Knjige, ki so najbolj zaznamovale moje leto 2018

Leto se počasi bliža koncu, zato je prišel čas, da tudi sama naredim neko revizijo letošnjega branja.

Čeprav se letošnje leto mogoče ne končuje po mojih pričakovanjih, lahko rečem, da je bilo v celoti odlično, mogoče celo eno najlepših let, kar sem jih doživela. Doživela sem številne in velike spremembe na osebnem področju, veliko je bilo avantur in potovanj, novih poznanstev in izkustev, ki me še danes navdihujejo in mi prinašajo nasmeh na obraz. Na vse, kar se je zgodilo, se obračam s ponižnostjo in s hvaležnostjo z zavedanjem, da bo jutri lahko le še bolje.

Veliko pa je bilo tudi odličnega branja, ki me je navdihovalo, mi pomagalo premagati določene ovire in priti do novih spoznanj. Blog mi je pomagal, da sem začela verjeti vase in si bolj zaupati. Zaradi knjig sem spoznala čudovite ljudi, s katerimi si delim strast do branja in izmenjave mnenj o prebranem. Tudi na tem mestu bi se vam rada zahvalila, da me spremljate, da komentirate, se z mano veselite novih knjižnih izdaj in delite svoje najintimnejše zgodbe.

Iskreno sem zadovoljna, da sem s prijateljico Alenko uspešno zaštartala tudi drugo sezono bralne skupine Zgodbarije v Mestni knjižnici Kranj. In iskreno hvaležna vsem, ki ste se odzvali na povabilo v bralni klub Literarna lekarna, ki je nekoliko poseben, saj se enkrat mesečno srečujemo le na Facebooku. Več kot štiristo se vas je že včlanilo, s čimer ste neizmerno presegli moja pričakovanja, zato čutim še toliko večjo odgovornost, da bralni klub deluje in vas vabi k branju odličnih knjig. 

Seveda sem pozitivno presenečena tudi zaradi odlične knjižne bere slovenskih založb. Vesela sem bila številnih odkritij novih uspešnih tujih avtorjev. Vesela sem, da na površje prihajajo številni odlični mladi domači pisci, ki znajo v svojih delih zajeti tudi generacije, ki smo odraščale v sedemdesetih, osemdesetih letih prejšnjega stoletja in mlajše, ki so naredili zavesten odmik od zadnje svetovne vojne in se raje osredotočajo na težave ljudi, s katerimi se soočamo danes. Čeprav na videz zgodbe malih ljudi, ki jih vsak dan nezaznavno srečujemo v mimohodu, se pod njihovim peresom znajo spremeniti v velike življenjske zgodbe, ki pri bralcih odpirajo številna vprašanja in sprožajo premislek o lastnih dejanjih, vrednotah, mislih.

Letos mi je kljub obilici dela uspelo prebrati okrog štirideset romanov in poljudnih del ter oceniti še enkrat toliko otroških knjig, s čimer sem lahko kar zadovoljna. Ko sem šla skozi prebrane knjige sem ugotovila, da jih v večini sestavljajo velike ženske zgodbe, v katerih sem se izgubljala, se istovetila z glavnimi junakinjami, v težkih trenutkih navijala zanje, se skupaj z njimi zaljubljala, jokala, smejala ... A bile so tudi druge, ki so me navdihovale, od katerih sem se učila in rastla.

Leto sem začela z zgodbami, ki jih ne moreš povedati niti frizerki Agate Tomažič, v katerih nam avtorica nastavi kruto ogledalo današnji propadajoči družbi, v kateri lahko preživijo le najmočnejši. Potem sem si potešila dušo s Štiridesetimi pravili ljubezni Elif Shafak. In potem spet navijala za žensko moč in svobodo ob branju distopične uspešnice Margaret Atwood Deklina zgodba, kratkih zgodb Rumene Bužarovske Moj mož, ki jo bomo, mimogrede, brali v januarskem bralnem klubu, ter avstralske uspešnice Moja sijajna kariera Miles Franklin. Italijanski avtorji so zadnjih enkaj let med mojimi najljubšimi, zato ni bilo nič čudnega, da sem se popolnoma zaljubila v tragični zgodbi dveh moških: prvega, razpetega med dve ženski, opisuje roman Ne premikaj se Margaret Mazzantini; drugega, ki v strahu pred razkrinkanjem samega sebe ne more ujeti ritma z ženo pa Daria Bignardi v Popolni akustiki.

Drugo polovico leta so zaznamovala bolj različna branja. Končno sem se spoznala s Cormoranom Strikeom. Žal še vedno čakam, da me ponovno povabi na kavo. Po nekaj letih me je ponovno očarala Maylis Kerangal (Pokrpajmo žive, Rojstvo mostu). Seznanjala sem se  s položajem žensk v Mehiki in revolucionark iz Baskije. Za mesec dni sem odšla na angleško podeželje, kjer sem uživala v nežnosti in vedrini, žalostnih spominih in obžalovanjih glavnega junaka, osamljenosti in potrebe po pripadanju  - skupnosti, drugemu. Z Medsočjem sem prestopila lastne okvire in dala priložnost tudi slovenskim kriminalnim romanom, in bila prijetno presenečena.

Nikakor seveda ne morem mimo Liščka Donne Tartt. Za roman na več kot osemsto straneh sem si rezervirala čas dopusta, kar mi je pomagalo, da sem se mu lahko popolnoma posvetila. Takrat sem bila gluha in slepa za vsakdanjost, saj me je svet Theodorja Dickerja popolnoma posrkal vase, še posebej, ko sem osebno uspela videti likovno mojstrovino Carla Fabritiusa, ki je dala ime romanu, v Den Haagu.    

O prvencu Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset sem napisala že ničkoliko hvalnic. Neizmerno iskreno, celo nekoliko brutalno izpovedno, a hkrati tako toplo in presunljivo ljubeče napisana zgodba o Bronjini izkušnji mladosti, v katero zareže težka bolezen, je name naredila nepozaben vtis. Glede na to, da naj bi po novem leu izšel že tretji ponatis, Bronjin roman ni navdušil le mene, temveč številne Slovence, ki so slišali zanj.

Ne smem pozabiti niti na čudovito alegorijo življenja, ki jo je prehodil in o njej zapisal svoje vtise Jakob J. Kenda. Njegov "krepak sprehod" po Apalaški poti je čista transcendenca, v kateri človek v popolnoma izgubi svoje sebstvo in svoj ego prepusti rokam narave - naj ga vodi, naj ga poniža, klesa, krepi in navihuje, da bo iz nje izšel boljši, večji, močnejši. 

Koncu leta sem že tretje leto zapored nazdravila z Eleno Ferrante. S tretjim delom neapeljskega cikla sem se sicer nekoliko borila, vendar zdaj na koncu lahko rečem, da je meni najljubši. Kljub temu komaj čakam na veliki finale, ki naj bi se imel zgoditi prihodnje leto. 

Vsem bralcem Literarne lekarne želim, da bi bilo leto 2019 je najboljše leto za vas. Naj bo vznemirljivo, pustolovsko, navdihujoče in uspešno po vaših merilih. Razprostrite svoja krila, zabavajte se, igrajte, plešite, glasno se smejte, spoprijateljite se z ljudmi, ki vas navdihujejo, upate si biti drugačni, predvsem pa - bodite to, kar ste v resnici! Ne pozabite na knjige in branje! naj vas odpeljejo, kamor želite! Samo pustite jim!