Neverjetni svet Roalda Dahla

Danes, 13. septembra bi bil angleški pisatelj Roald Dahl star 100 let. In čeprav nas ta največji pripovedovalec zgodb že dobrih 25 let let gleda z drugega sveta, njegove zgodbe še vedno razveseljujejo tako mlade kot stare. 

Vse najboljše, dragi gospod Dahl, pač kjerkoli že ste! Praznujte z njim in njegovimi oboževalci tudi vi! Založbe in kinematografi v teh dneh ponujajo številne prireditve, s katerimi želijo počastiti Dahlov visoki jubilej.

Ne vem niti kdaj niti kako sem postala Dahlova zvesta oboževalka. Prvič sem se z njim srečala ob ogledu filma Matilda, pa me ni navdušil. Mogoče zato, ker sta mi bila Danny de Vito in Rhea Pearlman v vlogi staršev tako sitna, da prvič filma sploh nisem zmogla pogledat do konca. Tako potem dooolgo v roke nisem vzela niti knjige. Vse do leta 2005, ko sem si ogledala film Čarli in tovarna čokolade z neponovljivim Johnnyem Deppom v glavni vlogi, za Dahla nisem ponovno niti slišala. 

Tako nenadoma pa mi je v roke prišla obsežna knjiga Zbrane kratke zgodbe, ki jo je leta 2009 izdala založba Sanje in bila sem pečena. V njih nam Dahl postreže z nekaterimi zelo prečudovitimi domislicami z vseh področij našega življenja, ki nam znajo tako elegantno spodnesti tla pod nogami naših ustaljenih življenj, da se tega zavemo šele, ko je zgodbe konec. In pri vsaki zgodbi se na svoj način to ponovi. Slog Roalda Dahla je namreč magičen in tudi rahlo strašljiv, zaradi česar postane neustavljivo privlačen, tako da knjige ne odložiš zlahka.

Po tej knjigi se Dahla nisem mogla nasititi in eno za drugo sem požrla tudi knjige, ki jih je Dahl napisal za otroke: Jakec in breskev velikanka, Čarli in tovarna čokolade, Čarli in veliko stekleno dvigalo, Čudoviti lisjak, Čarovnice, Matilda, Odvratne rime, Gravža ... trenutno pa na vrsto čaka še Veliki dobrodušni velikan, ki pa brez naslovnice Quentina Blakea žal zame ni prava Dahlova knjiga.

Neustavljivi čar zgodb Roalda Dahla prav gotovo vsaj delno izhaja iz tega, da je navdih iskal v svojih osebnih izkušnjah. Njegovo življenje je bilo namreč zelo razgibano: z družino so se velikokrat selili, zato je zamenjal veliko šol, za boleznimi sta mu umrli dve sestri, med vojno je bil pilot in med drugim tudi angleški tajni agent (o čemer je napisal tudi scenarij za bondijado Samo dvakrat se živi - baje naj bi bil takrat prav tak zapeljivec kot 007). Knjige za otroke naj bi začel pisati šele, ko je dobil svoje otroke, zato tudi ne morem verjeti govoricam, da naj bi otroke naravnost sovražil. Prav nasprotno: mislim, da je naravnost oboževal učinek svojih zgodb na otroke. Kljub temu, da v njegovih zgodbah odrasli nastopajo kot zlobni, privoščljivi in naravnost grozljivi (npr. starši, ki jim je malo mar za otroke, in učitelji, ki se do otrok obnašajo naravnost sadistično, da o čarovnicah sploh ne govorim), na koncu otroci vedno izidejo kot zmagovalci, polni znanja, notranje moči in poguma.

​Za konec samo še ena Dahlova misel, ki povzema vse, kar nam je Roald Dahl dal:

"Če boste mislili dobre misli, vam bodo te kot sončni žarki sijale z obraza,  in takrat boste vedno videti čudovito."