|
Nikoli nisem bila pretirano navdušena nad knjigami, ki so se neposredno dotikale vojne. Niso se mi samo smilile žalostne usode številnih žrtev, nisem se samo zgražala nad okrutnostmi okupatorjev, še najbolj turobna se mi je zdela kolektivna zavest in vdanost v usodo, ki ne dopušča niti trohice upanja, da bo kdajkoli pozabljena. A kljub temu, da se tudi ta knjiga dogaja v začetku druge svetovne vojne, je poljski pisatelj Szczepan Twardoch z romanom Morfij ustvaril tako mojstrovino, da se ji lahko samo priklonimo. Twardoch v središče romana postavi Konstantyja Willemanna, mladeniča iz Vašave, sina nemškega aristokrata in Poljakinje, bonvivana, ki uživa v predvojnem bogastvu svoje družine. Hkrati je nefunkcionalni mož in oče, saj ga bolj kot družina zanimajo zabave, alkohol, droge in ženske. Ko izbruhne vojna, se z velikim odporom en mesec bori za svojo domovino, a se po njenem padcu vrne k svojemu predvojnemu življenju. A ne za dolgo: njegova usoda se poigra z njim, ko ga kot Nemca povabijo v tajno-obveščevalno službo. In odločitev, da sprejme to vlogo, mu popolnoma spremeni življenje. Zdi se, da Morfij v sebi združuje več romanov - v njem se spretno prepletajo zgodovinski roman, vohunski triler in psihološka kriminalka. Twardoch se romana loti s posebno pozornostjo do podrobnosti in detajlov. Pred nami s filmsko natančnostjo razgrne življenje v Varšavi leta 1939, v času po kapitulaciji Poljske. Skoraj vidiš lepote mesta, ki odsevajo v pastelnih odtenkih fasad in neba, sedaj pomešane z odtenki požgane in v uniforme odete sive, ki z občutkom strahu zre v prihodnost. Skoraj da slišimo vrvenje in atmosfero varšavskih kavarn, gostišč, trgovin, bordelov. Preseneti nas, da ljudje kljub vojni še vedno uživajo v topli vodi iz pipe, telefonskih pogovorih in elektriki (čeprav je včasih že ni) ali steklenicah vodke, ki bo omogočila, da pozabijo na vojno za vsaj naslednjih nekaj večernih ur. A hkrati Twardoch z romanom ustvari tudi presenetljivo natančno študijo psihološkega profila posameznika, ki želi preživeti v neki izjemno stresni situaciji, kar pa od njega zahteva, da se odreče samemu sebi. To ni zgodba o kolektivni odgovornosti, ki jo v času vojne družba zahteva od posameznika - Twardoch se osredotoča na individualno usodo in njegovo odgovornost za lastno življenje. To tudi ni zgodba o človeškem preoblikovanju iz antijunaka v pravičneža in poštenjaka. Ne, Konstanty Willemann je in ostaja človek narave, hinavec, sebičnež in egoist, ki na prvo mesto najprej postavlja sebe in svoje užitke. Njegova preobrazba se dogaja ves čas le v njegovi notranjosti, ko išče samega sebe, saj zaradi odsotnosti očeta in oblastne matere ne ve več, kdo je v resnici, pa tudi kdo bi sploh moral biti. Še bralec ima do njega ambivalenten odnos - enkrat mu je všeč, drugič se mu gnusi, tretjič ga pomiluje in se namesto njega od sramu pogreza v tla. A Konstanty nam ne pušča izbire - kljub temu, da ga odlikujejo za vojna junaštva, je sam v sebi šibak človek. Ne samo, da je ves čas razdvojen med očetovo in materino domovino, brez obžalovanja vara svojo ženo, spi s prostitutkami, ima se za umetnika, ki pa ne proda nobene slike, je človek, ki se napije, da bi zapolnil praznino v sebi in vse, kar si želi, je le še ena steklenička morfija. Nato pa dobi priložnost, da naredi nekaj dobrega za svojo državo, a za to se mora odpovedati svojemu imenu, svoji ženi in sinu, svoji identiteti. In zdi se, da bo kot Nemec in "tajni agent" končno našel svojo identiteto in svoje mesto v življenju, a usoda se prav hecno poigra z njim. ”Sem Konstanty Willemann in nimam ne brata ne sestre, nikogar nimam. Sam sem. Nimam žene. Nimam sina. Sem Konstanty Willemann in nimam ne matere ne očeta, imam samo hudiča in truplo. Sem Konstanty Willemann in sem sin hudiča in trupla. Sem Konstanty Willemann in se mi jebe za to, ali sem Nemec ali Poljak, ker so na svetu pomembnejše reči.  Posebno vlogo v življenju Konstantyja Willemanna igrajo ženske. Še posebej je odvisen od oblastne in ukazujoče matere Katarzyne Willemann, ki na vsakem koraku ureja njegove zadeve: zasipa ga z družinskim denarjem, poišče mu ženo in poskrbi, da brez težav tudi med vojno krmari svoji dve identiteti - poljsko in nemško. Njegova žena Hel(en)a, ki prihaja iz premožne in plemiške družine, si ves čas zatiska oči pred Konstantyjevimi ljubezenskimi razmerji, popivanjem in drogo, on pa v zameno za mir ponotranji idealno, spolirano meščansko življenje. Potem sta tu še prostitutka Salome, s katero uživata morfij in Iga, njegova prva ljubezen, zdaj prijateljeva žena. Zdi se, da vsaka izmed njih predstavlja en del Konstantyjeve osebnosti, zaradi česar se ne more odpovedati nobeni od njih. Ob vseh teh ženskah pa zgodbo pripoveduje še ena, katere ime in porekla ne vemo, a na vsakem koraku sledi Konstantyju. Zdi se kot duh, ki prehaja med ljudmi, vest, usoda, ki pa zgubi stik z njim šele, ko med delom za obveščevalno službo spozna Dzidzio. Takrat se zdi, da je v njej našel sebe in se s sabo pomiril. Vsekakor je Twardoch z romanom Morfij ustvaril čudovito mojstrovino, ki te od prve strani dalje poževe v neustavljiv vrtinec besed, misli in dejanj. KLjub temu, da se dogodki vrstijo z neverjetno hitrostjo, ki bralcu komaj da pusti dihati, je knjiga polna čudovitih alegorij in poetičnih odnosov, a tudi svežine, izvirnosti in lepote. Sczepan Twardoch: Morfij
2 Comments
|
RSS Feed