"Brskati po kaosu, dokler ne najdeš svojega gramofona"

Eno življenje, dve državi, tri ljubezni (če mame ne štejemo), pet prijateljev, neskončno ljubeča in skrbna, čeprav ne funkcionalna družina ter neskončen seznam literarnih in filmskih namigov zaznamuje roman Opolzkosti v zasebnosti, v katerem italijanski pisatelj Marco Missiroli v prvoosebni pripovedi opisuje odraščanje Libera Marsella od prve erotične izkušnje do odraslosti, ko se udejani kot zrel mož in oče.

Roman Opolzkosti v zasebnosti je topla, senzibilna in čutna pripoved, napisana v nepretencioznem in iskrenem jeziku, ki mu verjamemo in ki ne potrebuje dodatnih razlag. Stavek za stavkom, stran za stranjo se potapljamo v glavnega junaka Libera, s katerim se lahko poistoveti prav vsak od nas.

"Človek si v ljubezenskem odnosu prisvoji drugega, drugi pa nas. Roke, oči, obraz, kožo, spolovila, in dlje ko traja zveza, bolj se razredči posameznikova identiteta. Identiteta se preseli na dvojico. Konec zveze zdrobi takšno identiteto in posameznika pahne na razpotje: ali se bo po določenem času znašel v novi vezi ali pa bo našel svoj surovi jaz. izbral sem srednjo pot, ki je morda sploh ni."
                                                                                                                               (str. 154)

Libero Marsell, Le Grand Libero in Libero Spirito so vsi poimenovanja za en in isti osrednji lik, ki stran za stranjo raste skupaj z nami. Mnogim bralcem romana seveda najprej stopi v oči Liberovo spolno odraščanje - od prvih avtoerotičnih spoznavanj svojega telesa do različnih spolnih izkušenj z dekleti, od osnov umetnosti zapeljevanja do nežne predanosti resnični ljubezni. A sama sem kot mama dvema mladičema, ki še nista niti pomislila, da bosta prisiljena kmalu vstopiti v igro, v knjigi predvsem opazovala vpliv družine in literature na Liberovo psihično razvijanje iz otroka v moža in na koncu na njegovo samouresničitev v vlogi očeta. Zanimivo mi je bilo opazovati, kako starša kljub ločitvi na nek način ohranjata matično celico nedotaknjeno, da bi se le mladič razvijal po svojih najboljših močeh. Vsak na svoj način ga ljubeče podpirata, tako da se Libero lahko ukvarja le z uresničevanjem samega sebe v skladu s svojim imenom, z gradnjo lastnega jaza, kar pa mu uspe doseči brez večje travme (če pustimo ob strani, da se na nek nedoumljiv način boji samega sebe).

Zato roman na nek način deluje precej lahkotno, celo frivolno, kot da bi bilo Liberu vseeno za vse, po drugi pa čutimo njegovo nežno in občutljivo pesniško dušo, ki se ujame na Walta Whitmana, ki se po branju Camusovega Tujca zlahka poistoveti s tistimi "odpadniki" z roba družbe, da jim najprej želi pomagati kot pravnik, ko odraste pa kot učitelj, a vedno kot tisti, ki pripoveduje zgodbe. Pri iskanju njegove poti do samouresničenja ima na voljo številne učitelje življenja, ki jih v nasprotju s številnimi drugimi knjižnimi junaki, spoštuje in ceni. Mama - močna, podjetna in tudi verna ženska - kot sokolica bdi nad njegovo izobrazbo in ljubezenskimi zvezami; oče - flegmatičen, a praktičen moški, komunist in intelektualec - mu še po smrti preko prijateljice Marie na skrivaj utirja pot skozi literarne vrhunce, v katerih Libero najde skrite nasvete velikih mojstrov in mislecev; prijatelji ga s praktičnimi nasveti in taktikami uspešno peljejo skozi čeri življenja. Skozi svoje interakcije z njimi odkriva samega sebe, preko teh spoznanj pa oblikuje svoj odnos do žensk in spolnosti, v kateri se sčasoma osvobodi odvisnosti od klišejev in ki jo uresničuje v skladu s svojim imenom - svobodno. Dokler ne sreča Anne, ki ga izbeza iz brloga bolečine in strahov in mu pokaže, v čem je smisel njegovega življenja.

"Anni in Giorgiu se imam zahvaliti, če sem se nekega jutra v naslednjem tednu zbudil prej kot ponavadi, postavil kafetjero na ogenj, pojedel par piškotov in znova odprl zvežčič. In moram se zahvaliti Liberu otroku in najstniku in vsem ostalim Liberom, ki so svoja vznemirjenja zapisovali na Lupinove strani, če sem se končno zavedel, da vse moje življenje dobiva smisel v pripovedovanju zgodb. Sprva s filmi in knjigami, potem s poučevanjem, toda ves čas v krčevitem iskanju ekspozicije in finala. Tistega jutra s kafetjero sem med prebiranjem besed svoje svobode dojel, da bom za nadaljevanje moral izbrati eno, ki bo vsebovala vse.
Ta beseda je bila: oče."
                                                                                                                                (str. 232)

Marco Missiroli: Opolzkosti v zasebnosti

• Obseg/št. strani: 240
• Datum Izida: 18.10.2016
• Jezik: slovenski
• Vezava: trda
• Založba: Cankarjeva založba, d.o.o.
• Prevajalec: Janko Petrovec