|
Mehiška pisateljica Guadalupe Nettel se v svojem romanu Telo, v katerem sem se rodila previdno sprehaja med fikcijo in fakcijo. V svojem početju je tako prepričljiva, da nikoli ne vemo, ali dejansko opisuje svoje dosedanje življenje ali sproti pobira koščke svojega spomina med drobtinami domišljije. Roman ima večina za avtobiografijo, a pozornemu bralcu ne bodo ušle podrobnosti, ki nakazujejo, da gre hkrati tudi za roman časa, v katerem avtorica s svojim preciznim in objektivnim očesom oriše družbene, gospodarske in politične razmere bivanja v Mehiki 70-ih let prejšnjega stoletja. Po drugi strani pa med vrsticami najdemo tudi presenetljivo intimne čustvene izpovedi, ki govorijo o vplivu družine, odraščanja v dveh kulturah - mehiški in francoski, ter posledično iskanju osebne identitete, medtem ko se njeno telo razvija in spreminja iz dekleta v žensko. Med navajanjem dogodkov iz mehiške zgodovine se namreč v objektivno novičarsko pripovedovanje prikradejo občutki, vtisi; Guadalupe še posebej intenzivno doživlja in dojema še tako subtilne odtenke med otroci, med starši in otroci in išče ravnovesje med njimi. Zanimivo je, da podobno kot v zbirki kratkih zgodb Zakonsko življenje zlatih ribic, Nettlova razumevanje človekovega bivanja na Zemlji opiše skozi razumevanje živalskega sveta. Tako jo mama zaradi slabe drže poimenuje ščurka ali ščurkica; ko se s kom ne zmore poistovetiti, ga imenuje trilobit ... Bivanje v velikih blokih pa primerja z mravljiščem, v katerem vsak išče svoj prostor pod soncem. Roman namreč skuša odgovoriti na vprašanje: "Kdo sem?" Čeprav ves čas pripoveduje v prvi osebi, se Nettlova pripovedovanja o sebi loti z analitično natančnostjo zunanjega opazovalca, v tem primeru je to psihoterapevtka dr. Sazlavski, ki pa je vso knjigo tiho - ne tolaži, ne komentira - človek ima občutek, da gre za izmišljeno osebo. Z logično-zaporednim nizanjem dogodkov iz svojega življenja, skuša priti do dna svoji osebnosti in v vsakem takem dogodku najti smisel, ki jo je oblikoval v to, kar je danes. Šele razumevanje sebe in osmislitev teh dogodkov bosta dokaz, da je vredno živeti. Kljub temu, da skuša na svoje življenje gledati objektivno, neposredno, "od zunaj", celo na nekoliko sarkastičen odnos ima do njega, med vrsticami lahko razberemo, da nam skuša zamolčati svoje mehko, občutljivo in čisto srce, ki ga zaboli najmanjša napaka do sočloveka. Gudalupe Nettel si že vse življenje želi pobegniti svojemu telesu, ki je že od rojstva zaznamovano z napako: njeno levo oko namreč "krasi" materino znamenje, zaradi česar nanj slabše vidi. Starši jo podvržejo striktni terapiji, pri kateri mora večino dneva čez zdravo oko nositi črno prevezo, da se obolelo ne bi preveč polenilo. Zaradi tega je vedno drugačna in tarča posmeha. Prav tako ji ne priznaša puberteta, saj zaradi rastočih prsi ne more več igrati nogometa. Slabovidnost in škilavost, poleg tega pa še nekoliko starinski slog oblačenja, ji tudi niso ravno v ponos. Morda jo ravno zato, privlačijo fantje z roba družbe: zaradi videza, barve kože, socialnega položaja. Pozornost jo spravlja v zadrego, zato raje tiho opazuje iz ozadja, sebe pa najlažje izrazi skozi pisanje zgodb. Le tam je lahko ona sama, ali pa tisto, kar si v tistem trenutku želi.  Kljub temu, da se ob branju njene zgodbe včasih počutiš kot voajer, pa nam Nettlova svoje življenje servira s takšno odkritostjo in iskrenostjo, da ji z užitkom prisluhnemo. Pa je zgodba res njena? Guadalupe Nettel: Telo, v katerem sem se rodila
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed
|