Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

Roman Belo se pere na devetdeset je odličen prikaz odraščanja otrok srednjega razreda v sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja pri nas, hkrati pa je v njem zajeto pretresljivo doživljanje avtoričinega resničnega soočanja s težkimi boleznimi, odhajanjem in žalovanjem. 

​Bronja Žakelj: "Na trenutke sem imela občutek, da so vsi ljudje, vse reči spet (ali pa še) žive pred menoj"

Navdušena sem, ker se je v zadnjih letih na slovenskem književnem polju pojavilo kar nekaj mladih avtorjev, ki se v svojih delih ukvarjajo s časom, v katerem s(m)o odraščali, in s problemi, s katerimi se današnji štiridesetletniki soočamo danes, in ki končno ne pogrevajo več davne zgodovine medvojnih in povojnih travm. ​Zdi se, kot bi končno svoj glas dobila tudi naša generacija.

S prvencem Belo se pere na devetdeset me je Bronja Žakelj popeljala tudi v čas moje mladosti. Tako slikovitega skoka nazaj v času nisem doživela še ob nobeni knjigi. Oživele so bele dokolenke z luknjicami in oblekice z rožicami iz Trsta. Pa kako sva se s sestro prerekali s starši zaradi njunega kajenja v avtu. In obžalovanje, da so naši starši zmogli priti iz služb hkrati z nami, otroci, medtem ko danes o tem lahko le sanjamo. Pa preštevilni obiski sosedov, znancev in sorodnikov in njihovo skupno posedanje za našo kuhinjsko mizo. Pa spomin na umrle slovenske blagovne znamke, kot so Astra, Peko, Dekorativna, Slovin in druge. Pa dejt in limonine napolitanke, malinovec in pire s špinačo, pa risanke Badumbadum, Pink Panter in Gustav - na kasetah. In potem še moji vsakodnevni treningi plavanja, ko sem vsak dan že ob šestih zjutraj - še pred poukom - še vsa krmežljava stala na štartnem kamnu, in kako očetu nisem upala povedati, da ne želim več trenirati, ko pa mi je ravno prinesel nove kopalke Speedo iz Avstrije. Vse do izuma Milke Planinc o parnih in neparnih dnevih, ki so določali, kdaj se smemo voziti z avtom, ter groteskno velikih cifer na naših bankovcih, ki so bili en dan vredni celo plačo, naslednji dan pa le še prgišče drobiža. Vse to in še več se je dvignilo iz mojega spomina.

“Bil je hrup, bila je živa glasnost let, bili so strahovi, upanja in brezmejna hrepenenja. Bilo je vse to, a vse to za ljubezen vseeno ni dovolj. Ker ljubezen je več kot preprosti seštevek reči. Je več kot seznam. Je nekaj, kar je, enostavno samo je, in je nekaj, za kar lahko rečeš le “zato”, ko te vprašajo, “zakaj”.

V ta sproščen, idiličen in kar nekoliko humoren čas Bronjinega odraščanja sprva zelo tiho, nato pa kot večno prisotna možnost vstopa minevanje življenja, ki nas vedno znova preseneti nepripravljene - kot klic po stacionarnem telefonu - tistem brez displeja, na katerem bi se izpisala številka klicatelja. Prezgodnje odhajanje nam ljubih - ti odidejo vselej prehitro, pa čeprav nam vedno zagotovijo, da bodo odšli počasi. Najprej predvsem prezgodnja izguba mame, nato še njena lastna bolezen. Kasneje še nesrečna izguba brata in babice, ki jima je stala ob strani in skrbela zanju po mamini smrti.

"Razpadam, iz rok si polzim. Vse, kar sem uhaja, brez kontrole, brez nadzora. Ko sklenem dlani, ne pomaga. Tečem od sebe proč, med prsti si mezim in razlivam se po podu vsepovsod."

Kljub temu, da gre za njeno osebno zgodbo, je Bronja v meni najprej prebudila boleč spomin na dedka, ki sem ga kot prvošolka opazovala umirati za rakom na pljučih. Spominjam se ga večno zavitega v mehko domačo haljo, pod katero sem čutila le suhe kosti in veliko toplo srce. On je bil tisti, ki je v meni zanetil ljubezen do branja in pisanja, ki do danes ni usahnila. A tako, kot se Bronja ni mogla posloviti od mame, tako so tudi meni le povedali, da dedka ni več. Kako je odšel, vem le po pripovedovanju staršev, sama sem se od njega lahko poslovila le od daleč, kot del nepregledne množice, ki se mu je prišla poklonit ob pogrebu. 

Kasneje, ko sem že skoraj zapuščala domače gnezdo, je - tako kot Bronja - za Hodkinsovim limfomom zbolela moja babica. Svojo bolezen je dolgo skrivala pred nami. Nikoli ne bom pozabila, kako je po prvem odpustu iz bolnišnice sama pobelila svoje stanovanje, in pri tem zavrnila vsakršno pomoč kogarkoli izmed nas. Celo, ko je bolezen že tako napredovala, da je vsak vbod igle v njeno utrujeno telo pomenil počeno žilo in izliv krvi v podkožje, je pred nami tiho trpela bolečine, krče, pekočo kožo, modrice, glavobole in ponižanja, ki jih je med zdravljenjem doživela. Da nas le ne bi preveč skrbelo zanjo. Šele Bronjin opis poteka bolezni je v meni zbudil zavedanje, skozi kakšen pekel je šla babica, pa tudi zakaj sem ob njenem odhodu čutila neizmerno olajšanje, da je končno našla svoj mir. 
​
Priznam, ob branju romana Belo se pere na devetdeset sem jokala kot dež. Bronja v svoji knjigi namreč ne prizanaša bralcu z olepševanjem poteka svoje bolezni, do njega je brutalno iskrena. Ne opiše le, kakšne posledice so na njenem telesu in duši pustile posamezne kemoterapije, temveč je iskrena tudi glede odnosa drugih - zdravih - do neozdravljivo bolnega.

"A tako kot mi nekoč iz strahu niso dovolili mojega strahu, me zdaj spet iz strahu ne upajo pustiti v moji bolečini. Ko rečejo, da moram živeti naprej, hočejo, da grem na morje, da berem, da si kupim novo krilo. Ker edino to bi pomenilo, da so mi dali sebe dovolj, da me niso zapustili, ker edino to bi pomenilo, da niso ostali razoroženi v skrbi zame. A to rečejo tudi, ker vem, da je žalost, tako kot bolezen, moteča, in da je ni primerno kazati naokrog; malo da, malo, ravno prav, tiho, umaknjeno, preveč pa ne. Vsaj ne tam, kjer jo lahko vidijo vsi. Vsaj ne tam, kjer med neobremenjene zanaša nemir. In vsaj ne tam, kjer pomeni poraz. Poraz pred utvaro, da je kljub vsemu vse dobro in prav, in poraz pred smrtjo samo. Ker ko žalujemo za tistimi, ki so že šli, smrt prav enako kakor takrat, ko se reče "rak", udari v nas z vso močjo. In ko udari, vsa upanja, da je za nas mogoče pa le ni, ugasnejo v temi, skozi katero seže naš pogled."

Vprašanja, ki si jih Bronja postavlja glede odnosa sodobnega človeka do bolezni in umiranja, so me spomnila na roman Moj boj, v katerem si avtor Karl Ove Knausgaard enaka vprašanja postavlja glede poslavljanja ob smrti. Tako težka bolezen kot smrt sočloveka nam vzbujata nelagodje, rušita naš notranji mir in delujeta kot motnja, zato si ju želimo čim prej umakniti izpred oči. Knausgaard roman zaključi z mislijo, da ko se enkrat s smrtjo sprijaznimo, nam ta - pa naj nam bo umrli še tako blizu - ne vzbuja več nelagodja. Bronja Žakelj pa v nasprotju z njim ne želi, da bolezen oziroma smrt pometemo pod preprogo. Kot mokro cunjo nam jo vrže v obraz in nas prisili, da ji pogledamo v oči, se z njo soočimo in jo sprejemo kot dejstvo, kot del nas in naše življenjske izkušnje, nato pa jo spustimo, da gre svojo pot. S tem, ko to naredimo, nismo več le zunanji opazovalci umiranja, ampak postanemo dejavni akterji, ki si dovolimo, da nas je strah. Kajti strah, ki mu pogumno pogledamo v oči, se bo razblinil v oblaček hvaležnosti, priložnosti in upanja.

Zgodba Bronje Žakelj tako ni le zgodba o odraščanju v nekem času, ki je močno zaznamoval našo generacijo, je tudi zgodba o ljubezni, še posebej o vezeh, ki se nežno in potrpežljivo spletajo med mamo in otroci, govori o neizmerni moči družinskih vezi, iz katerih črpamo našo notranjo moč, predvsem pa o pogumu, upanju in zaupanju.

---

Bronja Žakelj: BELO SE PERE NA DEVETDESET

• Obseg/št. strani: 268
• Datum izida: 13.09.2018
• Jezik: slovenski
• Vezava: trda
• ISBN/EAN: 9789612843861
• Založba: Beletrina