 Čeprav se zdi, da so bile že vse zgodbe o ženskah, ki jih je zapustil mož, napisane, se Elena Ferrante v Dnevih zapuščenosti teme loti na tako iskren in brutalen način, da ti spodnese tla pod nogami. "Neko aprilsko popoldne, tik po kosilu, mi je mož povedal, da me zapušča. Pospravljala sva mizo, otroka v drugi sobi sta se kot vselej prepirala, pes je, zleknjen ob radiatorju, porenčaval v snu. Izgovarjal se je na zmedenost, utrujenost, nezadovoljstvo, celo strah. Razgovoril se je o najinem petnajstletnem zakonu in otrocih, poriznal je, da nima ne meni ne njima kaj očitati. Kot vedno je bil dostojanstven, le ko je pojasnjeval, kako sliši nek šepet, blage glasove, ki mu prigovarjajo, naj odide, je otročje popačil obraz in mrzlično zamahnil z desnico. Rekel je še, da prevzema krivdo za vse, in za sabo pozorno zaprl vhodna vrata, vtem ko sem sama še kar kot vkopana stala ob koritu." 38-letni Olgi, ki je bila ves čas prepričana o zanesljivosti in plemenitosti moža, se podre svet. Njegov nenadni odhod v Olgi vzbudi dvom v pristnost njunega odnosa, ki se pokaže v popolnem razpadu njene telesnosti in osebnosti. Prepričana, da se je zaradi moža in družine odrekla svojemu domu, jeziku, karieri in osebnosti, se ne spozna več. V Olgi se lahko najde vsaka sodobna izobražena ženska, ki jo družba kljub njeni neodvisnosti zreducira na vlogo ljubice, žene in matere. Dovoljeno ji je, da se samouresniči le skozi ti dve vlogi. Z ločitvijo od moža pa izgubi še to identiteto. Z Olgo gremo skozi vse faze ponovnega rojstva ženske: Prvi znaki njenega razdora se pokažejo, ko se v njeno prej izborno govorico "dobro vzgojene žene" prikradejo pohujšljive in prostaške besede. Nato opusti skrb zase, pa za svoja otroka, stanovanje in psa, ki jih ji je naprtil mož. Ob spoznanju, da jo je mož zamenjal za precej mlajšo Carlo, se kot podivjani pes strga z že zarjavele verige in ga fizično napade. Prekine tudi vse stike z družinskimi prijatelji. Vse, kar ji še ostane, je njena vse bolj krhajoča se osebnost. Od sramu pretresena, potopljena v gnus do same sebe, doživlja fantazmagorične privide mrtve ločenke iz svoje mladosti. In čeprav se z vso močjo upira, da bi jo doletela enaka usoda, doživi enako popolno razgradnjo ("Zdaj pri 38 sem se sesula v nič."). Vsakdanje življenje ji uhaja iz rok, čeprav poskuša biti obupno pozorna do gospodinjskih opravil, kot bi bila rešilne bilke - oklepa se jih, da ne zdrsne na drugo stran. A kljub vsemu trudu sledi neizogiben padec v praznino. Njen sin Gianni hudo zboli, pes se zastrupi z insekticidom za mravlje in vpeta v svojo fiktivno resničnost, strahove in sanje ostane ujeta v stanovanju s svojima otrokoma, brez telefona in sosedov, ki bi jih lahko poklicala na pomoč. V silovitem notranjem boju izgubi še materinski čut. Otroka sta le še privesek, ki jo opominja na to, čemu vsemu se je odpovedala. Spozna, da se je znašla v enakem položaju kot ženske iz knjig (Ana Karenina in Strta ženska Simone de Beauvoir), ki jih je v mladosti pomilovala, češ da so "sentimentalne trape, ki se lomijo v rokah svojih mož." V nasprotju s knjižnimi junakinjami se Olga ne zlomi, le upogne. In bralec takoj začuti, kdaj je prišel trenutek, ko se Olga dotakne dna. Ko končno spozna, da je samo od nje odvisno, ali se bo rešila, ugotovi, da se mora najprej soočiti s protislovji v sebi. "Če se hočem zdaj izvleči, se moram prepustiti tema dvema profiloma, bolj tujosti kot domačnosti, in si tako počasi povrniti zaupanje, odrasti." Šele, ko si Olga končno dovoli priznati, da je tudi sama krvava pod kožo, je zmožna začeti šivati ostanke svoje osebnosti v oblačilo, ki ji bo po meri. Šele po tem spoznanju se lahko loti ponovne izgradnje lastne osebnosti, da bi se na koncu sestavila kot samoaktualizirano bitje, zvesto sami sebi in svojemu dostojanstvu. "Ko sem se lahko tako prepustila, ovrgla svoja čutila, občutek, da sem živa... Malo zatem mi je umrl v naročju in premagal me je jok, nezadržen jok, ki ga ni bilo mogoče primerjati z nobenimi solzami tistih dni in mesecev. Pisanje Elene Ferrante je tako boleče realistično in iskreno, da se ti od njega zvrti. Lucidni portret ženske, ki se iz samozavestne moderne ženske spremeni v razvalino ne vredno svojega imena, nas z vsako besedo, z vsakim stavkom potegne globje v temino pekla. Bralec trpi in se muči s pred njegovimi očmi razkrajajočo Olgo. Ob tem ni zmožen racionalnega razmišljanja o možnih izhodih, saj Ferrantejeva ne ponuja lahkih instantnih rešitev. Bralec mora skupaj z Olgo zavreči vse, izničiti mora samega sebe, da bi se na koncu spet našel. Zdi se, da je že sam naslov zelo skrbno izbran. Zavrženost ne pomeni le, da Olgo zapusti mož, da jo zapustijo otroci in pes, pomeni tudi, da zavrže samo sebe, svoje upanje in iluzije, svojo percepcijo realnosti. Ferrantejeva bralcu ne prizanaša: že na začetku ga s hladno preračunljivostjo postavi v središče situacije, da ta samo čaka, kakšen bo Olgin odziv. Že takoj na naslednji strani pa ga sooči s čustvi, ki kot lava brbotajo pod Olgino kožo, in njen pritisk ne popusti vse do Olginega razodetja. Šele potem bralec lahko nekoliko lažje zadiha. Bolečina, ki jo Ferrantejeva zadaja Olgi, se ne skriva za vljudnostnimi nasmeški, ampak na ves glas kriči naravnost v bralčev obraz. Neizogibno smo ji izpostavljeni, zadane nas naravnost tja, kjer najbolj boli. V srce. Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed
|