Lišček

---

Letošnje poletje sem imela priložnost obiskati haški muzej Mauritshuis, ki hrani eno najžlahtnejših zbirk slik iz zlate dobe nizozemskega slikarstva. Čeprav sem z osupljivostjo in občudovanjem opazovala najmanjše podrobnosti in odtenke človeškega bivanja in njegove duše, ki so jih ti mojstri, od Rembrandta in Vermeerja do Jana Steena, Fransa Halsa in Hansa Holbeina mlajšega, znali le s pomočjo čopiča in nekaj barve prenesti na platno, je mojo pozornost pritegnila drobna slika Carla Fabritiusa Lišček.

In v trenutku sem razumela, zakaj ji je ameriška kultna pisateljica Donna Tartt posvetila skoraj 900 strani dolg roman z enakim naslovom.

Ko vstopiš v prostor, v katerem je sama samcata na bledo zeleni steni izobešena slika, se zgodi nekaj povsem magičnega. Čeprav bi na prvi pogled drobno sliko, nič večjo od lista formata A4, človek zlahka spregledal, pa v tistem trenutku, ko stojiš pred njo, vse ostalo zbledi v ozadje. Kar naenkrat tam v tistem trenutku obstajata samo ti in tisti drobni ptiček, odet v zlati plašček in z verižico pripet na nekakšno škatlo na prazni steni. Vendar, če mi dovolite, naj o svojih občutjih, ki sem jih ob strmenju v to drobno malo bitje, začutila, citiram Donno Tartt,  kajti začutila sem prav to, kar je zapisala:

"In ja - za strokovnjake so morda pomembni inovativna tehnika čopiča in uporaba svetlobe pa zgodovinski vpliv in edinstven pomen slike za holandsko umetnost. Ampak zame ne. Kakor je rekla mama pred vsemi temi leti, moja mama, ki je vzljubila sliko že samo po tem, ko jo je videla v neki knjigi, ki si jo je še kot otrok izposodila v knjižnici v Comanche Countyju: pomembnost ni pomembna. Zgodovinska pomembnost sliko samo omrtvi. Prek nepremostljive razdalje - med ptico in slikarjem, sliko in gledalcem - še predobro slišim, kar mi je rečeno, tisti pssst iz zakotne uličice, kot bi temu rekel Hobbie, čez štiri stoletja časa, in vse to je res zelo osebno in posebno. Tam je tisto, v atmosferi, oplaknjeno s svetlobo, v potezah s čopičem, ki nam jih dovoli videti od blizu, kot natanko to, kar so - z roko naneseni pobliski pigmenta, vidna sled ščetin - , in potem, malo bolj od daleč čudež - ali pa šala, kot je temu rekel Horst - čeprav je v resnici oboje, zdrs transsubstanciacije, ko je barva barva, a hkrati tudi perje in kosti. To je kraj, kjer resničnost trči ob idealno, kjer šala postane resna in vse, kar je resno, šala. Magična točka, kjer sta vsaka ideja in njeno nasprotje enako resnična.
In upam, da obstaja še kakšna večja resnica o tem trpljenju tukaj ali vsaj takšna, da bi jo lahko razumel - čeprav sem prišel do spoznanja, da so zame pomembne edinole resnice, ki jih ne razumem. Tisto, kar je skrivnostno, nedvoumno, nerazložljivo. Tisto, kar gre v zgodbo, pa nima svoje zgodbe. Poblisk svetlosti na komaj zaznavni verižici. Lisa sončne svetlobe na rumeni steni. Samota, ki ločuje sleherno živo bitje od drugega živega bitja. Bridkost, ki je neločljiva od veselja.
Kajti - kaj, če prav tisti lišček (in res je videti prav poseben) sploh ne bi bil ujet ali rojen v ujetništvu, razstavljen na ogled v hiši, kjer ga je slikar Fabritius lahko videl? Nikoli ne bi mogel razumeti, zakaj je bil prisiljen živeti v tolikšni bedi: zbegan od hrupa (kot si lahko predstavljam), trpinčen z dimom, pasjim laježem in kuhinjskimi vonjavami, dražili so ga pijanci in otroci, letal je lahko samo toliko, kot mu je dovoljevala tista čisto kratka verižica. Pa vendar celo otrok lahko vidi njegovo dostojanstvo: majhen naprstnik poguma, ves puhast in krhkih kosti. Prav nič plašen, še celo obupan ne, temveč neomajen, nepremičen. Trdno odločen, da se ne bo umaknil s tega sveta."

Prepisani citat po mojem mnenju pronicljivo opiše tudi osebnost glavnega romana Lišček. V njem spoznamo trinajstletnega Theodorja Thea Deckerja, ki se mu svet obrne na glavo, ko v terorističnem napadu na Metropolitanski muzej v New Yorku izgubi mamo. Ker je odraščal brez očeta, ga pod okrilje vzame družina bogatega prijatelja. Na novo življenje na aveniji Park se težko privaja, saj mu novi skrbniki po eni strani ne dajejo občutka, da so ga popolnoma sprejeli v družino, po drugi strani pa se čuti odtujenega tudi od sošolcev, ki ne vedo, kako bi se z njim pogovarjali. Njegov nemir dodatno povečuje še neizčrpno hrepenenje po mami in nekakšen utesnjujoč občutek krivde, da je kriv za mamino smrt. Uteho najde v skrivnostni očarljivi sliki, ki mu jo je v nesreči v roke potisnil neznani moški, ne zavedajoč se, da ga bo ravno ta slika pahnila na življenjsko popotovanje v skrivnostne globine umetnosti.

Med odraščanjem se Theo sreča tudi z življenjem zasvojencev z igrami na srečo, alkoholom in drogami v predmestju Las Vegasa, kjer nekaj časa živi s svojim očetom in kjer spozna tudi najboljšega prijatelja Borisa. Zdi se, da svoje zavetje in pot v odraslost končno najde pri Hobbieju, starcu, ki popravlja starinsko pohištvo in ki po smrti svojega družabnika vodi trgovino s strarinami. Hobbie uvede Thea v umetnost renoviranja starinskega pohištva.  Ta pa se v upanju, da bi Hobbieju povrnil uslugo za skrb in streho nad glavo, loti prodaje "unikatnih" kosov, ki jih Hobbie kopiči v skladišču. A vsakič, ko se nam že zdi, da je Theo vrgel sidro, da je našel notranji mir in srečo, nam zgodba prinese nov obrat. Edino sidro, ki Theu še daje uteho, je tista mala slika, ki jo v trenutkih obupa hodi opazovat in gladit. Vse dokler ne spozna resnice, ki ga požene na romantične ulice Amsterdama. 

Roman Lišček je eden tistih romanov, ki pomirjujoče vrača vero v literaturo. Je brilijantno napisana pripoved, ki s svojo neverjetno močjo pripovedovanja zgodbe kot magnet drži našo pozornost vse od prve do zadnje strani. V knjigi se prepletajo najrazličnejši literarni žanri - od drame, filozofskega eseja o smislu bivanja, predavanje o zgodovini umetnosti, tečaj rekonstrukcije starinskega pohištva ... Skrbno izbrani in predstavljeni liki, neverjetne situacije in kar me je še posebej navduševalo - tiste številne majhne podrobnosti, ki bi pri marsikaterem piscu izpadle kot nesmiselno kopičenje in nepotrebno daljšanje besedila, pri Donni Tartt vedno sedejo na pravo mesto in dajo vtis ne samo, da je avtorica pretanjena opazovalka ljudi, ampak tudi oseba, ki ji je mar za sočloveka. Vsak dialog, razpoloženje, celo opisi predmetov so skrbno in prefinjeno izbrani, da se zdi, kot bi med branjem pred seboj gledali film.

Še dolgo po branju v mojih mislih odmevajo številni drobni utrinki, ki ob katerih se vedno spomnim na tisto magično malo sliko iz Haaga. Verjetno bom od sedaj naprej Fabritiusovo ime nezamenjljivo povezovala s Proustom. Pa način, kako si pes tudi po desetih letih zapomni  človeka. Odnos, ki ga ima današnja družba, ne samo bogati, do duševno bolnih. Kako povezanost med ljudmi lahko traja vse življenje. Kako se zdi, da se vedno znova zaljubljamo v napačne osebe, čeprav se zavedamo njenih in svojih pomanjkljivosti. Kako se ljudje različno staramo. Kako se ljudje opiramo drug na drugega v težkih časih. Moč umetnosti, da spreminja življenja. Nesmrtnost umetniškega dela in linija lepote, ki povezuje generacije za generacijami njenih oboževalcev. Način, kako se naše življenje odvija v koncentričnih krogih.

Nič v knjigi ni dvodimenzionalno, nič črno-belo. Niti naše osebne identitete, niti moč ljubezni, niti družina, celo izguba in obsedenost najdeta svoj smisel v tej brezobzirni mahinaciji usode. A tako kot tisti zlati plašček daje liščku dostojanstvo, ki ga naredi neomajnega, polnega upanja, celo junaškega, tako tudi nam življenje vedno znova ponuja priložnosti, da ostajamo trdno odločeni, da se ne bomo umaknili s tega sveta.

---

Donna Tartt: Lišček

• Obseg/št. strani: 880
• Datum izida: 23.02.2018
• Jezik: slovenski
• Vezava: trda
• ISBN/EAN: 9789612821197
• Založba: Cankarjeva založba, d.o.o.
• Prevajalec: Uroš Kalčič