Moj mož

Enajst zgodb v zbirki Moj mož pripoveduje prav toliko zgodb na videz različnih žensk. Enajst bolečih zgodb iz zakonskega življenja. Enajst usod žena in njihovih mož, ljubimcev, otrok, prijateljic, družin, v njihova družbena okolja. Knjiga polna osebnih dram, A nisem se mogla poistovetiti niti z eno od njih. 

Partnerski odnos z mojim možem je namreč svetlobna leta daleč od teh, ki jih opisuje Rumena Bužarovska v svoji knjigi. Moj mož je namreč moj najboljši prijatelj in zaupnik, skupaj z njim rastem, se učim in se uresničujem. Najin odnos temelji na spoštovanju, enakopravnosti, medsebojni podpori in predanosti.  Neskončno sem hvaležna, da je del mojega življenja. Ja, tudi med nama kdaj pride do trenj in nesporazumov, a jih rešujeva s pogovorom in razumevanjem, ne z obtoževanjem in poniževanjem. Ob njem se počutim popolna.

​Osebne pripovedi enajstih žensk Rumene Bužarovske, ki pripovedujejo o svojem zakonskem življenju, pa se bolj zdijo podobne življenju v kletki - železni ali zlati, ni razlike - obsojene na nenehno borbo za priznanje, prepoznavnost, enakopravnost z možem, kot sobivanju v toplem, ljubečem in spodbudnem okolju, ki bi žensko izpolnjeval do te mere, da bi se počutila svobodno in izpolnjeno. 

Zdi se, da Rumena Bužarovska, kljub svoji mladosti (letnik 1981), ne verjame v zakon in da absolutno zavrača patriarhat, s katerim je še vedno prežeta družba na vzhodu, v njenem primeru na Balkanu. Vse njene ženske so brezizhodno ujete v disfunkcio­nalne in neenakopravne partnerske odnose, v katerih je moškemu oziroma možu dovoljena popolna samovolja, s katero upravlja življenje svoje žene - družbeno sprejemljivo, celo dovoljeno mu je fizično in psihično nasilje nad žensko, z omejevanjem njene svobode gibanja in ekonomske svobode pa njeno vlogo v družbi zreducira le na vlogo žene in matere. Kljub temu, da imajo pravico do izobraževanja in zaposlitve, je njihova akademska, ustvarjalna in poklicna kariera manjvredna, ženske v zasebni sferi še vedno opravljajo vsa gospodinjska dela in skrbijo za otroke ...

Nič čudnega, da ženske sovražijo otroke, ki so jih rodile, in da z njimi ne uspejo vzpostaviti ljubečega in spodbudnega odnosa in se realizirati kot mame. Hkrati pa sovražijo tudi družbo, ki jih sili, da otroke morajo imeti, saj naj bi se po nekih nenapisanih pravilih družbe lahko realizirale kot osebnosti šele takrat, ko bi se poročile in imele (moške) potomce. Ko otroke rodijo, pa jim prav ta ista družba nenehno gleda pod prste in jim očita, da svoje vloge ne izpolnjujejo tako, kot se od njih pričakuje, vsak najmanjši "prekršek" ali "odstopanje" pa je kaznovan s kletvicami, očitki in ponižanji  - ne samo s strani moža, ampak kar celotne družbe. Te matere in žene zato svoje nezadovoljstvo, razočaranje, bolečino in strah skrbno skrivajo pred svojimi družinami in prijatelji. Če pa si jim jih že upajo s cmokom v grlu priznati, jih ti zavoljo družinskega miru le "prisilijo", da naj tiho vztrajajo, češ "Tvoj mož je. Sama si si ga izbrala, zato ga moraš tudi prenašati. Ločitev ne pride v poštev."

A po drugi strani iz zgodb veje tudi močan feministični duh, ki jih rešuje pred popolnim razkrojem v nič. Te ženske tako v sebi skrivajo globok tolmun notranje moči in iznajdljivosti, ki jim pomaga preživeti najtežje trenutke, hkrati pa je v njih toliko uničujoče agresije, ki izhaja iz nemoči spremeniti svoj položaj v družbi. 

"Sva torej dogovorjena. Poroka in otrok, pod nujno," je rekel in ji pomežiknil z dvignjenimi vilicami, s katerih je visel večji košček jeter.
Irena je odrinila vilice in košček je pristal na prtu.
"Kaj pa tebe boli kurac, če bom rojevala ali ne?" je naenkrat izbruhnila. Toni je še vedno stal z rahlo dvignjenimi vilicami. Irena je govorila pridušeno skozi stisnjene zobe.
"Ali bi se prosim ne vmešavala v mojo pičko, kot se jaz ne vmešavam v vajina spolna organa?"
Njene besede so bile tako prostaške, da nisva imela časa, da bi se odzvala. Takšnih besed še nisem slišala v javnosti. Še posebej ne iz ženskih ust.
"Evo, vidva, na primer. Usmradila sta se v svojih zakonih in zdaj skušata vse druge vtakniti v svojo smrdljivo čorbo. Ukvarjata se samo z zasebnimi življenji drugih, drugim solita pamet glede morale in otrok, za našimi hrbti pa zagotovo fukata. Kam pa gresta potem naprej, kaj? Ali mislita, da ne vidmim, kaj počneta? Jetrca, kaj? Marš!” je rekla Irena in vstala. Šla je na drugi konec mize in prisedla k upokojenkama, kjer je kmalu naredila škandal okoli praznovanja dneva žena in odšla s praznovanja.

---

Rumena Bužarovska: Moj mož

• Obseg/št. strani: 168
• Datum izida: 05.08.2017
• Jezik: slovenski
• Vezava: broširana z zavihki
• ISBN/EAN: 9789612870157
• Založba: Modrijan založba, d.o.o.
• Prevajalec: Aleš Mustar