Dva koraka naprej ... in še kakšnega nazaj - tako je življenje

Srednja leta so čas, ko se vsak izmed nas obrne nazaj in naredi inventuro svojega dosedanjega življenja. Z vso iskrenostjo se pogledamo v ogledalo, da bi videli, kdo in kaj smo postali. Nato pa se želimo očistiti in znebiti vsega, kar nam ne služi več - skušamo zbrisati slabe spomine, prevetriti vrednote in spremeniti prepričanja, ki nas zadržujejo, da bi bili to, kar smo si od nekdaj želeli biti. Takrat se velikokrat odločimo tudi za takšne velike podvige, kot je ta, o katerem govori knjiga avstralskih avtorjev Graemeja Simsiona in Anne Buist Dva koraka naprej.

Citat Josepha Campbella "Srednja leta so čas, ko se povzpneš na vrh lestve in spoznaš, da je prislonjena k napačnemu zidu", ki je zapisan na prvi strani pooseblja tisto notranjo silo, ki jo občutimo, ko trčimo ob mejnik štirih desetletij. Štiri desetletja smo rastli in se gradili, da smo prišli do sem, kjer smo sedaj. Ustvarili smo si družino, zgradili hišo, prišli nekje do vrhunca svoje kariere, a kljub vsemu v sebi čutimo neko praznino. Kar naenkrat nam to, kar imamo, ni več dovolj, saj je naša pot v nekem trenutku nekje skrenila s prave smeri na brezpotje, kjer smo zašli, se izgubili in zdaj ne znamo več naprej. 

Veliko ljudi si takrat vzame čas za premislek. Ker nismo več pobezljani otroci, da bi sledili vsaki iskri, želimo skrbno načrtovati drugo polovico življenja - ne želimo se več pehati za materialnimi stvarmi, želimo slediti svojemu srcu in ponovno najti svojo pravo bistvo.

Američanka Zoe si je vse življenje želela, da bi postala ilustratorka, pa vendar je, namesto da bi udejanila svojo strast, raje skrb za svojo srečo zamenjala za skrb za družino. Ko ji nenadoma umre mož, se ji življenje sesuje v prah. Doma se počuti izgubljeno in nepotrebno, zato se odloči, da bo obiskala prijateljico iz študentskih let, ki živi v francoskem Clunyju. Tam bi našla mir in razrešila svoja nemirna čustva. Anglež Martin je profesor strojništva. Po težki ločitvi se preseli v Francijo, kjer poučuje na šoli za umetnost in inženirstvo in hkrati pestuje jezo do bivše žene. Vendar ju usoda skoraj hkrati potisne na pot svetega Jakoba, ki jima bo - tako kot mnogim romarjem do sedaj - pomagala pri soočanju z občutki žalosti, jeze, zavisti, strahu in bolečine in jima pokazala, da se življenje lahko večkrat začne znova. Le predati se mu moramo in hvaležno vzeti, kar nam je ponujeno.

V romanu spremljamo njuno več kot dva tisoč kilometrov dolgo pot od Clunyja do Santiaga de Compostele. Čez slikovita podeželja in skozi turistične kraje hodita zdaj skupaj, zdaj ju pot odnese daleč narazen. Spoznata, da ne glede na to, koliko se zanašata drug na drugega, je tam na cesti predvsem vsak sam s seboj. Vseskozi s sebe luščita plast za plastjo nepotrebnih, odsluženih čustev, ki so ju bremenila, kajti nekaj je gotovo: pot spremeni vsakega romarja, ne glede na to, iz kakšnega razloga se je odpravil na pot. Tako tudi Zoe in Martin na poti srečujeta pisano paleto posameznikov z različnimi osebnimi zgodovinami, družbenimi položaji, prepričanji, razlogi za hojo. Vsak izmed njih vsak dan sprejema neštete odločitve, ki naj bi ga pripeljale do končnega cilja, in le od posameznika je odvisno, kako in na kakšen način bo premagal ovire, ki mu jih bo življenje postavilo na pot. Predvsem pa spoznajo, da v življenju največ štejejo medosebni odnosi, čisto srce in neskončna ljubezen - najprej do sebe, nato pa še do vsega stvarstva. Vsemu drugemu dajemo prevelik pomen.

Pot je postala vse, kar je obesek s školjko obljubljal, ko sem ga v nekem drugem življenju držala v dlani v trgovini s starinami v Clunyju: ne le nov začetek, temveč tudi ljubezen, ki jo je naznanjalo rojstvo boginje Venere. Splošno ljubezen. Pozabili smo, da je to romarska pot, da mnogi to počnejo iz duhovnih in verskih razlogov in da smo vsi združeni v skupnemu cilju."

Roman Dva koraka naprej se precej razlikuje od ostalih knjig, ki so v zadnjem času izšle pri nas na temo hoje po Jakobovi poti. Tistim, ki še niso slišali za Camino (pa verjamem, da je takih z vsakim dnem manj), in tistim, ki nikoli niso pomislili, da bi naredili vsaj en korak na tej poti, bo knjiga vsaj okvirno približala tako opevano popotovanje, ne bo pa nadomestila vodiča. Kraji in lokacije v knjigi so res da resnični, vsi ljudje, vključno s pohodniki in osebjem po gostiščih in njihovi karakterji, pa so izmišljeni. 

Čeprav sta avtorja pot, ki jo opisujeta, prehodila kar dvakrat, to ni njuna osebna zgodba - ta je bila le podlaga, ogrodje za izmišljeno ljubezensko zgodbo s protagonisti v zrelih letih. Čeprav se občasno zdi, da gre za precej poenostavljeno in pocukrano romantično zgodbo, zgodba v sebi skriva marsikatero spoznanje, ki jih ponotranjijo ljudje, ki se v iskanju resničnega sebe odpravijo na to dolgo pot. Vesela sem bila, da se knjiga ne konča z večno obljubo neskončne ljubezni glavnih junakov, temveč je precej bolj realen.  Že mogoče, da sta si na poti draga pohodniška partnerja, ki sta si v uteho v predelovanju podobne bolečine, vendar mora vsak izmed njiju najprej ponovno sprejeti samega sebe takega, kot je v resnici - z vsem kar je bilo in kar še prihaja, preden bo spet lahko ob sebi sprejel še nekoga drugega.

​Ta knjiga vsekakor ni kontemplativno branje z vpogledom v dušo pohodnika, bo pa navdušila vse, ki radi v roke vzamete tekočo, hitro berljivo, na trenutke celo humorno zgodbo s pozitivnim koncem.

Knjigo v tem mesecu beremo v bralni skupini Zgodbarije, ki deluje v Mestni knjižnici Kranj.

---

Graeme Simsion, Anne Buist: DVA KORAKA NAPREJ

• Država izvora: Avstralija 
• Jezik: slovenski
• Datum izida: 02. 05. 2018
• Vezava: trda
• ISBN/EAN: 9789612722951
• Založba: Miš
• Zbirka: Srebrne niti
• Prevedla: Brigita Orel