|
Modernih klasikov Cankarjeve založbe se vedno lotevam s posebne vrste strahospoštovanjem. Ne zaradi njihovega obsega, pač pa zato, ker je doslej še vsak posamezen naslov iz zbirke, ki sem ga vzela v roke, v meni pustil trajno sled, me prerešetal in na novo oblikoval. Zato knjige iz te zbirke potrpežljivo čakajo na knjižni polici, da pride pravi trenutek v življenju, ko potrebujem njihovo modrost. Tako je vse leto na polici čakala tudi Skrivna zgodovina Donne Tart, ki me je posrkala že s prvim odstavkom in me ni izpustila vse do zadnje pike. Ampak, zato tudi beremo, kajne?! Knjigo Skrivna zgodovina sem brala počasi, saj mi čas ni omogočal, da bi jo prebrala hitreje. A se je vedno znova - naj bo to med vožnjo na delo, kosilom, igro z otroci, večernim umivanjem - prikradla v moje misli. Celo sanjala sem o njej. Branje te knjige se mi je zdelo podobno srkanju iz kozarca polnega viskija, kot ga neumorno srkajo glavni protagonisti knjige - sprva je v ustih čutiti gladko in sladko tekočino, a na koncu po grlu stečeta grenkoba in pekočina, ki spačita tvoj obraz v neprepoznavno grimaso. Večkrat ko nagneš iz kozarca, bolj si opit, bolj so tvoje noge opotekajoče, bolj zamegljen pogled imaš in niti zaveš se ne, kdaj ti zgodba spodnese tla pod nogami. Vsekakor to ni knjiga, ki bi bralca pustila ravnodušnega. Zgodbo pripoveduje prvoosebni pripovedovalec Richard Papen. Da bi ušel svojemu nesrečnemu življenju v Kaliforniji, se vpiše na Hampden College v Vermontu, kjer najde svoj pravi dom med petimi nepremagljivimi člani elitistične skupine študentov klasične grščine in latinščine, ki jih vodi skrivnostni učitelj Julian Morrow. S tem vstopi v tajni svet drog, alkohola in nasilja, ki ga zaznamuje za vedno. Čeprav se zdi, da so ga člani skupine kot enakopravnega člana sprejeli medse, Richard ostaja zunanji opazovalec, ki jim (ne) pripada, in sostorilec, ki to je in hkrati ni. Ostali člani skupine pred njim skrivajo precej skrivnosti. Eden takšnih je umor, ki ga zagrešijo med bakhovskim obredom. Da bi ga zakrili, pa naredijo še enega. A ta jih zaznamuje. Za vedno. Roman je smiselno razdeljen na dva dela - pred in po ključnem dogodku. V prvem delu glavne protagoniste - Henryja, Bunnyja, Francisa, Charlesa in Camille - na nek nevsiljiv način vzljubimo in nas podobno kot Richarda začara njihova želja po znanju, vednosti, pa tudi življenju. Osrednji liki so opisani presenetljivo realistično, z vsemi svojimi napakami in pomanjkljivosti, čudnimi navadami in skrivnostmi, zaradi česar se kljub vsemu vsemu izkažejo za izjemno človeške. Avtorica ob tem v svojem počasnem, a vsekakor ne dolgočasnem edvardijanskem slogu pred nami počasi gradi zgodbo in odvija štrene, razloge in dogodke, ki pripeljejo najprej do prvega, nato pa še do drugega umora. A umor ni poanta romana, čeprav je njegov osrednji dogodek. Zgodba namreč ponuja precej več, saj se avtorica ne ukvarja z vprašanjem, kdo je umor storil - že na prvi strani namreč izvemo, da bodo pripovedovalec in njegovi prijatelji nekoga ubili in celo kdo bo žrtev in kako umre. Opisuje, kako se je umor zgodil in predvsem kakšne posledice je imel za storilce. Osebno mi je bil bolj všeč drugi del, v katerem Tarttova v svojem značilnem slikovitem, poetičnem jeziku do bolečih podrobnosti opiše nevzdržno napetost, zmedenost, strah pred razkritjem zavrženega dejanja ter zapleteno naravo temnih, divjih, brutalnih impulzov, ki se skrivajo pod svetlečo, spolirano človekovo zunanjo podobo. Mogoče ravno natančno opisana človeška narava glavnih protagonistov, zaradi katerih jih uvodoma vzljubimo, v nas sproži resen premislek o naših medčloveških, še posebej prijateljskih odnosih, naših reakcijah v podobnih situacijah, sočutju, razplamtevanju sovraštva, spopadanja s strahovi in podobno. Če se zdi, da glavni junaki preživijo prvi umor brez posledic, se drugi izkaže kot njihova Sodoma in Gomora. Njihov razkroj se v naše vidno polje prikrade počasi, v majhnih premikih zavesti, ki jih opazimo le ob natančnem branju. A razpoke v pološčenih zunanjih oklepih stran za stranjo rastejo in postajajo bolj očitne, dokler pred nami ne zazevajo njihove krvaveče mehke notranjosti. Donna Tartt je tako izjemna pripovedovalka, da skoraj na lastni koži občutimo, kaj resnično pomeni ubiti nekoga in kakšne posledice ima to dejanje na našo zavest, način razmišljanja, na naše življenje.  Saj ne, da je vse 'zagrnila tema', nič takega: samo dogodek sam je oblačen zaradi nekakšnega prvinskega, hromečega učinka, ki ga je takrat zastrl; enakega učinka, če kaj vem, ki omogoča paničnim materam, da za otroka preplavajo ledene reke ali planejo v goreče hiše; učinka, ki občasno omogoča žalujočemu, da se prebije skozi pogreb, ne da bi potočil eno samo solzo. Nekatere reči so pač preveč strašne, da bi jih lahko naenkrat zapopadli. Druge reči - gole, prskajoče, neizbrisne v svoji grozi - so preveč strašne, da bi jih sploh kdaj zares dojeli. Šele pozneje, v samoti, v spominu, se zasvita spoznanje: ko je pepel ohlajen; ko se žalujoči razidejo; ko se človek razgleda naokrog in se znajde - na svoje dokajšnje presenečenje - v nekem popolnoma drugem svetu. Roman Skrivna zgodovina vključuje zapleteno mešanico človeških vedenj, poleg umorov so tu še zloraba alkohola, manipulacija bogastva, incestuoznost, homoseksualnost, samomor, depresija, žrtvovanje za druge, prepad med bogatimi in revnimi, pa tudi ljubezen, prijateljstvo, zabava, povezanost, sočutje, hrepenenje, ki se pred nami se razkrivajo plast za plastjo. Ravno zaradi vseh teh plasti je težko povzeti vse niti, ki jih Tarttova spleta skozi skoraj 600 strani. Občutek, ko odložiš knjigo je grenak, nem in osamljen. Kljub temu knjigo priporočam v branje, saj je avtorica odlična opazovalka človeške interakcije in izjemna opisovalka našega vedenja in čustev, celotna zgodba pa pretresljiva, a na nek način popolna in zadovoljujoča. Donna Tartt: Skrivna zgodovina
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed
|