Gail Honeyman: Eleanor Oliphant je povsem v redu

Priznam, da sem knjigo Eleanor Oliphant je povsem v redu vzela v roke le zato, ker je bila lani uvrščena med finalistke za mednarodno žensko literarno nagrado. Kratek opis je nakazoval, da gre za nepretenciozno, zabavno branje, zato sem pričakovala nekaj v stilu Joyo Mojes. A več časa, ko sem preživela z Eleanor, bolj sem se poglabljala v njeno ranjeno dušo, bolj me je navduševala njena neustavljiva želja po preživetju. Vendar, Eleanor Oliphant se je naučila preživeti - ne pa tudi kako živeti.

Eleanor Oliphant je tridesetletnica, ki živi sama v družbenem stanovanju. Njeno preprosto življenje je enolično in sestavljeno iz trdno zakoreninjenih rutin: že devet let dela kot tajnica v pisarni oblikovalske agencije in to brez vsakršne želje po napredovanju, vsak dan obleče ista oblačila, vsak dan za kosilo poje enak obrok, družbo ob vikendih ji delajo zmrznjena pica in dve steklenici vodke, vsako sredo ob isti uri po telefonu pokliče svojo mamo. Čeprav nima prijateljev, sodelavci pa jo obrekujejo za hrbtom, se zdi Eleanor s svojim skrbno načrtovanim življenjem zadovoljna in da ji ničesar ne manjka.

A njene skrbno zložene domine se začnejo podirati nekega dne, ko na neki neobvezni službeni zabavi vrže oko na čednega vzpenjajočega se glasbenika Johnnieja Lomonda. Zdi se ji , da je Lommond ustvarjen zanjo, zato se začne skrbno pripravljati na prvo srečanje z njim. Uredi si intimno frizuro, spremeni pričesko, začne uporabljati make up, kupi nova sodobna oblačila, omisli si prenosni računalnik in mobilni telefon, da bi bila lahko prek družbenih medijev na tekočem z njegovim življenjem … Gre celo tako daleč, da ga obišče na domu. Sanjari, da jo bo Johnnie rešil njenega dosedanjega življenja.

Drugi dogodek, ki spremeni njen vsakdanjik, pa se zgodi, ko s sodelavcem Raymondom, po njenem mnenju nekoliko zmedenim IT-jevcem, rešita življenje starejšemu možakarju Sammyiju, ki onemogel obleži na pločniku pred njima. Srečanje s Sammyjem Eleanor pahne v vrtinec nepričakovanih prijateljskih in toplih družinskih odnosov, katerih, kot se izkaže kasneje, ni nikoli poznala.

Kmalu spoznamo, da je za Eleanorine družbene nespretnosti - njeno pomanjkanje veščin, odzivanja na različne semantične ključe, ki jih sogovorniki ne sporočajo neposredno, kako naj se v določenih situacijah vede, kot se od nje pričakuje, pomanjkanje filtrov, skozi katere precenjuje določene dogodke, dejansko krivo veliko skrite bolečine in globoko potlačenih spominov. Da njeno vedenje ni posledica narave, duševne bolezni, temveč okoliščin, v katerih je odraščala. Šele, ko se pod težo čustvenega pritiska dokončno zlomi, si je prisiljena priznati, s kakšnim bremenom je bila prisiljena živeti vsa ta leta, in kdo je zanj odgovoren. Zave se, da je samo od nje odvisno, ali se bo uspela pobrati in svobodneje zadihati. Za to pa bo mogla odvreči breme, ki se ga je toliko časa oklepala.

"In ko sem stala tam pod lučmi in mi je glasba udarjala ob telo, ne da bi prodirala vanj, ko množici ni uspelo prebiti plasti osamljenosti, ki me je obdajala, me obdaja, sem postopoma začela spoznavati resnico. Pomežiknila sem, spet in spet, ko so mi oči skušale očistiti pogled pred sabo, in izjasnilo se mi je.
Bila sem tridesetletnica, po otročje zaljubljena v moškega, ki ga nisem in ki ga ne bom nikdar poznala. Prepričala sem se, da je bil on tisti pravi, da mi bo pomagal postati normalna, mi v življenju popravil tiste reči, ki so bile narobe. Nekdo, ki mi bo pomagal ubadati se z mami, utišal njen glas, ko mi je šepetala na uho, mi govorila, da sem slaba, da se motim, da nisem dovolj dobra. Zakaj sem mislila tako?
/.../
Bila sem Eleanor, mala žalostna Eleanor Oliphant s svojo patetično službo, svojo vodko, večerjami za enega in to bom vedno ostala. Nič in nihče tega ne more spremeniti, zagotovo pa ne ta pevec, ki si sedaj v telefonu ogleduje pričesko med solom drugega kitarista. NIkakršnega upanja ni, ne morejo me popraviti. Preteklosti se ne da ubežati ali je izničiti." (str. 241-242)

Globoko pretresljivo se mi je zdelo, da je bilo za Eleanor precejšnje odkritje dejstvo, da, če te imajo radi, so ljudje pripravljeni obdržati stik s teboj ne glede na to, ali si žalosten, razburjen ali se vedeš zahtevno, Še posebej pa, da se ni zavedala, da ima vsak od nas - tudi ona - čustvene potrebe, da moramo vsi čutiti, da smo ljubljeni, cenjeni, sprejeti in razumljeni. K temu odkritju veliko pripomore tudi trdno prijateljstvo in toplo zaupanje, ki ji ga ponudi Raymond.
​
Bolj kot se skozi knjigo razvija njuno prijateljstvo, večje zaupanje in bližina se ustvarja med njima, kar omogoči Eleanor, da se začne soočati s svojo preteklostjo. Košček po košček začne polniti vrzeli v spominu na grozljivo otroško izkušnjo, ki jo je preživela. Ko enkrat sprejme svojo zgodovino, se odloči, da ne bo več igrala vloge žrtve, ampak bo odgovorno poskrbela zase. Z Raymondom ob strani je na koncu sposobna odpreti tisti nezabrazgotinjeni košček svojega srca in vanj spustiti tiste nekaj naklonjenosti, ki jo greje na poti do ozdravitve.

---

Gail Honeyman: Eleanor Oliphant je povsem v redu

• Originalni naslov: Eleanor Oliphant is completely fine
  
• Obseg/št. strani: 352
  
• Datum izida: 14.04.2017
  
• Jezik: slovenski
• Vezava: trda
  
• ISBN/EAN: 9789610033769
• Založba: Učila International d.o.o.
  
• Prevajalka: Katarina Žakelj