|
Elena Ferrante je ena tistih pisateljic, ki me je v letošnjem letu najbolj navdušila. Njena pisateljska moč je preprosto neujemljiva. Njeno pisanje, ki so ga kritiki označili za "prijetno strogo in ostro odkrito", pa tako neverjetno močno, da se mu prepustiš in samo uživaš. Roman Genialna prijateljica je prva knjiga v ciklu neapeljske tetralogije, ki je Ferrantejevi pomagala k uvrstitvi med velike italijanske pripovednike. A če sem njeno prvo v slovenščino prevedeno delo - Dnevi zavrženosti prebrala v dihu ene sape, sem si za Genialno prijateljico vzela čas. Stran za stranjo sem uživala v skrivnih zaupnostih in drobnih, skorajda nepomembnih vsakdanjostih, ki se zgodijo med glavnima protagonistkama Lilo in Eleno. Kot bi bila sama tretja prijateljica, ki ji nehote vsi zaupajo svoje male skrivnosti in edina vidi "veliko sliko" med vsemi vpletenimi. Ker sem sama bolj podobna večno vase dvomeči Eleni, me je nehote privlačil Lilin močni karakter, da sem si v trenutkih zaželela, da bi bila močna kot ona sama.  V knjigi sami se dejansko ne zgodi nič in hkrati vse. Srž zapleta se odvije že na prvih straneh, ko Lila že v svojih šestdesetih letih izgine brez sledu. Elena pa skuša z obujanjem preteklosti rešiti uganko prijateljičinega izginotja. Čeprav sta si Lila in Elena tako po karakterju kot življenjskih pričakovanjih tako zelo različni, ostaneta vse življenje nerazdružljivi, najboljši prijateljici. Zgodba se začne v petdesetih letih 20. stoletja v revni, a živahni soseski na obrobju Neaplja, kjer vsi o vseh vedo vse, kjer se politika vmešava v otroško igro in kjer je boj za najboljše mesto v družbi še posebej oster in težak. Govori o težkem otroštvu in odraščanju dveh deklet, ki se v teh zahtevnih okoliščinah lahko zaneseta le ena na drugo. Čeprav nerazdružljivi, med njima ves čas tiho tli rivalstvo, katera je boljša, lepša, pametnejša, katera bo imela boljše življenje. Zdaj je močnejša ena, zdaj druga, zato med branjem nikoli ne moremo zagotovo vedeti, katera med njima je briliantna prijateljica, po kateri je naslovljen roman. Med odraščanjem se na njuni poti večkrat razideta in spremenita, a vedno znova se vračata ena k drugi. Kjub spremembam, ki se godijo v in okrog njiju ostajata najboljši prijateljici, zaupnici in zarotnici. Čeprav so v The Guardianu zapisali, da je s to trilogijo Ferrantejeva ustvarila "najboljši portret prijateljstva, kar ga pozna literatura", pa je roman več kot to. Skozi usodo in življenje dveh žensk, Ferrantejeva nevsiljivo predstavi preprosto življenje ljudi iz revne soseske z italijanskega juga, ki se pod vplivom razcveta, ki je sledil drugi svetovni vojni, spopadajo z družbenimi spremembami in vdorom modernizacije, ki nezadržno vdira v njihove utečene odnose in hierarhijo med družinami. Tako nam Ferrantejeva na nepretenciozen način predstavi boj za prevlado med starim in novim, revščino in bogastvom, delavskim ljudstvom in meščansko buržuazijo, med generacijo mladih in njihovih staršev, med izobraženimi in neizobraženimi, knjižnim italijanskim jezikom in narečjem, ki ga govorijo v revni soseski, vse to pa postavi na politično ozadje, v katerega nezadržno vdirajo vplivi komunizma in Camorra. A v ospredju pripovedovanja sta mladi dekleti, ki si najbolj od vsega želita pobegniti svoji usodi, ki ju je obsodila na bivanje v revščini in nasilju, zato si vsaka na svoj način prizadeva splezati z dna družbene lestvice. Vendar če Elena, hči občinskega vratarja, od malega na prvo mesto postavlja izobrazbo, ki ji bo pomagala, da postane "nekdo", katerega mnenje z občudovanjem spremljajo v akademskih krogih, si Lila, ki je "samo" hči čevljarja, svojo življenjsko željo, da bi postala "gospa", izbori s poroko z obetavnim mladim trgovcem, ki jo je pridobil z uresničitvijo njene mladostne sanjarije - imeti tovarno čevljev, ki bo delovala pod družinskim imenom. A če se Eleni zdi, da so vsi njeni prijatelji in znanci - vključno z Lilo - obsojeni, da živijo vnaprej določeno usodo svojih staršev, se sama z vsakim dnem, ki ga preživi na šoli, od njih oddaljuje in se vse bolj počuti tujko. In prav med tisto vožnjo sem se začela čutiti tujko, ki jo je onesrečevala lastna tujost. S temi ljudmi sem odraščala, njihovega vedenja sem bila vajena, njihov grobi jezik je bil tudi moj. Vendar sem zdaj že šest let vsak dan stopala po drugi poti, ki je bila njim povsem neznana in na kateri sem se tako dobro znašla, da sem se izkazala za najboljšo. Z njimi nisem mogla uporabljati ničesar od tistega, kar sem se vsak dan učila, morala sem se zadrževati, se po svoje poniževati. To, kar sem bila v šoli, sem bila prisiljena v njihovi družbi puščati v oklepaju ali zahrbtno uporabljati, kadar sem jih hotela zmesti. Spraševala sem se, kaj počnem v tistem avtomobilu. Tu so bili seveda moji prijatelji, tu je bil moj fant, peljali smo se na Lilino poročno zabavo. A prav ta zabava je potrjevala, da Lila, edina, ki sem jo kljub drugačni življenjski poti še vedno potrebovala, ne sodi več k nam in brez nje me ni na te mladce in ta avtomobil, ki je drvel po cesti, vezalo nič več. Natančen portret dveh žensk, ki ju oblikujejo pričakovanja družbe, je napisan v preprostem, celo nepretencioznem slogu, se mi je zdel precej drugačen od Dni zavrženosti, a Ferrantejeva s tem ni izgubila svoje pripovedovalske moči. Če te Dnevi zavrženosti z vso silo zapletejo v vrtinec Olginega obupa, je pripovedovalski izraz neapeljske tetralogije, v katero poleg Genialne prijateljice (v Italiji izšla leta 2012) spadajo še Zgodba o novem imenu (2013), Tisti, ki odidejo in tisti, ki ostanejo (2014) in Zgodba o izgubljenem otroku (2015), uglajen, celo eleganten, in izjemno prizanesljiv do protagonistov. Ferrantejeva nas vsaj v prvem delu (ki je do sedaj edini od štirih delov preveden v slovenščino) razvaja s svojimi pripovednimi podrobnostmi in izrisanimi karakterji, da se ti ob branju zdi, kot da si sam del Lilinega in Eleninega prijateljstva. Od blizu spremljaš osupljivo psihološko zapletenost njunega odnosa, ki je zgrajen na medsebojni odvisnosti in ljubezni, pa tudi na manipulaciji, privoščljivosti, zamerah, ki delajo njun odnos tako intenziven, da boli. A kljub temu, da boli, tudi privlači. In čeprav se zdi, da roman do načrtovanja Liline poroke teče umirjeno in počasi, se od poroke do konca prvega dela v njem akumulira toliko eksplozivne energije, da komaj čakam nadaljevanje. Elena Ferrante: Genialna prijateljica
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed
|