 Dolgo sem se upirala vseslovenskemu navdušenju nad smelimi koraki, s katerimi so se nekateri naši avtorji podali na področje kriminalnih romanov. Skeptična nad vsemi pozitivnimi odzivi sem raje ostajala v zavetju sodobnih romanov z velikimi življenjskimi zgodbami, dokler se ni nekaj v meni premaknilo (mogoče je temu botrovalo nekoliko deprasto vzdušje v in okrog mene). Odločila sem se, da jim vseeno dam priložnost. Da stopim iz cone udobja. Da sebi dokažem, da znam preseči svoje lastne omejitve. Ali pa samo, da bi se počutila nekoliko bolje od žrtve. A nisem želela začeti z najbolj odmevnima - Jezerom Tadeja Goloba ali Pogodbo Mojce Širok - ta dva me še čakata. Raje sem se odločila za Medsočje Mirta Komela in to iz enega samega razloga: ker mi je bil neznansko všeč njegov Pianistov dotik. Knjiga Medsočje je tudi knjiga meseca v bralni skupini Zgodbarije v Mestni knjižnici Kranj. O njej se bomo pogovarjali v sredo, 12. decembra. Mirt Komel nas popelje v meni najlepši in najmirnejši konec naše dežele - v dolino Soče, kjer strme soteske te poskočne smaragdno zelene reke skrivajo marsikateri mit in starodavno skrivnost in burijo našo domišljijo. Zgodba je postavljena v fiktivni kraj Medsočje, ki po opisu spominja na marsikateri resnični kraj iz doline in ki je ravno toliko oddaljen od brezosebnih urbanih središč, da se v njem v podtalju nemoteno rojeva kultura zavisti, ljubosumja, notranjih razkolov med Cerkvijo in civilno družbo, regresijo in napredkom, mladostjo in starostjo, tako značilna za naše kraje. Tisto, kar je ob dnevni luči videti kot idilična podalpska vasica, zavezana tradiciji in pobožnjaštvu, se ponoči spremeni v leglo razvrata, v katerem se tudi ugledni vaški veljaki prepuščajo igralništvu, nebrzdanim pijančevanjem, sadomazohističnim spolnim igricam in sanjarjenju o dotiku pred njihovimi očmi razcvetelih se mladenk, ki se napajajo v lokalni mistiki in mitologiji prednikov. Tradicionalna razdelitev vlog, pri katerih vse pomembnejše odločitve v vasi sprejemajo moški, medtem ko so ženske zreducirane le na vlogo obrobnih opazovalk, opravljivk, mater, žena, ljubic in zapeljivk, to še dodatno podpira. Komel si že uvodoma umije roke od avtorstva tega dela. Rokopis, sestavljen iz dnevniških zapiskov, delov romana v nastajanju, novinarskih člankov ter dodatnih opazk in pojasnil k zapisanemu, sanjskih podob in blodenj pod vplivom najrazličnejših drog je bil najden v v potresu porušenem Medsočju (uredniško opombo sicer napiše Mirko Melt, kar je anagram avtorjevega imena). Avtor rokopisa naj bi bil Erik Tlomm (od kod mi je že poznano to ime?), novinar z željo po pisateljevanju, ki se po doživetem živčnem zlomu umakne v Medsočje, kjer po nasvetu psihiatra začne pisati dnevnik. Njegovi dnevi minevaju v zapisovanju dnevnika in dolgih sprehodih po okoliških gozdovih. Ko za njegovo poklicno pot izvedo v vasi, ga kot prišleka v notranjih sporih kmalu želijo pritegniti na eno ali drugo stran. Tlommu se uspe držati nevtralnega terena, dokler v dnevno rutino vasi ne udari grozljivi umor. Umor dekleta, utelešenja dekliške lepote, županove hčere Magdalene Možina. In kot da to ne bi bilo dovolj - prizorišče zločina postane simbol slovenstva - lipa na osrednjem vaškem trgu, ki jo je udar strele v nevihtni noči, razklal na pol. Razpeta, razgaljena, vsem na očeh kot Kristus na oltarju je opozorilo, da v vasi nikoli več ne bo, kot je dotlej bilo. Umor se vselej že porodi v samem osrčju te lepe, dobre družbe, nato pa se hrani iz njenega nedrja, prisesan na dojko, v kateri se združujeta užitek in potreba, vse dokler ne zraste in ne doraste svoji nalogi. Družba se ga ne želi odkrižati zato, da bi lahko znova zaživela kot družba, marveč potrebuje zločin, da bi sploh lahko bila in ostala ... družba." Komel svoj kriminalni roman osredini prav okrog Erika Tlomma (Seveda, Erich Fromm in njegov Beg pred svobodo!, v kateri se ukvarja s potrebo ljudi po nadzoru in oblasti na eni ter podrejanju avtoritetam, ki jih vodijo nadnaravne sile, na drugi strani) in nanj se osredotočimo tudi bralci. Seveda, saj hočemo skupaj z njim najti morilca in ga kot moralni razsodniki postaviti pred roko pravice. Sprva slepo verjamemo njegovim zapisom, kako po umoru ni več samo okrevajoči novinar in nevtralni opazovalec. Verjamemo mu, da ga prav kot takega glavna kriminalistka - fatalistična D. Dante vzame za svojega pomočnika, saj naj bi bil kot prišlek najmanj zaznamovan z lokalno koloraturo. V maniri klasičnih kriminalk nas Tlomm pelje skozi preiskovalni postopek in vse dogajanje zvesto in podrobno zapisuje v svoj dnevnik. A kmalu se kolesje dogajanja nevarno zavrti. V stampedu dogajanja, v katerem se Dante in Tlomm seznanjata s podrobnostmi umora, zaslišujeta priče, obiskujeta prizorišča dogajanja in sestavljata neznane koščke zločina v celoto, se zdi, kot bi se osebnost Erika Fromma kot sličice v kalejdoskopu začela cepiti na številne dele, ki jih ne znamo izločiti in logično povezati: zdaj zvesti zapisovalec dnevnih vtisov se v naslednjem trenutku odloči, da bo raje napisal roman. Takoj za tem se že čuti dolžnega, da - čeprav je na bolniški - o romanu poroča tudi kot novinar. Medtem tudi sam postane detektiv, odkriva dokaze, povezuje dejstva in na svojo pest razkoplje grob umorjene. Kmalu ne zaupa več Dantejinim metodam in zdi se mu, da ga tudi njena sumničavost vse bolj ogroža, skupaj z njim pa v njen obstoj začnemo dvomiti tudi sami bralci. V njegove misli vse bolj vdira preteklost in lokalna mitologija z grozljivimi medsoškimi maskami. Vse skupaj se vrti z vse večjo hitrostjo, nič več ne vemo, kdo je kdo in kaj je res in kaj ni, dokler v blaznem deliriju ne Tlomm ne pristane v lokalni psihiatrični bolnišnici. Dnevniški zapiski se nadaljujejo z nekaj mesečnim zamikom, ko si Tlomm nekoliko opomore. Po obisku vasi ob miklavževanju izve nekaj novih dejstev, tudi to, da umor Magdalene še ni razrešen. Takrat doživi nov napad anksioznosti. Med okrevanjem Tlomm začne povezovati dogodek iz svoje preteklosti, ko je raziskoval še en umor dekleta, nenavadno podobnemu Magdaleninemu, z zadnjim umorom v Medsočju. Niti, ki jih s pomočjo novih dejstev o sebi splete v neverjetno zgodbo, vodijo k razrešitvi neskončne sestavljanke. Konec je Komel nezmotljivo povzel po zaključkih romanov Agathe Christie. Tako kot Poirot ali Mrs. Marple zbereta vse osumljence v enem prostoru, tudi Tlomm izkoristi trenutek, ko je vsa vas zbrana na letnem gledališkem dogodku, da kot zbor v grški drami pokomentira in razloži svoje videnje umora. Naj se sliši še tako neverjetno, nam Komel ponudi edini možen konec: za katarzo in nadaljnje nemoteno delovanje medsoške skupnosti je edina rešitev ta, da izločijo vsiljivca, prišleka, pa čeprav za ceno njegovega življenja. Le tako bo mogoče v tej vaški skupnosti spet zavladalo ravnovesje. A bič božji udari tudi njih: greh in grešniki so skupaj z vasjo, kot izvemo že v uvodnih stavkih, v uničujočem potresu popolnoma zbrisani s sveta. Roman Medsočje je vsekakor presegel moja pričakovanja. Vsekakor dobra popotnica, da dam priložnost še drugim. Mirt Komel: MEDSOČJE
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed