 Knjigarna Penelope Fitzgerald je droben biser, ki v sebi skriva čudovit zaklad številnih odtenkov človeških ravnanj in hotenj, pa še celo knjigarno. Kaj bi lepšega?! Nekaj časa sem se resno poigravala z mislijo, da bi odprla svojo knjigarno. Kaj hitro sem zaradi stanja na slovenskem knjigarniškem trgu idejo opustila, vendar mi je ponovno vzplamtelo srce, ko sem ugotovila, da se da prek Air bnb-ja za krajši čas najeti in voditi knjigarno na angleškem podeželju, v kraju Wigtown, ki na prvi pogled spominja na Florencino Staro hišo. Takrat sem sklenila, da bom to nekoč zagotovo poizkusila in tako vsaj za trenutek pomočila v ta posel mezinec desne roke. Ko sem torej začela brati Knjigarno, sem imela pred očmi prav to staro hiško z debelimi stenami in majhnimi okni, z majhnimi in temačnimi prostori, v pritličju natlačenimi s polnimi knjižnimi policami, v zgornjem nadstropju pa manjše stanovanjce, primerno za največ dve osebi. Zgodba se odvija v izmišljenem mestecu Hardboroughu, otoku med reko in morjem, pozabljenem od razcveta povojne Britanije in polnem posebnih likov, krajevnih posebnežev in samotnih duš, katerih edino življenjsko vodilo je spletkarjenje na način, da bi se prikupili gospe Gamart in njenemu soprogu generalu, da bodo zaradi svoje namišljene moči povabljeni v njun krog poznanstev. Florence Green odkupi neobljudeno posest, na kateri stoji več kot 500 let stara kamnita Stara hiša, v kateri sicer zamaka in straši, kljub temu v njej uredi knjigarno in bivališče. S tem takoj pride v navzkrižje z gospo Gamart, ki želi v Stari hiši urediti neke vrste kulturni center. To pa sproži niz dogodkov, ki pripeljejo do tega, da Florence nazadnje poražena, osramočena in finančno izčrpana zapusti Hardborough. Po eni strani sem Florence zavidala njen pogum in drznost odpreti knjigarno v tako majhnem kraju, kot je bil Hardborough, v katerem je prevladovala misel, da je goli obstoj največ, kar lahko zahtevaš in v katerem je bil največji greh to, da skušaš spremeniti ukoreninjene navade njegovih prebivalcev. Po drugi pa sem jo - majhno, suhceno in drobno - ves čas bodrila pri njenem boju za lastni prostor na tem svetu in prav po navijaško navijala, da bi ji knjigarna uspela. Mogoče sem pa le naivno upala, da če bo uspelo njej, potem zna tudi meni. Na prvi pogled se zdi roman Knjigarna le preprosta zgodba, opis neuspešnega poskusa vstopa neke neopazne in nezanimive ženske srednjih let v svet podjetništva, po svoje je celo pusta in nekoliko dolgočasna, brez neke katarze in moralnega nauka na koncu. A v sebi skriva neizčrpen bazen karakterjev in situacij, ki bi jih Penelope Fitzgerald lahko razpredala in razčlenjevala na dolgo in široko, a pusti bralcu, da sam odkrije tiste drobne, skrite odtenke, premike v razmišljanju posameznih karakterjev in situacije, ki roman bogatijo do te mere, da ga je - čeprav gre za prvenec - kot odličnega prepoznala tudi komisija bookerjeve nagrade in ji podelila nagrado. Roman, ki danes spada v angleško klasično književnost, nam v preprostem, enostavnem, a lepo očiščenem slogu, ki so ga poimenovali kar fitzgeraldovski, in s tako pronicljivim pogledom na različnost in pestrost človeških značajev na le 160 straneh stke čudovito tapiserijo nekega časa in prostora, ki nam v spomin ne prikliče samo slikovitega angleškega podeželja, na katerem se po televiziji dogajajo umori, ampak nas sooči z dejstvom, da se želja po izkazovanju moči in ugajanju tistim na višjem klinu družbene lestvice od ene do druge zahodne družbe prav nič ne razlikuje, metanje polen pod noge pa je očitno kar vsesplošen šport. ... Skratka, Florence si je metala pesek v oči, ko se je nekaj časa pretvarjala, da človeška rasa ni razdeljena na iztrebljevalce in iztrebljane ter da so prvi neizbežno vselej v premoči. Močna volja brez čuta, ki ti pove, kam jo boš usmeril, nič ne koristi. Njena pa se je pogreznila tako globoko, da ji ni več dajala navodil za preživetje." Penelope Fitzgerald: Knjigarna
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed
|