Fiston Mwaza Mujila: Tramvaj 83

Danes zjutraj sem ob pitju mrzle kave z obupanim pogledom strmela v knjigo Tramvaj 83 in se spraševala, ali je to knjigo sploh kdo v bralnem klubu Literarna lekarna prebral. O čem naj se pogovarjam s člani? Kakšna vprašanja za razpravo naj izpostavim? Roman me je namreč pustim zmedeno, dezorientirano in ne znam oceniti niti ali mi je bil všeč ali ne. Rekviem, Lucien, Malingeau, General oporečnik in drugi so plesali v moji glavi povsem svoj ples, podložen z nežnim pogovorom med saksofonom, bobni in trobento, ki je namesto, da bi umirjal kaos v meni in mu dajal red in smisel, tega le še bolj razplamteval.

Čeprav iz same zgodbe ne moremo ugotoviti, kje in kdaj se roman dogaja, in bi dogajanje lahko umestili kamorkoli v Afriko, je bil avtorju osnovni vzgib za pisanje tragedija državljanske vojne v njegovi domovini Kongu. Kljub temu, da se zdi, da se v zgodbi vsi le zabavajo, je v podtonu čutiti obup, vdanost v usodo, da se iz začaranega kroga, ki ga zaznamujejo revščina, brezpravnost in nasilje, ne da pobegniti. Še več: z manipulacijo in obljubo boljšega življenja (rudniki dragocenih kovin) ta krog kot centrifugalna sila v vrtinec obupa vleče nove in nove žrtve, ki jih prežvekuje toliko časa, dokler od njih lahko še kaj ima. Tramvaj 83 je podružnica razbitih sanj, v katero se zgrinja kar najrazličnejša druščina primerkov - odpadnikov, turistov in drugih parvenijev, ki tam v alkoholnem opoju, spolnih užitkih in nelegalnih transakcijah iščejo ceneno srečo.

V enem izmed intervjujev je Mujila dal naslednjo kratko izjavo: »V Kongu, ki je država v klasičnem pomenu besede zgolj na papirju, se vse odvija na visokih obratih. Vsi funkcionirajo tako, kot da bo v naslednjih štiriindvajsetih urah konec sveta, zato je v najkrajšem času treba opraviti vse naloge ali se v tem času zabavati, kolikor se le da." Zdi se, da glavni junaki v knjigi res ne počnejo drugega, kot da po tem, ko so se zbudili iz mačkastega spanca, prepojeni z vsemi mogočimi opojnimi substancami in s telesnimi sokovi drugih, nadaljujejo tam, kjer so pred spanjem končali. Kaj se zgodi med eno in drugo nočjo, pa tako ali tako ni pomembno oziroma je bolje da ostane skrito.

Na splošno kritiki temu literarnemu delu pripisujejo oceno "hektično in poetično in humorno," s katero se strinjam tudi sama. Osebno se je celoten roman zdel kot improviziran kaos. Zgodba je tako zmedena, da ne znaš potegniti prave vrvice in vse skupaj naviti v ljubko urejen klobčič, iz katerega bi se dalo naplesti nekaj uporabnega. Ko že misliš, da si našel pravo nit, te ta pripelje povsem drugam od pričakovanega. Veliko pa jih ostaja tudi slepih, nepotrebnih, zavozlanih ali pretrganih, da se vedno znova vračaš na začetek v upanju, da ti bo naslednjič le uspelo najti rdečo nit. Sama sem ob branju občutila zmedenost, dezorientiranost, v bistvu prav tak obup, kot eden od glavnih junakov Lucien, ki znova in znova skuša napisati dramo, čeprav je javno znano, da jo zaradi dolga Rekviemu ne bo nikdar izdal. Počutila sem se, kot bi brez kompasa sama blodila po neznani pokrajini, hkrati pa bi bila ta tako polna kakofonije glasov, da bi si želela ustaviti, si zatisniti ušesa in si vsaj za trenutek odpočiti v tišini. Kot bi avtor želel vse svoje misli in mimogrede s kančkom ušesa ujete izjave, ki jih je slišal v hrupu nočnega kluba, polnega ljudi in bučne glasbe, zapisati tako, kot jih je slišal.

Religija kamna: tu ne poznamo vremenske napovedi, ampak smo vremenska napoved; da ti ne rečem, da smo izumili kar lasten sončni sistem. Sonce vzhaja pri Severnem kolodvoru in zahaja pri Tramvaju med enim in drugim grenivkastim joškom. Smo kralji vseh žavb in maž, sinovi zemlje in železnic. Tu je Novi svet. Ne ležeš, pa te položijo. Ne žreš, pa te požrejo. Ne fentaš, pa te fentajo. Tu je Novi svet. Tu je vsak zase in drek za vse. Tu je džungla."

Sredi vsega tega hrušča se vzporedno z glavno zgodbo izlušči avtorjev razmislek o tem, kako naj literatura prevprašuje družbeno stvarnost? Kakšna je vloga avtorja pri ustvarjanju zgodovine? S kakšno pravico ima izkrivljati spomin nanjo? "Do kod seže domišljija pisatelja, ki na temelju stvarnih dejstev naplete svet, v katerem si izmišljeno in resnično stojita stojita z ramo ob rami?"

Tramvaj 83 imenujejo tudi džezovski roman, saj naj bi avtor pri pisanju resnično po džezovsko improviziral in v zgodbi dodajal in odvzemal najrazličnejše ideje. Tako kot džezisti se prepušča toku zgodbe, kot bi jo napisal tako rekoč v enem dihu brez urejanja. Mogoče je temu kriv tempo, v katerem teče zgodba, mogoče nepoznavanje afriške zgodovine, a zgodba, najsi bo še tako brilijantna, me je presenetila. Pričakovala sem podlago džezovskih standardov, ki nežno pobožajo dušo in te z nostalgijo popeljejo v minule spomine, dobila pa raztrgano kakofonično improvizacijo, v kateri si vsak izmed inštrumentov prizadeva imeti vodilno vlogo, a se pri zavzemanju prostora sam s seboj spušča v samogovor, kot bi bil edini pristojen, da piše zgodovino, ki se še ni zgodila. V nasprotju s tem je zanimivo, da v romanu pravi, da danes "džez ni več stvar črncev, da je znamenje aristokracije, je godba stare in jare gospode, ki gradijo lepi strti svet Afrike, zato se v Tramvaju 83 uporablja za preskok iz enega v drug družbeni razred."

Bi knjigo prebrala še enkrat? Ne. Bi jo priporočila komu v branje? Verjetno tudi ne. Vendar v knjigi kljub vsemu zgoraj naštetemu vlada nek poseben magnetizem, ki vleče h koncu, k razmišljanju o razpletu in usodah naših protagonistov, ki v svojih stavkih obupano iščejo sled življenja. "Imate uro?"

---

Fiston Mwanza Mujila: TRAMVAJ 83

• Jezik: slovenski
  
• Datum izida: 08.01.2019
  
• Število strani: 216
• ISBN/EAN: 9789612871024
  
• Vezava: broširana z zavihki
  
• Založba: Modrijan založba d.o.o.
  
• Zbirka: Bralec
  
• Prevajalka: Katja Zakrajšek