|
Danes sem bolj kot kdajkoli prej prepričana, da te knjiga poišče takrat, ko jo najbolj potrebuješ. Ko se znajdeš na neki prelomnici in ne veš več kako in kam naprej. Tista knjiga, ki se ti takrat približa, ti da odgovor. Če pa že ne odgovora, pa vsaj olajšanje, da če že ne moreš spremeniti preteklosti, lahko vsaj prihodnost. Meni se je to zgodilo z novim romanom Harukija Murakamija Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja. Harukija Murakamija sem začela brati še v študentskih letih. S svojim magičnim realizmom, nežno poetičnostjo, brezupno osamljenimi liki in neskončnim prostorom tišine, ki nastane v dialogih med njimi in ki ga znata tako subtilno napolniti jazzovska in klasična glasba, me je na mah osvojil. Enega za drugim, kot so izhajali, sem brala njegove romane Moj ljubi Sputnik, Norveški gozd, Južno od meje, zahodno od sonca. Bili so mi pisani na kožo. Potem pa leta 2012 še kratke zgodbe After the earthquake, ki so spet pobožale tisti skriti melanholični del mene. V času, ko je v slovenščini izšla Kronika ptiča ubijalca, je bila moja pozornost usmerjena v druge sfere življenja in sem sebe postavila na stranski tir, zato se mi je zgodba zdela dolgočasna in sem jo odložila po nekaj poglavjih. Takrat sem se zdrznila v upanju, da nisem izgubila stika sama s seboj.  "Mogoče sem res prazen človek brez vsebine, si je mislil. A prav zaradi te moje praznine so ljudje prišli k meni, čeprav samo začasno. Kot samotna nočna ptica, ki išče podstrešje zapuščene hiše, kjer si lahko oddahne. Takšne ptice imajo verjetno rade takšne prazne, mračne in tihe kraje. Po svoje bi moral biti Tsukuru kar vesel, da je prazen." Pričujoči Murakamijev roman je realistični razvojni roman, v katerem je magični realizem omejen le na sanje in zgodbe. Govori o 36-letnem moškem Tsukuruju Tazakiju, ki mora na neki točki svojega življenja razrešiti travme iz preteklosti, da bi se njegovo življenje lahko nadaljevalo. Je zgodba sanj in nočnih mor, ki imajo neželene posledice za svet okoli nas. Je zgodba o ljubezni, prijateljstvu in srčni bolečini. Vso mladost, ki jo je preživel v Nagoyi, je imel Tsukuru Tazaki štiri prijatelje - dve dekleti in dva fanta. Njihova posebnost je bila, da so vsi štirje v svojem družinskem imenu nosili eno od barv, zato so se klicali Rdeči, Modri, Bela in Črna. Njemu samemu, ki v imenu ni imel barve, se je vedno zdelo, da je zaradi tega zapostavljen, zato je ves čas razmišljal o lastni vrednosti. A drugi so ga potrebovali, prav tako kot je on potreboval njih. Bili so nerazdružljivi. A nato so v nekem trenutku iz njemu neznanega razloga in brez obrazložitve z njim prekinili vse stike. Bil je tako šokiran, da je zapadel v hudo depresijo, v kateri je pol leta životaril med življenjem in smrtjo. V tem času se je popolnoma spremenil. Iz objema skorajšnje smrti ga je rešilo nenavadno čustvo - ljubosumje. Vrnil se je k študiju inženirstva in se sprijaznil z življenjem v Tokiu. Tam je spoznal novega prijatelja Fumiakija Haito - Gospoda Sivega, s katerim sta se precej zbližala. Haita mu je ob neki priložnosti povedal zgodbo o upokojenem jazzovskem pianistu Midorigawi (Zelena reka), ki ga je njegov oče srečal v od sveta odrezanih toplicah, kamor se je umaknil med prekinitvijo študija. Midorigawa je s seboj nosil breme skorajšnje smrti, ki pa bi ga lahko kot neke vrste žeton predal nekomu drugemu, ki bi umrl namesto njega. Hkrati pa je s tem bremenom dobil tudi zmožnost videti avre, ki jih ljudje oddajajo. V Haitinem očetu je prepoznal osebo s posebno barvo avre, ki bi mu bil pripravljen ta žeton predati, a mu je kljub temu svetoval, da naj se raje vrne k študentskemu življenju in svoje življenje zaživi na polno, saj ga je vredno živeti. Kmalu po tem je Haita iz njegovega življenja odšel za vedno in Tsukuru se je spet počutil, kot da mu je usojeno vse življenje biti sam. Knjiga se nadaljuje v letu 2011, ko je Tsukuru izpolnil svoje življenjske sanje postati inženir železniških postaj. Kljub temu, da ni izpolnil očetovih sanj o nadaljevanju družinskega podjetja, mu je le-ta zapustil stanovanje v Tokiu in precejšnjo vsoto denarja. Vse, kar si je Tsukuru še želel, je bila ljubezen. Tako se je zbližal s Saro Kimoto, ki pa ga je prosila, da naj se sooči s svojo preteklostjo "ne kot naiven, nezrel mladenič, ampak kot zrel, samostojen profesionalec," in razreši nesporazum s prijatelji iz mladosti, saj se bosta le tako lahko popolnoma predala drug drugemu. Tsukuru se zaradi sebe in Sare odloči, da bo drugega za drugim obiskal svoje štiri prijatelje. Najprej se odpravi v Nagoyo, nato pa še na daljnjo Finsko in se sooči s svojo preteklostjo. Na Japonsko se vrne pomirjen in zrelejši. Kljub temu, da ne ve, kaj Sara čuti do njega, ji izpove svojo ljubezen. Roman se konča pozno zvečer na železniški postaji Shinjuku, kjer Tsukuru razmišlja o svojem življenju in o ljudeh, ki so ga zaznamovali. "Strah me je, da bi rekel kaj napačnega ali storil kaj narobe in vse skupaj uničil za vedno." Roman Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja sem doživela kot alegorijo lastnega življenja. Knjiga me je prisilila, da sem se soočila s svojimi najglobljimi strahovi in da sem začela iskati odgovore, ki me zadržujejo pred izživetjem polnega vsakdana. Tsukuru Tazaki sem bila v tistem trenutku sama. Besede, ki mu jih Murakami položi na usta, so enake tistim, ki jih v svoji podzavesti izgovarjam sama. Kot Tsukuru se počutim na razpotju življenja, ko moram razčistiti s preteklostjo, da bom lahko šla dalje. A kaj je tisto, kar me zadržuje? Česa se bojim? Kaj skrivajo kupi predalov v moji podzavesti? Strah me je napačnih odločitev ("Strah me je, da bi rekel kaj napačnega ali storil kaj narobe in vse skupaj uničil za vedno," pravi Tsukuru). Strah me je, da ne zmorem biti, kar sem v resnici. Da sem, tako kot Tsukuru, le "prazna, brezbarvna posoda, ki sama nima svetu kaj dati." In kot on, nisem prepričana o sebi tukaj in zdaj ("Bolj kot spoznavam samega sebe, bolj se izgubljam"). Kot pravi Murakami, "vsak nezavedno igra določeno vlogo v družbi in ji kaže tak obraz, kot se od njega pričakuje". Če se Tsukuru počuti kot prazen človek brez barve in posebnosti, ga drugi vidijo kot osebo, ob kateri so se lahko odpočili od igranja svojih družbenih vlog, ko so lahko bili to, kar v resnici so. Sama sem se ob branju spraševala, kakšna je moja barva? Kako mene vidijo ljudje? Kako se ob meni počutijo? Je obraz, ki ga kažem svetu, res tako drugačen od tega, ki ga pred njimi skrivam? In ko ti ljudje iz mojega življenja odidejo, se sprašujem, kaj so mi pomenili? Kaj so mi dali? Kaj sem jim nudila jaz? In, ali so odšli zato, ker ker so že dobili, kar so iskali, ali zato, ker tega tam niso našli? Ljubezen do železnice in železniških postaj je simbol Tsukurove ljubezni do življenja. Navdušenje do grajenja železniških postaj mu je v času depresije rešilo življenje. Čeprav dolgočasno delo inženirja, ki popravlja že zgrajene objekte, opravlja z vso svojo zavzetostjo in ljubeznijo, kot bi negoval del sebe. In tudi na koncu knjige sedi na svoji najljubši železniški postaji in kot zunanji opazovalec opazuje ljudi, ki bodo odpotovali. Hkrati pa se v svoji notranjosti spominja ljudi, ki so se ustavili na vsaki od njegovih življenjskih postaj, in ugotavlja, da je srečen, ker njemu ni treba nikamor odpotovati, saj mu je vedno največ pomenil samo en kraj - tu, kjer je sedaj. Kot vlaki na železniških postajah, se v naših življenjih ljudje zaustavljajo, da nas naučijo določene lekcije. In v njem ostanejo toliko časa, dokler ne "dodajo pomemben košček v mozaiku našega življenja". Takrat tiho in nenadoma odidejo tako, kot so prišli (podobno kot se je zgodilo Tsukuru s Haito). Zato je pomembno, da gradimo železniške postaje, četudi niso popolne. Če jih ne bomo, se ljudje ne bodo imeli kje ustaviti. Vanje moramo vtisniti svoj pečat, v temelje vložiti del sebe. Šele takrat se bomo na svoji postaji počutili doma. Prav tako pa tudi ljudje, ki se bodo na njej ustavili. kdo ve, mogoče bodo na njej tudi ostali. Haruki Murakami: Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed
|