|
Mogoče bi morala za plažno branje izbrati kakšno drugo knjigo, a valovi na platnicah Knjige o Uni so spominjali na valove morja, ki se je odpiralo pred mano. A vsebina je bila precej globlja od Jadrana.  Knjiga o Uni je nastala, ker je Šehić želel pobegniti pred sabo in grozotami, ki jih je doživel v vojni v varnost zelenja, spokojnost tolmuna, a ga je vedno nekaj vrnilo nazaj. S pisanjem o sebi in svoji mladosti, je želel doseči, da njegovi predmeti v minljivem, uničenem svetu ostanejo trdni in za vedno ohranjeni, kar pa je lahko dosegel le tako, da jih je zapisal. S tem je končno dojel, da vzrok njegove travme nista samo vojna in njena časovno-prostorska diskontinuiteta, temveč, da je knjiga ščit, ki ga je moč uporabiti tudi v zdravilne namene. Faruk Šehić je pesnik reke Une. Besede, s katerimi opisuje življenje, ki se odvija in poraja ob tej bosanski reki, besede, s katerimi opiše, kako Una spreminja svoje barve in oblike in tako obvladuje življenje ljudi, pričajo o neznanski ljubezni, ki jo Šehić čuti do svoje rodne zemlje in ljudi okrog reke. Ta ljubezen, milina in poezija, za katere se čuti, da izvirajo iz pisateljevega srca in ki so nekakšne gradnice življenja, so v diametralnem nasprotju s temnim demonom Garganom, bitjem, ki se rodi v prvoosebnem protagonistu Mustafi Huzarju med zadnjo vojno v Bosni. Gargan Huzarja razžira od znotraj in prinaša razdor in razkroj ne samo v njem, ampak tudi okrog njega. Če so Huzarjevi spomini na vojno in bivšo državo umazani in ostudni, pa v njegovem življenju obstaja tudi tisti drugi, svetlejši pol, ki se mu pravi reka Una. Po vseh vojnih doživetjih se Huzarju gnusi tudi celotno človeštvo, zato uteho najde prav ob reki, ki mu je od mladosti predstavljala drago prijateljico in ga v nasprotju z ljudmi nikoli ni pustila na cedilu. "Vstal bom, vstal in šel, šel v kolibo na Uni. Poveličujem te, o jesen!, vrač nad vrači, ki mečeš uroke na naravo, da jo spet okrepiš. Ti popolni mehanizem, ki upravljaš z materijo, nekdo si te je izmislil, nekdo te je opisal in spustil v zrak, vodo, zemljo in ogenj. Ti si zrak, voda, zemlja in ogenj. Rastlinsko kolo, vetrnica kačjih teles in ogenj iz meglic so le nekatera izmed tvojih vidnih znamenj. Slišal sem sovo, slavi te, medtem ko poganjaš vodo, da češe lase lehnjakastim nimfam, šaševe rese, ki slovesno valovijo v vodni gladini, pod njimi se razmnožujejo togotne mrene. Tudi one te slavijo, ko z uporom teles dajejo vodi njen tekoči nagon. Jesen, svetli konkvistador!” Če nam Šehičevi opisi vojne ne prizanašajo s kruto realnostjo o smrti, prividih in nočnih morah, nas njegova ljubezen do Une zaziba v melanholijo in spokojnost, da se počutimo, kot bi tudi sami ležali na obali reke in pustili, da nas božata sonce in lahen vetrič. Tudi če samo nemo in nepremično zremo v vodo, ki jo tok odnaša dalje, večina naših skrbi izgine. In vsakič, ko skočimo v reko in se potopimo pod njeno gladino, vse stvari s kopnega postanejo pozabljene in ljudje se na novo rodijo. Kopanje je le Šehićeva druga beseda za vstajenje in nov začetek življenja. Zato, pravi Šehić, so ljudje ob reki verniki vode, saj verjamejo, da je samo zaradi tega v tem mestu, ne glede na vse, kar se dogaja, vredno živeti. "Bližina z življenjsko silo narave, ki jo začutiš, ko skočiš v vodo, je kot bi z njo postal eno." Tudi ostalo naravo okrog reke dojema skozi vseh pet čutil: vonja, posluša, celo okuša, ne samo opazuje in tipa. Če je človek le drobec v večnosti stvarstva, je narava zanj nekaj neprimerljivega. Je mogočno gonilo, ki poganja življenje in ga dela neminljivega in neuničljivega. Pa naj si človek še tako prizadeva, da bi ga uničil. Faruk Šehić: Knjiga o Uni
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed
|