Mesec dni na podeželju - čista milina bivanja

Knjiga Mesec dni na podeželju je prišla kot dolgo pričakovane počitnice. Kot nepričakovano darilo neznanca, kot obljuba notranjega miru. Ponudila sem jo v branje bralnemu klubu, a zdaj bi jo rada imela le zase. 

Relativno kratek in preprost roman nas ponese nazaj v čas po prvi svetovni vojni. Če si London še vedno liže rane, se zdi, da se angleškega podeželja vojna vihra sploh ni dotaknila. V vojni ranjeni vojak Tom Birkin se z nostalgijo spominja idiličnega poletja leta 1920. V tistem času se umakne iz Londona, zavetišče najde v tihi vaški cerkvi v Oxgodbyju, kjer naj bi preživel poletje in za borno plačilo obnovil ogromno srednjeveško slikarijo. Mir in lepota podeželske narave ter nespremenljivi ritem vaškega življenja mu pomagata pri zdravljenju vojnih travm in obuditvi vere v boljšo prihodnost. Nežna pripoved govori o izgubljeni ljubezni, je poklon umetnosti in umetniku ter človekovi potrebi po ohranjanju kulturne dediščine za prihodnje rodove.

"V življenju še nisem videl bolj nenavadnega srednjeveškega slikarskega detajla, sto let vnaprej je napovedoval Bruegla. Le kaj je gnalo slikarja v tem detajlu, da je naredil tako ogromen korak onkraj svojega časa?
  Tako je torej bilo tistega nepozabnega dne, ko sem že vedel, da imam v svojih rokah mojstrovino, a sem si bil to komajda pripravljen priznati, tako kot kakšen požrešen otrok, ki hrani najboljše čokoladne bombone v škatli. Ves dan sem se pogledu na celoto izogibal tako, da sem posvečal prekomerno pozornost drobnarijam. Potelj pa, zgodaj zvečer, ko je zahodno sonce mimo mojega stebrička za kratek čas obsijalo zid, sem stopil nazaj, a očem namenoma še vedno nisem dovolil, da bi se osredotočile. Potlej sem pogledal.
  Bilo je osupljivo. (Res mi je vzelo sapo.) Velikanski slap barv, modre z vrha so padale, nato pa se penile v rdečih vrtincih. Kot vsa velika umetniška dela te je tudi ta slika prevzela kot celota, še preden te je očarala s svojimi posamičnimi deli."

Mesec dni na podeželju je knjiga, ki bo ostala v mojem srcu še zelo dolgo. Je polna nežnosti in vedrine, žalostnih spominov in obžalovanj, osamljenosti in potrebe po pripadanju  - skupnosti, drugemu. Je neverjetno tekoče in elegantno napisana, kot bi bila vsaka beseda premišljeno izbrana, preden je bila zapisana na papir. A najbolj prepričajo slikoviti opisi narave, ki te potegnejo v zgodbo in že naslednji trenutek sem skupaj z Birkinom stala visoko v cerkvenem stolpu in opazovala naravo in vaščane Oxgodbyja pri dnevnih opravilih, še vedno tako preposto usklajenih z ritmi narave in življenja. Podobe ruralnega življenja so mi priklicale spomin na davne čase naših dedkov in babic - žetev, spravilo sena, družinska nedeljska kosila .. "jasno nebo, v travo pogreznjeni jarki in cestni robovi, mak, pegasti kačniki, košata drevesa, sadovnjaki, kipeči čez žive meje šipkovega grmičevja ..." - vse to me je vrnilo v poletja, ki sem jih preživljala v krajih mojih babic, v dneve nedolžnosti, brezskrbnosti in obljube večnosti.

In barve - rumeno zlata poletnega žita, živahno zelena barva poletnih travnikov, ki jo prekinjajo bele pike čred konj in angleškega goveda, skupaj z zamolklo, skoraj črno zeleno orjaških dreves, ki obkrožajo pastrojevo hišo, rdeča in rumena barva v vseh svojih pudrastih odtenkih, ki sramežljivo barvata najprej večerno nebo, v zgodnji jeseni pa tudi krošnje hrastov in bukev ob vaški cesti, Slikar se nam - tako kot Birkinu - skozi mural na cerkvenem stropu delček po delček odkriva in vstaja pred nami v vsem svojem mojstrstvu: od malahitno modre, zlatih lističev, cinobrasto rdeče, ki poživljajo podobe naslikanih veljakov, do rdeče zemlje in železovih oksidov, s katerimi so obarvani kurjači. 

Iz knjige sevata za naš čas nevsakdanji mir in tišina, kot bi bilo angleško podeželje poslednje zavetišče naših duš. In nežna ljubezen, ki se splete med Birkinom in vikarjevo ženo Alice Keech se zdi kot obljuba srečne prihodnosti - sramežljivo ogledovanje in sanjarjenje o dotikih, objemih, poljubih, ki se uresničijo le v njuni domišljiji, A kljub temu, da mu poletje ozdravi vojne in srčne rane, Birkin ne verjame, da bi v Oxgodbyju ostal za vekomaj srečen. "Ljudje se odselijo, postarajo, umrejo in svetla vera, da nas za vsakim vogalom čaka nekaj sijajnega zbledi. Zdaj ali nikoli: srečo moraš zgrabiti, ko je v letu," pravi.

Ko konča restavracijo stenske slikarije, se Birkin nikoli več ne vrne v Oxgodby, zato poletje ostane v njegovem spominu takšno, kot ga je pustil za seboj. Kljub temu, da mu je prineslo toliko svetlobe in topline, se ga vseeno ali pa ravno zato spominja s težkim srcem, saj se zaveda minljivosti časa in bivanja, zaradi katere se nam trenutki, ki so se nekdaj zdeli tako zelo naši, zdaj kot pesek spolzijo med našimi prsti in nikoli več jih ne bomo dobili nazaj. 

---

J. L. Carr: MESEC DNI NA PODEŽELJU

• Obseg/št. strani: 145
• Datum izida: 10.08.2017
• Jezik: slovenski
• Vezava: trda
• ISBN/EAN: 9789612771829
• Založba: Založba Goga
• Prevajalka: Sonja Porle