|
Delo Patricka Modiana ti je všeč ali pa ne. Pri njem ne moreš ubrati neke srednje poti. Mene je prepričal že s prvim v slovenščino prevedenim romanom Ulica Boutiques Obscures in to še preden je postal Nobelov nagrajenec. Njegova dela so postavljena v meni ljubi Pariz in njegova predmestja, tako da z neskončnim zanosom spremljam junake po ulicah tega velemesta in se spominjam utripa, ki ga oddajajo. Poleg tega Modiano v svojih delih obravnava teme, ki se me vsakodnevno dotikajo: večno aktualno iskanje samega sebe, svoje identitete in mesta v svetu, zanesljivost spomina in podobno. Ko sta mi tako skoraj hkrati prišli v roke dve njegovi knjigi, sem si za uvod v poletno branje privoščila kar obe - V kavarni izgubljene mladine in Da se ne izgubiš tu okrog. Roman V kavarni izgubljene mladine (Dans le café de la jeunesse perdue) Modiano postavi v Pariz v šestdesetih letih. Zgodba se dogaja okrog druščine mladih, ki iščejo novo odkrito svobodo, ki jim jo ponuja odpirajoča se družba, svoj čas zapravljajo v neskončnih pogovorih o glasbi, umetnosti, preizkušanju droge, precej manj pa dajejo poudarka npr. pomenu izobrazbe in lastni odgovornosti do sebe in družbe. V ospredju je zgodba mlade Luki, ki pred kratkim pobegne utesnjenosti, ki ji jo povzroča zakon s starejšim moškim. A Luki se ne izmika samo svojemu možu, ampak vsakomur, ki je del njenega življenja. V tem delu Modiano prvič uporabi tehniko več pripovedovalcev, ki vsak s svojega kota osvetli Lukino življenjsko pot, ki se kot zvemo na koncu konča s samomorom. Vsak od njih - med njimi tudi detektiv, ki ga najame Lukin mož, ter intelektualec, ki pusti študij na dobri univerzi, da bi se bolje vklopil, ima svoj pogled na Lukino osebnost; tudi sama dobi besedo in predstavi nekaj utrinkov iz svojega življenja, ki se zdi en sam beg - beži pred ljudmi, ki jo imajo radi in pred sabo. Polastila se me je omama, ki mi je nikoli ne bi mogla dati alkohol ali sneg. Hodila sem navzgor proti gradu Brouillards. Bila sem trdno odločena, da se nikoli več ne bom srečala z druščino iz Canterja. Kasneje sem občutila enako omamo vsakič, ko sem s kom pretrgala vezi. Moji edini lepi spomini so spomini na pobeg ali na beg. In življenje se je vedno nadaljevalo. (str. 75)  Skorajda nič. Kot žuželčji pik, ki se vam sprva zazdi čisto lahen. Tako si vsaj po tihem rečete, da vas ne bi skrbelo. Pri Jeanu Daragnanu, v sobi, ki ji je rekel "pisarna", je telefon zazvonil okrog četrte ure popoldne. Zadremal je bil na kavču na drugi strani, stran od sonca. In zvonjenje, ki ga že dolgo ni bil vajen slišati, ni in ni ponehalo. Zakaj tolikšna vztrajnost? Morda je tisti na drugi strani pozabil odložiti. Naposled je vstal in se nameril proyi oknom, tja, kjer je sonce najbolj žgalo. (str. 7) Ko istočasno bereš dve deli istega avtorja, se vsaj v primeru Modiana sprašuješ, ali se avtor z vsako knjigo ne ponavlja znova in znova. Vprašanje je na mestu tudi, ko primerjam obe zgoraj omenjeni deli. V obeh nastopa odtujeni posameznik, ki se nikakor ne znajde v vlogah, ki bi jih v družbi moral igrati, ali pa ga te tako utesnjujejo, da od njih znova in znova beži. A Modiano se tega zaveda, in se z vsakim novim poskusom še bolj obsesivno, celo manično loteva reševanja tega vprašanja, a nikoli ne pride do končne rešitve. V romanu Da se ne izgubiš tod okoli (Pour que tu ne perdes pas dans le quartier) nam ta njegova obsesija vzbuja celo več nelagodja kot navdušenja. Glavni junak Jean Daragane nekega dne izgubi zvezčič, adresar, ki v sebi skriva naslove in telefonske številke oseb, ki jih je v svojem življenju spoznal. Adresar najde tujec Gilles Ottolini, ki se sprva Daragnanu zdi precej sumljiv s svojim vztrajanjem, saj predvideva, da ga bo izsiljeval. A Ottolini v adresarju najde ime, ki kasneje v Daragnanu zbudi davno pozabljeni spomin na epizodo iz njegovega otroštva, ki je bila odločilna za njegovo nadaljnje življenje. Če se torej sprva zdi, da bo zgodba govorila o izgubi, se ta kmalu sprevrže v ponovno srečanje - srečanje s preteklostjo, ki je obležala pozabljena v spominu. Daragnane se tako sam odpravi po sledi za izgubljenim otroštvom, a bolj ko napreduje v preiskavi, manj razume, kaj se mu je zgodilo. Pogosto se Daragnanov spomin na določene dogodke v življenju ne ujema s spominom ljudi, ki so ga tedaj obkrožali, zato je njegov spomin vedno bolj zmuzljiv in netočen, kar ga spravlja v obup. In čeprav se trudi ustvariti koherentno pripoved o svoji preteklosti, in čeprav želi biti pri tem kar se da točen in iskren, mu ta vedno znova uhaja izpod nadzora.
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed
|