Davek časa

Priznam: dela Mojce Kumerdej do sedaj nisem poznala, in verjetno ne bi spoznala niti knjige Kronosova žetev, če je ne bi vsi tako zelo hvalili, da so vzbudili tudi moje zanimanje. Kljub pozitivnim ocenam sem kar oklevala in oklevala in sem jo vzela v roke šele po tehtnem premisleku.

Čas renesanse in protireformacije, ki z veliko zamudo prihaja v naše, še globoko v temačni srednji vek pogreznjene kraje, pač že sam po sebi ni tematika, ki bi jo bral ob nedeljskem kosilu. Če pa gre za filozofski zgodovinski roman, ta zahteva od bralca še toliko več angažmaja, zato sem brala počasi, stran za stranjo. A že od prve strani dalje, so se vsi dvomi razblinili.

Mojca Kumerdej že s prvim stavkom ujame bralca v svoje lovke in ga ne izpusti do samega konca. Fiktivno, a na zgodovinskih podatkih temelječo zgodbo o boju za prevlado med protestantskimi deželnimi stanovi in katoliško habsburško oblastjo spretno gradi v pravem dramatičnem loku, ki kulminira v sodnem procesu proti čarovnicam, prešuštnikom, izdajalcem in drugim kršilcem božjih zapovedi. V spor med cerkvama vpleta ljudstvo, ki se je pripravljeno po eni strani podrediti vsaki oblasti, na drugi pa podlega govoricam in zarotam, ki jih zaradi nevednosti širi samo. S prikazom zgodovinskih dejstev in dokumentov pokaže na pokvarjenost in skorumpiranost takratnih cerkvenih oblasti in visoke družbe, ki se je na vsakem koraku z vsemi sredstvi pripravljena boriti za ohranitev svojih položajev in privilegijev. 

Po uvodnem poglavju, ki zintirigra našo domišljijo, avtorica na dolgo razpreda zgodovinska dejstva in s tem plete podlago za sodni proces. Prvih 250 strani zato zahteva veliko zbranosti, saj je naštetih veliko dogodkov o tem, kako v naših krajih konec 16. stoletja še vedno vse niti vleče cerkvena oblast, ki z božjimi kaznimi v obliki bolezni (kuga še vedno trosi po naših krajih), naravnih nesreč, Turkov in čarovnic obvladuje ljudstvo in ga sili, da izbere edinega pravega Boga - krščanskega. A ljudstvo se ne upira le cerkvi, ampak tudi grofom in knezom, ki v svojih steklenih palačah živijo le v stiku s svojo realnostjo. Cerkvena oblast naredi vse, da bi ohranila svoj položaj med ljudstvom in se znebila nasprotnika - luterancev, ki dobivajo tudi vedno večjo podporo tako knezov in županov v mestih, pa četudi s prevarami, lažmi in odstranitvijo drugače mislečih. Tako spretno zrežira sodni proces, ki se pred nami odvije kot prava kriminalka, v kateri zadržujemo dih v upanju, da bo razum prevladal nad dogmo. Sprostitev napetosti prinese šele katarzičen razplet, v katerem ljubezen premaga vsako zlo in prinaša upanje na lepši jutri.

V prikaz zgodovinskih dejstev Mojca Kumerdej spretno vpleta filozofska razmišljanja o življenju, biti in bivanju, ljubezni, času, pa tudi o obstoju Boga, ki jih polaga v roke melanholičnemu pisarju Miklavžu Nikolaju Komelju. ​Ob neuslišani ljubezni Komelj podvomi v obstoj Boga, zaradi česar podvomi v smiselnost svojega obstoja, a kljub spoznanju, da Boga ni, ostaja živ - prazen, odtujen, nezmožen bivanja, a živ. Če na začetku vročično zapisuje svoja spoznanja o tem, kako Boga ni, na koncu ni zmožen več niti tega. Povsem resigniran čaka na svoj konec na obrobju Blejskega jezera, ko ga iz zamaknjenosti reši ciganka, ki mu napove lepo prihodnost, če bo le odprl srce.
Njemu nasproti stoji škof Wolfgang, ki v imenu Cerkve in nenehnim imenom Boga na jeziku, vse svoje življenje udriha z ognjenim mečem po deželi in ljudstvu, da bi zadovoljil svoje apetite in potrebe. Ko zagrenjen, v bolečinah in osamljen leži na smrtni postelji, mora na skrivaj priznati, da v Boga nikoli ni zares verjel. 

"A mislite, da bo zdaj konec."
"In bo odslej mir?"
"Nekaj časa bo mir, potem pa se spet najde kdo, ki je tujec, ki morda ni človek, ki je najmanj kar Turek, luteran, predikant, skakač, ki vari zvarke, ki je ženska ... Vedno je kdo?"
"Toda kaj sploh je to bilo?"
​"Kdo ve, a naj se najprej vse lepo umiri, potem pa počasi razmislimo. Ljudje bodo govorili, ljudje vselej govorijo, veliko govorijo, da je težko vedeti, kaj je res in kaj ne, kaj se je v resnici zgodilo, ali se je sploh zgodilo ... Toda v nobenem primeru tega ne bomo kar tako pozabili. Ko se bo že zdelo, da je ta dogodek, iz katerega so obtoženi izšli brez kazni, daleč v preteklosti, se bomo mi organizirali in udarili. Ni nujno, da čez nekaj tednov ali mesecev, lahko šele čez leto, lahko čez leta ali stoletja. Vse bomo pokončali - coprnike, Jude, slabe ženske, tujce, cigane, Turke, pa one s Kav-kaza, samo da se nam nek Indijec prikaže, bomo še njega, če lahko njega, pade tudi kak Indijanec ... Pogrom, veliko bo to pogrom!"
"Ampak da se ne bi takrat zmotili in bi koga po krivem. In poleg tega, kaj če bo svet daleč v prihodnosti tako zelo spremenjen, da marsičesa, kar obstaja danes, takrat več ne bo in bodo namesto tega reči, ki si jih ne moremo niti predstavljati ..."
"Česa da naj ne bi bilo?"
"Nas že ne ..."
"Bodo pa stoletja kasneje zagotovo naši potomci z našo krvjo in nazori, ki ne bodo zelo drugačni od naših, saj se prinašajo iz roda v rod. O, bomo mi, še kako bomo ... prek naših zanamcev bomo mi, ljudstvo, živeli ..."
" Toda kaj če čez stoletja niti naših zanamcev ne bo? Da Bog s tem svetom ne bo več zadovoljen in ga bo uničil?"
"Ne bo. Naš Bog je dober, ne uniči nas kar tako."
"A kaj če v prihodnosti ne bo niti njega ..."
"Koga?"
"Boga!"
​"Boga!? Bog je večen! Najmanj dokler bomo mi, bo tudi Bog. Ko ne bo več niti zemlje in se vse povrne v temo, kot je iz nje izšlo, pa bomo mi pravično in lepo razporejeni vse do nebes preko vic do pekla ..."
"Kaj pa če ni niti tega ..."
"Česa?!! Kdo je to zinil?!  Naj pri priči stopi iz množice ... no, kdo?!"
Ljudstvo kot gromozanski organizem opleta z repom levo in desno. "Kdo?! Naj stopi na plano, kdor govori in misli take reči! Ker Bog vidi vse, sliši vse, tudi to, kar se plete v glavi ... In on včasih ne dela razlik. In če je v enem kraju takšnih misli preveč, ne vzame sita in grešnikov od pravičnikov preseje, ampak za kazen brez izjeme stre vse ... No, kdo to govori?! Naj stopi iz množice!"
"Nihče, nihče, le neki čudno slabo nerazumljiv odmev ... Nič posebnega. Tako se sliši slabo odbita misel brez pomena."
"Naj tako le ostane, je bolje za vse, kajti v nasprotnem primeru sledijo kazni, pogromi, morije ..."

Kljub številnim posameznikom, ki so omenjeni v zgodbi, pa se zdi, da je osrednji junak knjige  ljudstvo. Za tedanjo oblast - cerkveno in posvetno - ljudstvo predstavlja tabulo raso, v katero lahko kot v mehko glino vtisne svoja prepričanja, ideje in ravnanja. Zaradi neukosti, nepismenosti in zaradi subjektivnega doživljanja sveta, je ljudstvo vodljivo kot trop ovac. Skozi zgodbo sledimo, kako ljudstvo poraja in dojema ideje o Bogu in hudiču, kako sprejema in si razlaga pojave, ki so mu tuji, pa najsi bodo to naravni pojavi ali pa prebivalci tujih dežel, zdravilci ali ženske, ki jih vse prehitro označi za čarovnice. Vse, kar je drugačno in tuje, mu po eni strani predstavlja čudenje in radovednost, po drugi pa je vir strahu, sovraštva in tisto, kar je treba odstraniti, da bo življenje spet teklo po ustaljenih tirnicah. Če se najde kak posameznik, ki podvomi v pravilno odločitev ljudstva, je odpadnik, celo sovražnik, ki ga je treba odstraniti skupaj z motnjo. 
Zdi se, da tako Kumerdejeva na nek ironičen način primerja tedanji spiritus movens ljudstva s tem v 21. stoletju in hkrati ugotavlja, da se v slovenski družbi, kljub 500-letnem odmiku od dogajanja v knjigi, ni prav nič spremenilo. Strah pred drugim, drugačnim, neznanim je vpet v kolektivni spomin, ki ga s časom sicer prekrije plast prahu, a vedno znova vznikne, pač v kakšni drugi obliki. Naš sovražnik zato ni sočlovek, ampak čas, ki na vsakem koraku, v vsaki generaciji terja svoj davek.

Mojca Kumerdej: Kronosova žetev

• Obseg/št. strani: 410
• Datum Izida: 18.04.2016
• Jezik: slovenski
• Vezava: Trda
• Založba: Beletrina