 Očitno po štiridesetih letih življenja človeka prešine, da je prišel čas, da napravi revizijo svojega dosedanjega življenja. Ker ugotovi, da je bilo do sedaj njegovo življenje le sosledje nekih popolnoma naključnih dogodkov, na katere sam ni mogel vplivati ali pa se je pod vtisom drugih tem vplivom prepustil, sprejme odločitev, da bo napisal knjigo, v kateri bo popisal vse dogodke, ki se jih le spomni, takrat bo mogoče njegovo življenje dobilo nek pomen in bo lahko samega sebe prepričal, da mu tako slabo pa že ne gre. Po čudnem naključju sem ravno zdaj dobila v roko knjigi Jonathana Franzena Območje nelagodja in Karla Oveja Knausgaarda Moj boj. Kljub temu, da sta knjigi napisani v različnih časovnih in geografskih širinah (Franzen je rojen leta 1959 v ZDA, Knausgaard pa 1968 na Norveškem), je v njiju nekaj podrobnosti, zaradi česar sem imela ob hkratnem branju knjig kar nekaj težav. Obe namreč opisujeta avtorjevo intimno doživljanje otroštva in odraščanja, njuno prav bolečo nelagodnost najstniških let, ki se ne razlikuje veliko od drugih dandanašnjih najstnikov - doživljanje prvih ljubezni, preizkušanja svojih sposobnosti v konzumiranju alkohola in drugih substanc, neumorno iskanje svojega mesta v svetu, trganje popkovine s starši in družino. Knausgaard svoj roman začne s kirurško natančnim opisom trenutka konca človekovega življenja. V njem se sprašuje, zakaj nam smrt sočloveka zbuja takšno nelagodje, da jo moramo čim prej spraviti izpred oči. Zakaj resnično občutenje izgube nam bližnjega po hitrem postopku odrinemo iz naših življenj, medtem ko nam jo mediji servirajo kot zabavno vsebino, ki jo radi gledamo? Prvi del trilogije zaključi z ugotovitvijo, da ko se enkrat s smrtjo sprijaznimo, nam ta - pa naj nam bo umrli še tako blizu - ne vzbuja več nelagodja. "Smrt pa, ki sem jo imel vedno za največjo v življenju, temno, mamljivo, je le še počena cev, v vetru odlomljena veja, suknjič, ki zdrsne z obešalnika in pade na tla." Uvodni kruto hladni realistični opis dogajanja v telesu v trenutku smrti je po moje eden najbolj pretresljivih zapisov akta umiranja, kar sem jih brala. Vsaj v prvem delu vsekakor daleč presega precej dolgočasno nizanje dogodkov avtorjeve mladosti: življenja v majhni skupnosti, njegovega počasnega trganja odnosa z očetom, ki je do avtorjevega 16. leta s svojo trdo roko bdel nad celotno družino, po ločitvi od matere pa se je počasi spremenil v od alkohola odvisno razvalino. Avtor do najmanjših podrobnosti opisuje dogodke, ki so zaznamovali njegovo mladost in oblikovali njegovo osebnost. Vse dokler ne izve za očetovo prezgodnjo smrt. Čeprav sem sredi prevega dela knjigo že skoraj odložila, so mi pomagali vztrajati bendi, ki jih omenja Knausgaard - so namreč isti, ob katerih sem odraščala sama - Pixies, The Pogues, David Bowie, Talking Heads, Simple Minds ..., ob svojih nostalgičnih spominih je šlo potem veliko lažje. Drugi del se v celoti posveča pisateljevemu soočenju z očetovo smrtjo. Najsi je bila očetova smrt zaradi alkoholizma pričakovana in kljub temu, da sam očeta ni posebej maral, je vseeno o njem napisal roman. ("Moj oče je bil idiot, z njim nisem hotel imeti opravka in nič mi ni bilo mar, če sem se ga izogibal. Ni šlo zato, da bi se moral česa izogibati, šlo je zato, da me nanj ni vezalo nič. Taka je bila ta reč, ampak takrat sem pisal in solze so mi vrele iz oči."). V tem delu se Knausgaard z bolečo natančnostjo loti opisovanja čiščenja hiše, v kateri je oče v letih pred smrtjo živel s svojo mamo in se zapijal. Hiša je bila odraz očetovega zavrženega življenja - povsod so bile prazne steklenice in vrečke s plastenkami, povsod so ležala oblačila, po tleh so se valjale stvari, čevlji, neoprta pisma, neužitna hrana ..., po hiši je vel neizmeren smrad. Zdi se, kot da se avtor z vso natančnostjo, že skoraj fanatičnostjo loti čiščenja družinske svinjarije, le zato, da bi iz svojega življenja odstranil vse sledi svojega bolečega odnosa z očetom. Njegove solze, ki jih niti ne skriva pred drugimi, razen pred babico, so njegova katarza. V Območju nelagodja Franzen prav tako podrobno kot Knausgaard opiše nekaj ključnih dogodkov, ki so zaznamovali njegovo življenje. Njegovi starši izvirajo iz Skandinavije (mogoče zaradi vpliva protestantske etike zato tudi nekaj podobnosti s Knausgardom ;)), vendar je Franzen svojo mladost preživel kot del ameriškega srednjega razreda, ki mu ga poosebljata Charlie Brown in Snoopy. V 60. letih, v katerih je odraščal, pa pride do preloma, ko tradicionalne protestantske vrednote, kot je na primer ljubezen do narave, že ugašajo in dajejo prostor novim, bolj kapitalističnim, do česar je Franzen precej kritičen. Izguba srednjega razreda, kakršnega je poznal, mu povzroča nelagodje, saj pomeni tudi izgubo gotovosti v življenju. Knjigo šestih esejev Franzen začne in konča s svojo mamo, ki v knjigi predstavlja metaforo vseh človeških odnosov. Franzen pravi, da so le-ti nujni za naš obstoj, čeprav ponavadi prepozno prepoznamo in cenimo njihov pomen. Po prebrani knjigi nisem bila čisto prepričana, kakšen odnos naj vzpostavim do Franzena, saj sem se ob na eni strani lahkosti opisovanja mladostne objestnosti skupine DIOTI, katere član je bil, in na drugi njegovim občutkom osamljenosti in odtujenosti in kako se je kljub priljubljenosti vedno počutil drugačnega in s tem izobčenega, počutila prav nelagodno. Kljub temu pa sem uživala v njegovi retorični spretnosti, ko je svoj običajno pogovorni ton združil s samoironijo, živahnim vpogledom v družbene spremembe in inteligenco.
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed
|