Elena Ferrante: svetovni literarni fenomen, ki ga nihče ne pozna. Do danes.

Ilustracija: Ben Lamb za The Guardian

Ravno, ko sem včeraj objavila oceno romana Dnevi zavrženosti, je v medijih odjeknila novica, da je italijanski novinar Claudio Gatti v reviji New York Review of Books razkril, kdo se skriva pod psevdonimom avtorice Elene Ferrante. Vest še danes odmeva v svetovni javnosti. A ne poznam osebe, ki bi bila novinarju za razkritje skrivnosti hvaležna.

Novinar Claudio Gatti, ki je razkril pravo identiteto Elene Ferrante, je izjavil, da je bilo razkritje resničnega avtoričinega imena v javnem interesu, ker je Elena Ferrante pač javna osebnost.

A avtorica, ki se skriva pod psevdonimom Elena Ferrante, se je že v začetku svoje pisateljske kariere odločila, da njene knjige govorijo same za sebe in da zato ne potrebujejo avtorja, ki bi govoril o njih ali namesto njih. To odločitev je sprejela, ker se je želela izogniti publiciteti in pojavljanju v javnosti. Poleg izmišljenega imena je Ferrantejeva skrbno varovala svojo zasebnost tudi skozi spretno skonstruiran življenjepis, ki je dal slutiti, da njene knjige izhajajo iz avtobiografskih elementov: preživljanje mladosti v Neaplju, da je bila nekoč poročena in mati in da je verjetno nekaj časa živela v Grčiji. Svojo zasebnost je lahko spretno skrivala tudi zato, ker ni nikoli  iz oči v oči dajala intervjujev in nikoli ni imela javnih nastopov, prav tako o njej ni objavljenih fotografij. Z anonimnostjo je želela ohraniti prostor absolutne svobode ustvarjanja. "Želim se umakniti vsem oblikam družbenega pritiska in obveznosti. Da se ne bom čutila vezane na svojo podobo v javnosti in se bom lahko osredotočila izključno na absolutno svobodo pisanja in ustvarjanja", je nekoč dejala za The Guardian. 

Ironija je sicer bila, da je zaradi skrivne identitete življenje Ferrantejeve postalo le še večja tarča špekulacij in namigovanj. Namigovanja so kmalu postala "resnica", tako da je bilo težko ločiti pisateljičino samopredstavitev od vsebine njenega dela. Povsod v njenih delih so ljudje namreč videli avtobiografske elemente, ki so se sedaj, z razkritjem resnične osebe, izkazali za lažne, izmišljene.

Čeprav se je ves svet spraševal, kdo je, nihče ni pozdravil razkritja njene prave identitete. Odločitev, da se skrije za psevdonimom in lažno identiteto, smo spoštovali in jo pozdravljali. Tajna identiteta, s katero je avtorica dražila svoje bralce, je bila namreč tista, ki je poleg dobrega pisanja še dodatno pritegnila k branju. Bila je skrivnost, v kateri smo uživali, in italijanski novinar nam jo je pokvaril. Ne samo, da je pokvaril igro med avtorico in njenim založnikom na eni in bralci na drugi strani, storil je nepremišljeno, celo nemoralno dejanje (avtorico je obtožil laganja), za katerega bo tudi sam moral nositi odgovornost.  

Sama ne želim vedeti, kdo je resnična oseba za imenom Elene Ferrante, niti kje živi, kaj počne v življenju. Zame so pomembne njene zgodbe, način kako nam razgalja človeško, še posebej žensko dušo, kako se loteva družbenih norm in pričakovanj. Bo Ferrantejeva sedaj še napisala kakšno knjigo? Če se bo skrila pod drugo ime, bo verjetno potrebovala tudi nov stil pisanja, če ne bo spet kmalu odkrita. Dilema je velika. Sama si želim le, da nam njene zgodbe še naprej dajejo moč za preživetje in upanje za vztrajanje. Kajti redko kdo nam zna naše osebne šibkosti predstaviti tako kot ona, da se pred njo počutimo gole in majhne, a nam hkrati tudi da moč, da se dvignemo boljši in močnejši. 


Več:
​Elena Ferrante o sebi in svoji anonimnosti