati grobnici na starem delu mestnega pokopališča in sklanjal glave njeni smrti v čast. Simultano jo je prekinjal drug prizor: spodnja soseda jo je prišla prosit za soglasje k gradnji balkona."

Kljub temu, da gre za metaforo sodobnega sveta, pa sem v kratkih zgodbah pogrešala tisti občutek za sočloveka, za tisto dobro v ljudeh, ki nas bogati in povezuje v trenutkih šibkosti, bolečine in dvoma. Je ta v našem brezobličnem svetu res že povsem zbledel?

---

Agata Tomažič: Česa ne moreš povedati frizerki

• Obseg/št. strani: 205
• Datum izida: 12015
• Jezik: slovenski
• Vezava: mehka
• ISBN: 978-961-277-133-1
• Založba: Založba Goga