|
Vedno znova sem presenečena, kako uspe nekaterim pisateljem na tako preprost način premakniti našo miselno os, zamajati naša prepričanja ali pa samo pokazati drugi obraz nečemu, kar je trdno zasidrano v našem umu. Ena takih pisateljic je tudi Muriel Barbery. Če me je uspela s svojim prvim romanom Eleganca ježa spraviti v neutolažljiv jok, me je z Življenjem vilinov uspela spraviti skozi razpoko v prostoru in času med podobe, ki jim vladajo narava in zgodbe, zaradi česar sem ves čas branja lebdela nekje vmes med obema svetovoma. A kot pravi Barberyjeva "Ne potujemo le v prostoru in času, temveč zlasti v srcu." Zgodba o dveh deklicah, ki se rodita neke februarske noči ob isti uri, ena v Italiji in druga v Franciji, a vsaka na svoji strani mostu, ki povezuje svet ljudi s svetom vilinov, ni samo zgodba o vojni, ki jo povzroči strah pred njuno vzajemno močjo. Je neverjetno lirična in pretresljiva, a hkrati ljubezni polna zgodba, ki nas hkrati napolni z bolečim koprnenjem in melanholijo, ki ju nosimo s seboj še dolgo potem, ko smo knjigo že odložili. Barberyjeva nas nežno in tako živo vodi skozi neskončne opise prečudovite narave, da ob prebiranju posameznih vrstic vonjamo sladko sadje, ki zori v sadovnjakih, se napajamo v vetru šumečih borovcev, začutimo hlad zimskega vetra, ki na poti z gora češe neskončna polja, in uteho naletavajočega snega, ki pred našimi očmi spreminja pokrajino v skrivnostni svet beline in meglic. Hkrati draži naše brbončice z opisi bogatih obedov, ki se jim tako živo prepuščajo v knjigi živeči junaki, da se zdi, kot da smo vsakič znova del filma, ki se odvija pred našimi očmi. Kot da ne bi sedeli v zavetju lastnega doma, ampak bi nas prepričljivo prestavila v daljnje Abruce oziroma Burgundijo, kjer bi družno z junaki knjige sodelovali pri vsakdanjih opravilih na polju, v gozdu, na lovu ... se poklanjamo veličastnim božjim stvaritvam, ki v obliki najrazličnejših živali polnijo ne samo gozdove, ampak tudi našo domišljijo. Zdravilni postopki, ki jih pri svojem delu uporabljajo babice, ki skrbijo za eno od deklet, pa se zdijo prej magični kot znanstveno dokazani. Ali kot pravi Barberyjeva "Kaj je pravzaprav zdravljenje kot ozdravljanje miru? In kaj je življenje, če ne življenje za ljubezen?" Prav prijetno je spoznanje, kako Barberyjeva svet ljudi opiše precej sanjsko - kot nežno preprogo, stkano iz vsakodnevnih kmečkih opravil in neskončne hvaležnosti za darove narave. Medtem pa nam svet vilinov predstavi kot svet meglic in somraka, kot skupnost vilinov, dreves, kamnov, prednikov in živali, ki jih sicer povezuje zavedanje o krhkosti bivanja, o tajnem zavezništvu hrepenenj, ki jih združuje čarobni svet umetnosti, kar mu daje nekoliko mistično in romantično oznako, a nam kljub temu ostaja zmuzljiv, nepredvidljiv, nedojemljiv in presenetljivo hladen in strogim pravilom podrejen kraj. Čeprav se nam zdi, da vilini živijo naravnost sanjsko življenje - svoje dneve preživljajo v pisanju poezije, urjenju v kaligrafiji, lončarjenju, muziciranju in sprehodih po gozdu, bralec bolj hrepeni po življenju v svetu ljudi. Vendar pa ljudje potrebujemo oba svetova, kajti le harmonija med obema prinaša mir, srečo in red v naša življenja. Če nam je zemeljski svet dan zato, da na njem živimo od dela lastnih rok, ki nam prinaša nagrado v obliki polnih sadovnjakov, in zlato valujočih polj pšenice, nam je vilinski svet potreben, da se vanj umaknemo, ko želimo odložiti breme naših čustev - odložimo pa jih nikamor drugam kot v pesmi, slike, glasbo. V nasprotju z odraslimi, pri katerih sta ta dva svetova ostro ločena in zaprta; prehod je možen le pod vplivom takšnih in drugačnih substanc, otroci s svojimi čistimi srci, neverjetnim čudenjem nad stvaritvami narave, uma in duha, svojim polnim doživljanjem življenja, med obema prehajajo čisto naravno. Zato se trud, ki ga oboji - tako vilini kot ljudje - vlagajo v zaščito deklic, zdi kot boj za obuditev našega notranjega otroka, ki bo znova povezal oba svetova in nam razjasnil srce.  ,Na jasi se je zgodba, ki jo je Clara poklonila Marii, utelesila v stavku, ki ga je ta zašepetala snežnemu nebu. Stavku, ki se je kakor drevo razvojeal v tri veje, v katerih so bile zgoščene tri sile njenega življenja, stavku, ki ni bil več niti italijanščina niti francoščina, temveč samo še zvezdna govorica pripovedi in sanj. Roman v nas vzbuja precej nenavadne občutke. V prsih čutimo moč vsakega naravnega delca, kot bi želeli postati hkrati celota obeh svetov, sveta narave in sveta umetnosti. Če nas po eni strani to plaši, po drugi v nas vzbuja hrepenenje. Hrepenenje po svobodi, sanjah, ljubezni in zgodbah. Kajti v nasprotju z vilini, ki si, kljub temu da napišejo neverjetno število pesmi, ne pripovedujejo in izmišljujejo zgodb, ljudem zgodbe polnijo dušo. Ker "duša brez zemlje je prazna, a zemlja brez pripovedi nema". A kljub temu v obeh svetovih - tako v človeškem kot v vilinskem, potrebujemo zgodbe, če želimo spremeniti resničnost. In niso pomembne le zgodbe o doživetem, pomembne so predvsem zgodbe, ki so v nas. Zgodbe o tem, kdo smo. Zgodbe o naših bolečinah, hrepenenjih. Zgodbe, ki nam dajejo notranjo moč za spopad z zli silami, katere nas razdvajajo, nam jemljejo pogum, vzbujajo obup, zavist, ljubosumje, sovraštvo. Z zgodbo, kot je Življenje vilinov, pogledamo globoko v našo dušo, ki se nam razkrije kot globok tolmun, da se odpremo svojim sanjam in domišljiji in stopimo preko mosta na drugo stran, ki ne pozna ne zemeljskih ne duhovnih meja in kjer obstajata le ljubezen in prijateljstvo. Muriel Barbery: Življenje vilinov
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed