Iti, hoditi, biti

Danes vas peljem na sprehod. Na krepak sprehod. Po Apalaški poti.

Vsak krepak sprehod uvodoma zahteva nekaj priprav, zato se najprej seznanimo z nekaterimi dejstvi: 3500 kilometrov čez drn in strn po neokrnjenih divjih gozdovih in zapuščenih travnikih. Čez 14 vzhodnih zveznih ameriških držav od Mount Springerja v Georgii do Mount Katahdina v Maini, 142 kilometrov skupnega vzpona - kot bi šestnajstkrat šel od morja na Mount Everest. Povprečno 40 kilometrov na dan, šest mesecev vsakodnevne hoje od jutra do večera. Skupaj približno pet milijonov korakov.

​Ste še z mano? Ali ste že obupali? Se vam ideja zdi nerazumna, nezemeljska, neverjetna, nora? Ali so vas zamikale pete in bi se radi takoj priključili okrog trem milijonom pohodnikov, ki letno prehodijo vsaj del Apalaške poti? Le majhen drobec le-teh se odloči, da bodo prehodili celotno pot, tri četrtine jih pred koncem zaradi različnih vzrokov odneha. A ne Jakob J. Kenda - edini Slovenec, ki je zmogel to pot in o svoji dogodivščini napisal tudi knjigo. 

Krasen ekskurz, menim. Prekrasen ... Kakšen pa se je zdel vam, kraki? Se zdaj počutite kaj bolje?
   Moji kraki, lokavi hribovci, se mi samo zarežijo: kaj se kar naprej nekaj izgovarjaš na nas, ki nič ne ječimo in škripljemo, in tudi prej nismo! Kar tisti drugi kos mesa vprašaj po počutju, tisti, za katerega te v resnici skrbi, hehe!
   Zavzdihnem. Na taborni ogenj odvržem še eno poleno. Prikimam. Prav, pa povprašajmo še ,tisti drugi kos'. No, ga pozovem, kaj praviš ti, srce?
   Srce ne pravi nič. Samo zveni, kot kovanec, ki si ga frcnil v praznino."

Kot Kenda že uvodoma pojasni, se je Apalaške poti lotil iz enega samega razloga: vsaj enkrat v življenju dobesedno doživeti to, kar je v svojem Navodilu za hojo zapisal Kajetan Kovič: "iti, hoditi,/ ne, ker to hočeš,/ ne, ker je treba,/ ampak ker tukaj/ razen te hoje drugega ni." Iti, hoditi, biti. Zato mi je bilo že uvodoma jasno, da njegova knjiga ne bo le potopis, ki bi opisoval, kje je avtor hodil, kaj jedel, kje spal, kaj doživel. Njegova knjiga je podroben opis osebnega doživljanja te metafore življenja, kar Apalaška pot, kot najdaljša pešpot na svetu, nedvomno je. 

Vzponi na najvišje vrhove, spusti skoraj do morja, različne naravne ovire, kot so brodenje čez narasle reke in plezanje čez skladovnice balvanov, nepričakovana srečanja z divjimi živalmi - medvedi, strupenimi kačami, rakuni, bobri, celo losi, bolezni in poškodbe - se zdi popolna alegorija na sodobno življenje, ki pred nas prav tako postavlja različne preizkušnje v obliki plačila davkov, lovljenja rokov, strupenih odnosov, skrbi za posel, družino, sebe ipd., ko pred izzivi bežimo v najrazličnejše odvisnosti, odtujene odnose in druga tvegana dejanja. Narava nam pokaže ogledalo, česa smo zmožni tudi v vsakdanjem življenju, kako trdna je naša notranja struktura, smo močni ali šibki, smo iznajdljivi ali bomo "zmrznili", ko se znajdemo v škripcih ... Če bom zmogel to pot, potem bo vsakdanjik "piece of cake". Predvsem pa nam pokaže, da na svetu obstajajo topli, prijetni, podobno čuteči in podobno misleči ljude, ki so ti v vsakem trenutku pripravljeni priskočiti na pomoč, zaradi katerih je bivanje na tem modrem planetu precej znosnejše in lepše. Kajti med so-pohodniki se spletejo tesne prijateljske vezi, ki presežejo trajanje "sprehoda", ampak se ohranjajo, rastejo in se krepijo še dolgo po tem. 

Kenda sicer govori o tem, da se med dolgotrajno hojo v tvojem telesu sprosti poseben koktajl spojin in hormonov, ki vplivajo na to, da si bolj srečen, celo zaljubljen, "da se zaljubiš v vsako veverico ob poti." Vendar sama mislim, da do tega pride predvsem zato, ker si na tej poti dovoliš biti to, kar si v resnici: ker te ne skrbi več, kaj si bodo o tebi mislili drugi, kako izgledaš, ko ne zadržuješ svojih misli v strahu, da bi te narobe razumeli ... greš lahko celo tako daleč, da si brez zadržkov upaš tvegati svoje življenje ... Ker v bistvu takrat, ko se to zgodi, šele zares začneš Živeti. Šele takrat, ko se popolnoma odpreš naravi in ljudem, ki jih srečaš, ko si dovoliš biti ranljiv in ponižen (pred naravo, potjo in sabo), šele takrat se ti življenje pokaže v pravi luči.  In ta pot ti ravno z bivanjem v neokrnjeni naravi, daleč od civilizacije, kjer največ časa preživiš le sam s sabo in svojimi mislimi, kjer premaguješ le ovire, ki si jih postavljaš sam in ta pot, to tudi omogoči. Verjetno se zato tako veliko ljudi odpravi na Apalaško pot. Mladi, da bi se našli, da bi spoznali, kdo so v resnici in kam pripadajo; starejši, da bi naredili bilanco življenja, uredili določene misli in odnose ter tako mogoče ponovno našli smisel bivanja. Vsi pa na poti spoznajo, da smo z drugimi ljudmi, pohodniki, sohodci, skrbniki zavetišč in prenočišč ter angeli poti, ki lajšajo drobne tegobe hodcev, tesno povezani. 

Tako kot sem nagonsko vedel, kako se spreminjajo krivine teh hribov, tako sem zdaj razumel: izbruha jesenskih barv, po katerih slovijo ti gozdovi, ne bom videl. Do njega bo prišlo šele tedne po tem, ko bom že doma. Dobil pa bom mnogo lepše darilo. Kajti to drevo, katerega vejo sem držal v rokah, mi je govorilo, da se mi nikamor ne mudi, ker bo zdaj prišlo do skoraj čudežnega zastoja časa. Kakor kakšna tehtnica bo zanihal in se s svojim jezičkom ustalil na sredi med poletejm in jesenjo, ravno v tistem obdobju, ko je najlepše hoditi. Ravno v tistem obdobju, ko se vse, nebo in zemlja, do konca pretehta. Res, kakšno lepo darilo! Lahkega koraka bom hodil po zastoju časa in v ljubeči presvetljenosti vsega se bodo do konca pretehtali ta dežela in ti ljudje. In ta pot, ki je tako lep odsvit te dežele in teh ljudi."

A knjiga ni le kontemplativno branje - čeprav so mi bili deli, kjer Kenda opisuje svoje notranje občutke ob doživljanju poti, najlepši deli knjige. Slikoviti opisi narave in naravnih danosti ob poti se prepletajo z dragocenimi uvidi v sodobno ameriško stvarnost, življenje malih nekoč očarljivih mestec in v gospodarskih krizah ugaslih mest ter ljudi, ki v njih živijo. Jakob Kenda z njimi hitro poruši našo iluzijo v ZDA kot obljubljeni deželi, kajti ravno ta mesta so odraz prave Amerike. 

Topla, neskončno odkrita in iskrena pripoved človeka z velikim srcem. Iskrivo, celo nekoliko hudomušno pisanje, ki navdihuje. Ob branju bi si včasih človek najraje takoj obul pohodne čevlje, si oprtal nahrbtnik, v roke vzel palice in šel ... samo šel. Spet drugič knjigo za trenutek odložiš, da bi se zazrl globoko vase in se vprašal, kako bi pa ti ravnal. A na koncu ti ne preostane drugega, kot da avtorju pritegneš: res je kul in super tip. 

---

Jakob J. Kenda: APALAŠKA POT

• Obseg/št. strani: 360
• Datum izida: 19.10.2018
• Jezik: slovenski
• Vezava: broširana
• ISBN/EAN: 9789612887070
• Založba: samozaložba