”Kar nisi, si prisiljen postati.”

Včeraj, 7.oktobra smo obeležili svetovni dan za dostojno delo, s katerim Mednarodna konfederacija sindikatov opozarja na pomen dostojnega dela in spoštovanje pravic delavcev. Da dostojno delo vse bolj izgublja svoje mesto v družbi in da je na to pravico treba vse bolj opozarjati, če že ne kričati, nas opozarja tudi knjiga Kristiana Lundberga Yarden. 

"Če odrasteš brez denarja, se naučiš ceniti svobodo. Naučiš se tudi razumeti vrednost denarja, da je denar - kovanci in bankovci - pravzaprav del svobode. Brez denarja obtičiš v realnosti, v kateri nimaš pravice odločanja. Samo premeščajo te. Zelo mogoče je, da sem zaradi tega začel brati in pisati. To je bilo na koncu edino, kar je še preostalo. Edina svoboda, ki ni odvisna od okolice."

Kristian Lundberg nam v Yardenu skozi lastno življenjsko izkušnjo pokaže, da pred neizprosnim izkoriščanjem delavcev niso imune niti takšne "socialne" družbe, kot je Švedska. Ko se po spletu okoliščin znajde med pristaniškimi delavci, pisatelj na lastni koži občuti, kako je biti na dnu socialne lestvice, kjer si na milost in nemilost prepuščen dnevnim muham tistih, ki so višje na družbenem položaju. 

Delo v dveh ali celo treh izmenah, v težkih vremenskih pogojih, katerih vladajo vlaga, mraz in nizke temperature, po stalnim nadzorom kamer, kjer se vsaka najmanjša napaka konča z odbitkom od že tako mizerne plače, če že ne z odpovedjo, plačilo na uro brez možnosti redne zaposlitve - vse to so samo grobi okviri tega, kar je Lundberg doživljal med svojo zaposlitvijo v ladjedelnici Yarden. Njegovi sodelavci so priseljenci, ki so zaradi različnih razlogov prišli na Švedsko v upanju na boljše življenje - vsi izobraženi, a brez možnosti, da bi delali v poklicu, za katerega so se doma izučili. Čeprav so zaradi enakega težkega položaja med seboj solidarni, hkrati med njimi vlada nenehen boj za boljši službeni položaj. 

Lundberga pred popolno razčlovečenostjo rešuje pisanje knjige, v kateri zapisuje vtise in občutja o svojem delu v pristanišču. Le-ti se prepletajo z opisovanjem njegovega odraščanja, ki ga je pripeljalo v današnjo situacijo. Njegova mladost, ki jo je zaznamovala materina težka bolezen - shizofrenija, je bila polna revščine, nenehnih selitev, kraj, preprodaje drog. Zdi se, da je mamina bolezen in odsotnost očeta, od vseh otrok v družini še najbolj prizadela prav pisatelja. Travma težke mladosti ga razžira še potem, ko tudi sam postane oče. Zaveda se svoje odgovornosti do otroka, a hkrati ne vidi izhoda, ki bi jima pomagal do boljšega življenja.

Lunberg je v svojem pisanju neizprosno realen in boleč, tako kot revščina, ki jo doživlja. Iz zapisanih besed veje razočaranje nad očetom in svetom, obup in vdanost v brezizhodno situacijo, strah, osamljenost, odtujenost, razčlovečenost, pa tudi spoznanje, da kljub globokemu padcu lahko pade še globlje. Zaveda se svojega položaja, v katerem je njegovo življenje le hladna, vlažna luknja, ki ji vladajo "ljudje v pisarnah". Že zelo zgodaj spozna, da so revni nevidni del naše družbe. Za tiste z redno zaposlitvijo, udobnim in urejenim družinskim življenjem in vsakoletnimi počitnicami, ne obstajajo. Če že zaidejo v njihovo vidno polje, jih absolutno ignorirajo. Kot pravi Lundberg: "Bili smo tam in nikoli navzoči. Živel sem, a sem bil vseeno mrtev, odkar sem se rodil." 

Lundberg ugotavlja, da je današnja družba resnično bolna, saj sili ljudi, da se bolj ali manj prostituirajo za zaslužek. Družba sili ljudi, da jim več pomeni to, kaj dobijo s svojo plačo, kot to, kar nam je s tem odvzeto - svoboda misli in dejanj. Obratno Lundbergu svoboda ne pomeni večjega zaslužka in možnosti nakupa materialnih stvari. Svobodo vidi v pisanju. Vse, kar želi, je pisati in razmišljati o tistem, o čemer zares mora in potrebuje.  
A zivljenje pod nenehno grožnjo izgube tudi te bedne zaposlitve tudi na pisatelju pusti posledice. Če se v začetku še skuša boriti proti nepravicam in lažem, na koncu postane le še eno od kolesc v ustroju. Pristane ne nenapisana pravila družbe, ki slavijo zakon močnejšega. A kljub vsemu se trudi, da bi ostal človeški in svoboden.

Knjigo Yarden je zelo težko brati. Revščina, kot nam jo predstavi Lundberg, je fizična bolečina, ki se nam usede na prsni koš in nam ne pusti dihati. Branje knjige se mi je tudi zaradi tega, ker sem trenutno sama brez zaposlitve, strašno upiralo, saj se nisem želela soočiti s strahom, ali podobno čaka tudi mene. A po drugi strani me je vleklo med strani, med vrstice. V njih sem iskala katarzo, upanje, luč na koncu tunela. A dobila sem le spoznanje, kako globoko lahko pade človek, a kljub temu preživi. Kot na koncu pravi Lundberg:

"Človek postane tudi vsa dejanja, o katerih samo razmišlja in jih nikoli ne izvede. Dobrota. Nezmožnost uiti iz lastne etične osamitve. Da sem bil tam, da nisem mogel narediti več kot to: se spraševati, s kakšnim smrtnim ognjem hranimo svoja življenja? Ne vem, ali naj razsvetlim temo ali ugasnem luč. Pomislim na prijatelje, pomislim, da se vse giblje in da je edina stalnica ta, da moram ves čas iskati svojo svobodo."

Kristian Lundberg: Yarden

• Obseg/št. strani: 130
• Datum Izida: 29.07.2016
• Jezik: slovenski
• Vezava: Trda
• Založba Založba Goga
• Prevajalec: Danni Stražar