Strah pred življenjem

20/8/2018

Enajstletni Alex Petroski, šestnajstletna Aza Holmes in osemnajstletna Madeline Whittier so junaki treh mladinskih romanov, ki so nedavno izšli pri Mladinski knjigi. Čeprav na prvi pogled nimajo prav nič skupnega, pa jih vseeno veže nekaj tragičnega – kar tudi v vsakdanjem življenju vse preradi spregledamo – duševne stiske, s katerimi se soočajo njihovi starši.

Še posebej tragično je, da gre v vseh treh romanih (Jack Cheng: Vesolje, me slišiš; John Green: Neskončen stolp želv, Nicola Yoon: Vse, vse) za njihove mame. Vse tri se po prezgodnji in nesrečni izgubi svojih partnerjev soočajo z anksioznostjo, depresijo, posttravmatskim sindromom, celo s shizofrenijo, iz katerih se tudi v več letih po nesrečnem dogodku niso znale rešiti. S svojim vedenjem pa so nepopravljivo zanamovale tudi svoje otroke.

Danes, ko se od samskih žensk pričakuje, da bodo zmogle brez težav usklajevati družinsko življenje in poslovno kariero, da bodo ves čas cvetoče in nasmejane, urejene in osredotočene na druge, je teh težav še več. Še posebej, če se mora ženska ob tem soočati še z izgubo partnerja in je skrb za družino le na njenih ramenih. Poiskati pomoč se v tem primeru zdi najprimernejša rešitev, a te ženske rajši tiho trpijo, kot da bi tvegale stigmo in sram, češ da ne zmorejo. Zaradi osredotočenosti na svojo bolečino, počasi opuščajo tudi stike z zunanjim svetom, zato se pojavijo tudi težave z izolacijo in osamljenostjo, kar še dodatno poglobi njihovo stisko, vpliva pa tudi na njihovo samozavest.

Da bi ušle pred svojo bolečino, se osredotočijo na svoje otroke, njim posvetijo vsak svoj trenutek, vsako svojo misel, jih skušajo zaščititi pred svetom in vsakršnimi življenjskimi izkušnjami, ki bi lahko še dodatno prizadele njihovo ranjeno dušo.

A bolj kot to boli dejstvo, da očitno današnja družba ne prepozna ali se ne trudi več prepoznati subtilnih signalov, ki jih te ženske in tudi otroci oddajajo kot klic na pomoč. Razumem, da depresija, anksioznost in druge duševne stiske niso stvar, ki jo zapakiraš v paket in pošlješ daleč stran. Da to ni opeklina, zlom kosti ali raztrgano tkivo, ki ga vidiš in lahko razložiš, težava, ki jo odpraviš z zamahom roke in ki se povrne v prvotno stanje v tednu ali dveh. Da gre v bistvu za pomanjkanje: pomanjkanje koncentracije, samokontrole, samozavedanja ali celo zmožnosti skrbi zase. Ali kot sem nekje prebrala: za pomanjkanje zmožnosti poslati vse skupaj v rit.

Zato se ne bi smeli nikoli zadovoljiti s pavšalnim odgovorom “vse je v redu, nič mi ni, obvladujem svoje življenje”, v resnici bi morali ob njem še dodatno našpičiti ušesa. Še posebej, če smo seznanjeni z družinsko zgodovino te osebe. Vendar se zdi lažje, da jim priskrbimo terapevta, ki jim predpiše zdravila, nato pa jih znova prepustimo samim sebi in njihovim mislim, ko bi jim bilo največkrat dovolj že iskreno prisluhniti in jim ponuditi ramo, na kateri se lahko zjokajo, in iskreno zanimanje za njihovo bolečino, zdravje in življenje, in jim pokazati, da pot naprej obstaja.

Zdi se, da jo je od naših treh junakov še najboljše odnesel prav najmlajši Alex (Vesolje, me slišiš). Vedno radoveden, poln neverjetnega znanja, a hkrati še tako nedolžen in naiven, da se ne zaveda posledic in nevarnosti, ki jih lahko prinaša življenje. Po eni strani tako zrel in razgledan, po drugi pa tako naiven, da se mu zdi popolnoma normalno, da on kuha kosila zase in za mamo, ter da gre pač sam na tekmovanje v lansiranju raket. Ta pustolovščina, na kateri ga spremlja psiček Carl Sagan, pa mu prinese precej več od udeležbe na tekmovanju, saj ga vodi k odkrivanju resnice o umrlem očetu in maminem bolezenskem stanju.

Zanimivo je, da je zgodba napisana v obliki zvočnih posnetkov, ki jih Alex namerava poslati z raketo v vesolje, zato bi jo bilo mogoče bolje “prebrati” v zvočni obliki, saj se v zapisanem marsikaj izgubi. Še posebej tisti deli, v katerih med seboj govorijo odrasli, so z Alexovega vidika nekoliko nejasni, saj jih on vidi in razume drugače. Nikakor pa se nisem mogla povezati z njim kot s karakterjem: njegovo stalno spraševanje in začenjanje pogovorov z odraslimi so mi šla blazno na živce, mogoče zato, ker ne poznam nikogar njegovih let, ki bi sam prevzemal iniciativo, še posebej v pogovoru z odraslimi, ob njegovem večnem upanju in optimizmu pa sem samo nejeverno zmajevala z glavo – nihče ne more biti toliko naiven, da ne bi vsaj v nekem trenutku v takih situacijah, kot se dogajajo njemu, začutil strahu, obupa in izgube. Še največ žalosti pokaže ob tem, ko se mu izgubi psiček.

Najbolj neverjetna stvar v knjigi pa se mi je zdel odnos odraslih do malega Alexa. Enajstletnik gre sam na pot, pa nihče temu ne nasprotuje? Mama niti ne opazi, da ga ni, njegov brat ne pokliče, da bi preveril, kaj se dogaja doma. Vsi odrasli, ki jih sreča na svoji poti, so prijazni in pripravljeni fantu priskočiti na pomoč?! Še več: pripravljeni so spremeniti svojo pot in življenja le zato, da bi mu pomagali?! Nihče se ne sprašuje, zakaj otrok sam pohajkuje po svetu, nikogar ne skrbi, zakaj ni s svojo družino, nihče ne pokliče policije! Še socialna služba, ki pride na njegov dom, je kar zadovoljna s tem, kar vidi?! Precej neverjetno, kajne? Biti optimist je eno, resnično življenje pa vse kaj drugega.

»Moj vzornik je rekel tudi, da je znanje boljše od neznanja in da je bolje poznati resnico in jo sprejeti, čeprav utegne biti neprijetna.«

V nasprotju z njegovim svobodnim pohajkovanjem po svetu, pa je življenje Madeline (Vse, vse) vse prej kot svobodno. Diagnoza smrtonosne bolezni kombinirane imunske pomanjkljivosti, zaradi katere naj bi bila “alergična na ves svet”, jo je oropala normalnega otroštva, zato dneve preživlja zaprta v svoji sobi, edini osebi, s katerima živi, pa sta njena mama in sestra Carla, ki skrbi za njeno zdravje. S svojo situacijo se je že davno sprijaznila, dokler se k sosedovim ne priseli fant, ki ji zmeša glavo. Če je dotlej ljubezen poznala le skozi knjige, gre tokrat zares: za ljubezen je pripravljena tudi umreti. Z Ollyjem pobegne na Havaje, ker naj bi bil to še zanjo edini poznani kraj, kjer je bila njena družina srečna in cela, in ko še ni bila “zaprta”. Splet nesrečnih okoliščin pa prinese tudi spoznanje, da njena bolezen ni nikoli obstajala, temveč je zrasla v mamini glavi.

Saj razumem, da gre za knjigo za najstnike, v katerih je ponavadi v ospredju prva ljubezen in upor proti staršem, a ta knjiga, najsi bo še taka uspešnica, se mi je zdela precej plehka in na prvo žogo. Ima precej pomanjkljivosti, ki kar bodejo v oči: če naj bi bila Madeline res tako bolna, bi ji potem mama res vsak petek pripravljala francoske večerje in pekla biskvitno torto za rojstni dan? Če bi bila njena bolezen resnična, bi se vsak obiskovalec moral pred vstopom v hišo ves preobleči in razkužiti, samo zračna komora ne bi pomagala. In tudi prvi poljub z Ollyjem in prvi izhod iz hiše Madeline še ne zbudita dvoma: že dotik bi moral sprožiti okužbo, pa je niti izmenjava sline in bakterij med poljubom in pet minut na svežem zraku ni? Kljub temu, da je imela ves čas dostop do interneta, je ves čas slepo zaupala svoji mami, ne da bi enkrat samkrat poguglala, kaj njena bolezen predstavlja? Kdaj in zakaj je nehala upati, da bo kdaj drugače?

Karakterji so precej površno predstavljeni: če se je avtorica še nekoliko potrudila pri Madeline, se še posebej za Ollyja zdi, da je vse, kar je, le njegova zunanja lepota, mišice in gibanje. Odnos med njegovo mamo in očetom pa le izgovor, da se oblači v črno. In Madeline pri svojih osemnajstih razpolaga z bančnim računom, s katerega lahko brez omejitev zapravlja denar za oblačila in druge stvari – od kje pa ji denar? Končno sporočilo zgodbe je, da je vredno tvegati, da bi bilo naše življenje "normalno"?

“Nikoli ni samo en trenutek. Niz trenutkov je. In iz vsakega se ti lahko življenje razveji na tisoč različnih načinov. Mogoče obstajajo verzije življenja za vse odločitve, ki si jih sprejel, in za vse, ki jih nisi.”

Če sta prvi dve knjigi prvenca in upam, da bosta avtorja v svojih naslednjih knjigah še razvila svoj občutek za podajanje zgodbe, je John Green, avtor knjige Neskončen stolp želv, že rutiniran pisec, ki niza uspešnice kot po tekočem traku. V svoji zadnji knjigi iskreno razkriva bolezen, s katero se sooča tudi sam.

Na določeni ravni se bo vsakdo lahko povezal z glavno junakinjo knjige Azo Holmes, saj se zgodba spoprijema z vrsto spoznanj, s katerimi se v odraščanju soočamo vsi. Aza namreč v veliki meri raziskuje, v kolikšni meri smo avtorji svojih lastnih življenj in kako naj opredelimo svoj »jaz«. A potem se zatakne v obsesivno, neskončno zategovanje miselne spirale. Šestnajstletna Aza se namreč sooča z obsesivno-kompulzivno motnjo, za katero so značilne obsesivne misli. Zaveda se, da so neustrezne, vsiljene od lastnega uma, a se jih ne more znebiti oziroma jih odriniti v ozadje ali jih nevtralizirati z drugimi mislimi. Da bi zmanjšala tesnobo, si vedno, ko se znajde v stiski, pritiska noht palca v blazinico sredinca, tako da se rani, potem pa obsesivno čisti rano, da bi se zaščitila pred okužbo.

Tudi v ozadju te njene psihološke bolezni je izguba starša. Če sta bila Alex in Madeline še zelo majhna, ko jima je umrl oče, je za Azo izguba prišla v najranljivejšem obdobju vstopa v najstniška leta. Zato sama še toliko bolj občuti izgubo varnosti in čustveno breme je zanjo preveliko, da bi ga zmogla brez zunanje podpore. Prav zato Aza še toliko bolj razume sina mestnega veljaka Noaha, v katerem vidi svojo bolečino ob izgubi očeta, in se hkrati naveže na njegovega brata Davisa, s katerim delita »na istem mestu strto srce«, ki sta po prezgodnji smrti mame kar čez noč izgubila tudi očeta. Čeprav se zaveda, da je vsaka izguba brez primere in da nikoli ne moreš poznati bolečine drugega, ji na nek način pomoč pri iskanju njunega očeta pomaga soočiti se s svojo bolečino. Še dodatno pa ji k prevzemu nadzora nad svojim življenjem pomaga soočenje s smrtjo. In ja, seveda, spet je mama tista, ki jo želi zaščititi pred vsem hudim na svetu.

»Spomnim se, da je bilo po očetovi smrti to v mojih predstavah nekaj časa res in ni bilo res. V bistvu sem ga lahko obudila v življenje še več tednov. Predstavljala sem si ga, kako vstopi, ves prepoten, potem ko je pokosil trato, in me skuša objeti, ampak se mu izvijem iz rok, saj mi je znoj že takrat naganjal strah v kosti. ...
In potem ga je bilo sčasoma teže priklicati, zavohati njegov vonj, začutiti, kako me dvigne. Moj oče je umrl nenadoma, a tudi z leti. V resnici je še vedno umiral – kar je najbrž pomenilo, da je bil tudi še živ.
Ljudje vedno pravijo, da je med domišljijo in spominom svetla črta, vendar je ni, vsaj zame ne. Spominjam se, kar si domišljam, in domišljam si, ker se spominjam.«

Zgodba se mi sama po sebi ni zdela ne vem kako zanimiva in izvirna, zato me niti ne bi pritegnila, če mi ne bi bila tako zelo všeč študija karakterja glavne junakinje. Potop v Azino duševno stanje je resnično vredno prebrati. Vse, o čemer Aza razmišlja, se zdi na mestu – od njenega boja proti bakterijam, ki so prevzele nadzor nad njenimi mislimi, do zavedanja, da je ujeta v svoje telo, v svojo glavo in ne more ven, do tega, kako se zdi, da ne bo mogla nikoli vzpostaviti pristnega odnosa z drugimi, saj bo med njo in njimi vedno stala njena bolezen. Še dobro, da ima Aza odlično terapevtko, ki jo zna peljati proti poti bolj razumskega razmišljanja:

»Svojim mislim daješ preveč moči, Aza. Misli so samo misli. Niso ti. Lastnica same sebe si, čeprav nisi lastnica svojih misli. Tako resnična si kot kdorkoli drug in dvomi te delajo le še bolj resnično, ne manj.«

V ZDA so letos objavili Nacionalno študijo o zdravju otrok, ki je ugotovila, da se je število anksioznih otrok med 6 in 17 letom od leta 2007 do 2012 povečalo za 20 odstotkov, ter da ima 28 odstotkov bolnikov, starih od 16 do 24 let, eno od duševnih stanj, pri čemer je ena od štirih žensk v tej starosti že doživela vsaj en napad anksioznosti, depresije, panične motnje, fobije ali obsesivne kompulzivne motnje. Odstotek najstnikov in mladih odraslih, ki se soočajo s psihičnimi težavami pa še narašča, predvsem zaradi tega, ker odraščajo v nestanovitnem okolju, ki nenehno preži s katastrofo (v šolah za red skrbijo varnostniki, mediji pa ves čas poročajo o vojnah). Anksioznost se pojavlja v vseh družbenih slojih in pri vseh rasah enako. Vzroke zanjo najdemo tako v povečanem pritisku, s katerim se soočajo zaradi zahtev družbenih medijev, pritiskov v šoli ter kasneje na delovnem mestu in v družbi. Po mnenju zdravstvenih delavcev je ključnega pomena za zajezitev tega pohoda prav pravočasna identifikacija tesnobe pri otrocih in seveda takojšna in ustrezna pomoč, saj anksioznost predstavlja ugodne pogoje za razvoj hujših duševnih obolenj, kot so shizofrenija in bipolarna motnja. Zato je ozaveščanje o teh bolezni, tudi skozi take knjige, kot so predstavljene tri, izredno dobrodošla.

Jack Cheng: Vesolje, me slišiš