Priznam: dela Mojce Kumerdej do sedaj nisem poznala, in verjetno ne bi spoznala niti knjige Kronosova žetev, če je ne bi vsi tako zelo hvalili, da so vzbudili tudi moje zanimanje. Kljub pozitivnim ocenam sem kar oklevala in oklevala in sem jo vzela v roke šele po tehtnem premisleku. Čas renesanse in protireformacije, ki z veliko zamudo prihaja v naše, še globoko v temačni srednji vek pogreznjene kraje, pač že sam po sebi ni tematika, ki bi jo bral ob nedeljskem kosilu. Če pa gre za filozofski zgodovinski roman, ta zahteva od bralca še toliko več angažmaja, zato sem brala počasi, stran za stranjo. A že od prve strani dalje, so se vsi dvomi razblinili. Mojca Kumerdej že s prvim stavkom ujame bralca v svoje lovke in ga ne izpusti do samega konca. Fiktivno, a na zgodovinskih podatkih temelječo zgodbo o boju za prevlado med protestantskimi deželnimi stanovi in katoliško habsburško oblastjo spretno gradi v pravem dramatičnem loku, ki kulminira v sodnem procesu proti čarovnicam, prešuštnikom, izdajalcem in drugim kršilcem božjih zapovedi. V spor med cerkvama vpleta ljudstvo, ki se je pripravljeno po eni strani podrediti vsaki oblasti, na drugi pa podlega govoricam in zarotam, ki jih zaradi nevednosti širi samo. S prikazom zgodovinskih dejstev in dokumentov pokaže na pokvarjenost in skorumpiranost takratnih cerkvenih oblasti in visoke družbe, ki se je na vsakem koraku z vsemi sredstvi pripravljena boriti za ohranitev svojih položajev in privilegijev. Po uvodnem poglavju, ki zintirigra našo domišljijo, avtorica na dolgo razpreda zgodovinska dejstva in s tem plete podlago za sodni proces. Prvih 250 strani zato zahteva veliko zbranosti, saj je naštetih veliko dogodkov o tem, kako v naših krajih konec 16. stoletja še vedno vse niti vleče cerkvena oblast, ki z božjimi kaznimi v obliki bolezni (kuga še vedno trosi po naših krajih), naravnih nesreč, Turkov in čarovnic obvladuje ljudstvo in ga sili, da izbere edinega pravega Boga - krščanskega. A ljudstvo se ne upira le cerkvi, ampak tudi grofom in knezom, ki v svojih steklenih palačah živijo le v stiku s svojo realnostjo. Cerkvena oblast naredi vse, da bi ohranila svoj položaj med ljudstvom in se znebila nasprotnika - luterancev, ki dobivajo tudi vedno večjo podporo tako knezov in županov v mestih, pa četudi s prevarami, lažmi in odstranitvijo drugače mislečih. Tako spretno zrežira sodni proces, ki se pred nami odvije kot prava kriminalka, v kateri zadržujemo dih v upanju, da bo razum prevladal nad dogmo. Sprostitev napetosti prinese šele katarzičen razplet, v katerem ljubezen premaga vsako zlo in prinaša upanje na lepši jutri. V prikaz zgodovinskih dejstev Mojca Kumerdej spretno vpleta filozofska razmišljanja o življenju, biti in bivanju, ljubezni, času, pa tudi o obstoju Boga, ki jih polaga v roke melanholičnemu pisarju Miklavžu Nikolaju Komelju. Ob neuslišani ljubezni Komelj podvomi v obstoj Boga, zaradi česar podvomi v smiselnost svojega obstoja, a kljub spoznanju, da Boga ni, ostaja živ - prazen, odtujen, nezmožen bivanja, a živ. Če na začetku vročično zapisuje svoja spoznanja o tem, kako Boga ni, na koncu ni zmožen več niti tega. Povsem resigniran čaka na svoj konec na obrobju Blejskega jezera, ko ga iz zamaknjenosti reši ciganka, ki mu napove lepo prihodnost, če bo le odprl srce. Njemu nasproti stoji škof Wolfgang, ki v imenu Cerkve in nenehnim imenom Boga na jeziku, vse svoje življenje udriha z ognjenim mečem po deželi in ljudstvu, da bi zadovoljil svoje apetite in potrebe. Ko zagrenjen, v bolečinah in osamljen leži na smrtni postelji, mora na skrivaj priznati, da v Boga nikoli ni zares verjel. "A mislite, da bo zdaj konec." Kljub številnim posameznikom, ki so omenjeni v zgodbi, pa se zdi, da je osrednji junak knjige ljudstvo. Za tedanjo oblast - cerkveno in posvetno - ljudstvo predstavlja tabulo raso, v katero lahko kot v mehko glino vtisne svoja prepričanja, ideje in ravnanja. Zaradi neukosti, nepismenosti in zaradi subjektivnega doživljanja sveta, je ljudstvo vodljivo kot trop ovac. Skozi zgodbo sledimo, kako ljudstvo poraja in dojema ideje o Bogu in hudiču, kako sprejema in si razlaga pojave, ki so mu tuji, pa najsi bodo to naravni pojavi ali pa prebivalci tujih dežel, zdravilci ali ženske, ki jih vse prehitro označi za čarovnice. Vse, kar je drugačno in tuje, mu po eni strani predstavlja čudenje in radovednost, po drugi pa je vir strahu, sovraštva in tisto, kar je treba odstraniti, da bo življenje spet teklo po ustaljenih tirnicah. Če se najde kak posameznik, ki podvomi v pravilno odločitev ljudstva, je odpadnik, celo sovražnik, ki ga je treba odstraniti skupaj z motnjo. Zdi se, da tako Kumerdejeva na nek ironičen način primerja tedanji spiritus movens ljudstva s tem v 21. stoletju in hkrati ugotavlja, da se v slovenski družbi, kljub 500-letnem odmiku od dogajanja v knjigi, ni prav nič spremenilo. Strah pred drugim, drugačnim, neznanim je vpet v kolektivni spomin, ki ga s časom sicer prekrije plast prahu, a vedno znova vznikne, pač v kakšni drugi obliki. Naš sovražnik zato ni sočlovek, ampak čas, ki na vsakem koraku, v vsaki generaciji terja svoj davek. Mojca Kumerdej: Kronosova žetev
0 Comments
Leave a Reply. |
KONTAKTILiterarna lekarna
Alenka Štrukelj, s. p. Gorenjskega odreda 14 SI-4000 Kranj +386 40 478 009 literarnalekarna@gmail.com |
SODELOVANJE |
|