Carlos Ruiz Zafon: Marina

Če mi je všeč ena od knjig nekega avtorja, se na vse kriplje trudim, da bi v najkrajšem času prebrala še vse stalo, kar je napisal. Vendar me pri Carlosu Ruizu Zafonu ni prepričal samo njegov jezik in skrivnostne zgodbe, ampak tudi dejstvo, da v zgodbe vplete svojo ljubezen do knjig in pa seveda lokacija, kjer se njegove zgodbe dogajajo. Barcelona! Mesto, ki je od nekdaj v meni budilo hrepenenje po nečem novem, pomešanem s starodavno dediščino. Kot ljubiteljici umetnosti mi je obljubljalo nepozabno doživetje, zgubljanje po ulicah, v katerih so živeli in ustvarjali Gaudi, Picasso, Dali, Miro in Tapies. In ko sem si pred dvema letoma uresničila željo in se za nekaj dni odpravila tja, mi je srce na vsakem koraku noro razbijalo od vznemirjenja, da hodim po ulicah, ki še dišijo po velikih umetnikih in ki jih opisuje Ruiz Zafon.

Od prve knjige Senca vetra se pred branjem knjig Ruiza Zafona vedno čisto spontano opremim še z zemljevidom Barcelone, tako da lažje sledim zgodbi in tako še bolj osebno občutim razburljive pustolovščine njegovih junakov. Tudi pri Marini ni bilo nič drugače, saj se je Barcelona ponovno izkazala za idealno prizorišče Ruiz Zafonove zgodbe.

Zgodba me je posrkala vase, še preden sem se sploh lotila prvega poglavja. Njen prolog se namreč konča s stavkom: "Vsi imamo v podstrešni sobici duše pod ključem kako skrivnost. Ta je moja." Že samo s temi besedami me je imel Ruiz Zafon kupljeno. Potem zgodbe nisem mogla odložiti, dokler nisem s solzami v očeh komaj uspela prebrati zadnji stavek: "Marina, vse besede si vzela s seboj."

Zgodba govori o petnajstletnemu Oscarju, ki po bežnem srečanju s skrivnostno in prelepo Marino pobegne iz internata, da bi skupaj raziskala temno in skrivnostno podzemlje Barcelone. V labirintu starega mesta se prvič sreča s pravim prijateljstvom in prvo ljubeznijo, spozna pa tudi usodnost srčne bolečine ob izgubi drage prijateljice.

Oscarju in Marini sledimo po starih ulicah med četrtma Sarria in El Born, ki ju vleče v odkrivanje žalostne življenjske zgodbe skrivnostne dame v črnem. Le-ta jima z različnimi namigi, na koncu pa z razkritjem svoje plati zgodbe, pomaga razvozlati skrivnostni primer znanstvenika Kolvenika in njegove soproge, operne pevke Eve Irvinove, ki naj bi po spletu nesrečnih okoliščin umrla tragične smrti v svoji rezidenci parku Gruell. Izkaže pa se, da še zdaleč nista mrtva, ampak da se iz različnih razlogov še vedno oklepata življenja, pa čeprav za ceno bivanja daleč od ljudi. Tragično življenje obeh se na koncu konča ravno tam, kjer naj bi se njuna sreča začela - v nedokončanem Teatru Real, ki ga je dal Kolvenik zgraditi za svojo ljubezen. Tragičen pa je tudi konec ljubezni med Oscarjem in Marino, saj je Marina po materi podedovala usodno bolezen, zaradi katere še v cvetu mladosti umre prav v Oscarjevih rokah.

Zgodba je po eni strani polna mladostne razigranosti ob odkrivanju prvih dotikov, nežnosti, poljubov, po drugi pa tako ostro zareže v srce, da bo le redko kdo ostal neprizadet. 

---

---

Carlos Ruiz Zafon: Marina

• Obseg/št. strani: 284
• Datum Izida: 14.07.2015
• Jezik: slovenski
• Vezava: trda
• Založba Mladinska knjiga Založba
• Prevajalec: Veronika Rot

---