Cormoran Strike

Dolgo sem se upirala "klicu kukavice", na koncu pa sem podlegla čaru Cormorana Strikea. Je bilo temu krivo ležerno dopustniško razpoloženje, mediteranska klima ali vonj sivke v zraku? Ne vem. Vem pa, da bom sedaj naprej Cormorana vedno povezovala s toploto hvarskega sonca.

V mladosti sem bila strastna "požiralka" vseh mogočih kriminalnih in detektivskih romanov, od Agathe Christie, Sherlocka Holmesa do Edgarja Wallacea. Spomnim se, da so me v tistih časih vznemirjale predvsem mavrično obarvane platnice zbirke detektivskih zgodb Agathe Christie. V njih sem bila tako Hercule Poirot kot Mrs. Marple, oziroma vedno še celo korak pred njima. Nisem si živo predstavljala samo krvi in tehničnih podrobnosti umorov, ampak sem skušala vizualizirati vsako podrobnost iz zgodbe: oblačila, pohištvo, odnose med moškimi in ženskami v tistem času. Potem je moja ljubezen do kriminalnih romanov precej zamrla. Od časa do časa sem še vzela v roke kakšno zgodbo, polno nenadnih zapletov, vendar je navdušenje ugasnilo. Nadomestilo ga je iskreno zanimanje za sočloveka, za življenje (ne za smrt), za ljubezen in sočutje (namesto za vzgibe za kriminalna dejanja).

Tudi Harry Potter je neopazno zdrsel mimo mojih radarjev, ki me usmerjajo h knjigam, vrednih branja. Nekako se nisem mogla pripraviti, da bi prebrala enega samega Harryja Potterja. Po prebranih prvih nekaj ​stavkih sem ga odložila in se odločila, da je dovolj, da si ogledam filme (pa ponavadi vedno storim ravno obratno). Enostavno me ni pritegnil. Zato sem, ko sem izvedela, da se za psevdonimom Robert Galbraith skriva Potterjeva avtorica, skomignila z rameni in se odločila, da tudi Cormoran Strike ni vreden moje pozornosti.

Šele zdaj, ko je prvi primer tega nenavadnega zasebnega detektiva za mano, se zavedam, da sem se motila. In Rowlingova je tudi meni, ki sem bila verjetno še zadnji skeptik, dokazala, da s kilometrino, ki si jo je nabirala s Potterjem, zna prevzeti bralca.

Naloga dobrega pisatelja kriminalk je v tem, da zna presenetiti bralca. Čeprav se zdi, da že uvodoma predstavi vse ključne argumente, mora vedno na koncu slediti preobrat, ki bralca izmakne dejstvu, da bi prehitro ugotovil, kdo je storilec. Zato sem ter tja pušča lažne namige, ki vodijo v slepe ulice, s čimer preprečuje bralcu, da bi bil pred detektivom. Rowlingova to učinkovito počne s tem, da uporabi elemente tradicionalne formule kriminalnih romanov. Naniza celo paleto karakterjev, ki imajo vsi prepričljiv motiv in številne priložnosti za izvršitev skrivnostnega zločina. Vsaka oseba v romanu je predstavljena kot samostojna oseba, s svojimi karakternimi lastnostmi in motivom, na koncu pa sledi dolga razlaga tega, kaj se je zares zgodilo. Vse kar se zgodi, se zdi popolnoma realno - zaključek ni šokanten (že med branjem sem večkrat pomislila na pravega storilca, pa se mi je vedno izmaknil), povezave med karakterji pa dodelane, brez prostih niti, ki bi ostale nepojasnjene.

Rowlingovi v dobro moram šteti tudi odlično poznavanje različnih človeških karakterjev. Od kod je potegnila karakter Cormorana Strikea in njegove asistentke Robin? Vojni veteran, ki zaradi poškodbe v Afganistanu zdaj životari kot zasebni detektiv, ne more skriti zagrenjenosti zaradi odnosa z očetom - nekdanjim rokovskim zvezdnikom, ki ga vsi drugi bolje poznajo kot on sam, in bolečine nad prezgodnjo izgubo mame - očetove grupijke, ki je skrivnostno veliko prezgodaj umrla zaradi predoziranja. Njegove zagrenjenosti ne ublaži niti veza z bogato Charlotte, njun turbulenten odnos se konča že na začetku romana, zaradi česar se Cormoran naseli v pisarni. V nasprotju z njim se zdi Robin poosebljenje nedolžnosti, a presenetljivo tudi zvedavosti, iznajdljivosti in odločnosti. Želim si, da bi v naslednjih delih dobila večjo vlogo.

Ostali karakterji, še posebej tisti, ki so povezani s smrtjo vrhunske manekenke Lule Landry, spadajo v druge socialne kroge, kot naša dva "detektiva". Če se zdita ekscesni svet mode in filma na eni strani in svet angleške aristokracije na drugi strani nekako pričakovana, Rowlingova vplete tudi najrevnejši delavski sloj - vse tri poveže prav Lula Landry. Nasploh je v romanu velik poudarek dan prav socialnim razlikam, ki so značilne za angleško družbo, vendar to dejstvo ne moti, ampak odlično povezuje bistvene dele romana in mu daje poseben čar. .
Na splošno pa za konec lahko rečem, da mi je bilo pisanje Rowlingove všeč. Uporablja bogat, tekoč in všečen jezik (hvala Darji Divjak Jurca za odličen prevod), dobro zna zaplesti zgodbo in predstaviti like, vendar se nekako zdi, da zgodbi manjka nekaj več drznosti in modernih pristopov. Tega bi si več želela v naslednjih delih.

---

Robet Galbraith, J.K. Rowling: KLIC KUKAVICE

• Obseg/št. strani: 500
• Datum izida: 30.05.2014
• Jezik: slovenski
• ISBN/EAN: 9789610130802
• Založba: Mladinska knjiga
• ​Prevod: Darja Divjak Jurca