|
Roman Nezvesti oče italijanskega pisatelja Antonia Scuratija je ena tistih literarnih stvaritev, ki z vso silo nanizanih besed butnejo vate in te popolnoma nepripravljenega pustijo hlastajočega za zrakom. S knjigo v roki, kot bi bila dolga, topa igla, drezaš v boleče točke svojega življenja in čeprav ti besede škrtajo med zobmi, se ne moreš ustaviti. Bereš in bereš in čakaš na odrešitev, na spoznanje, da mogoče pa vseeno ni tako hudo kot izgleda, a ostaja le upanje za prihodnje generacije.  Scurati svoj roman plete okrog glavnega protagonista Glauca Revellija, ki pri štiridesetih prvič postane oče. To dejstvo popolnoma postavi na glavo njegov vrednostni svet in mehurček, v katerem je živel do sedaj, se razpoči. Do onemoglosti razčlenjuje svoj svet vrednot in čustvenih stanj od spoznanja, da si želi ustvariti družino, iskanja partnerke, svoje vloge kot očeta in moža in razloge, zakaj je njegov zakon že od začetka obsojen na propad. V tem prehaja od egoističnega vase zagledanega mladega chefa, ki se mora kot oče in mož posloviti od "svoje ošabne plemiškosti in ljudomrznega preziranja sveta" do patetičnega preigravalca prihodnosti, ki se boji ostati sam. A knjiga ni samo zgodba o odnosu med možem in ženo in o odnosu med različnimi generacijami, je še veliko več. Je kritika današnje družbe, v kateri smo v množici stvari, podob, občutkov, besed in avantur izgubili stik drug z drugim, še posebej pa s samim seboj. Zdi se, da današnje generacije, ki smo odrasle v dobi obilja, ne znamo več živeti spontano, ampak za vsak trenutek svojega življenja potrebujemo racionalno potrditev, da so naše odločitve vedno in povsod pravilne. O tem najrajši razpravljamo in se prevprašujemo v dolgoveznih dialogih s samim seboj. Ko pa trčimo v sočloveka, še posebej v partnerja in ljubimca, se vse naše teorije in odločitve, ki so v mislih izgledale tako fantastične in trdne, sesujejo kot hiša iz kart. Nato v svoji luknji infantilno čakamo, kje se bo spet pokazala priložnost, da spet zasijemo kot zvezde na velikem odru življenja. Zato Revelli rajši molči, kot da bi se soočil s svojo ženo. Svojo nemoč premostiti razpoko, ki je nastala v zakonu, pa utaplja v alkoholu in priložnostnih seksualnih trenutkih z neznankami. Srečo iščemo v hipnem zadovoljevanju potreb in želja. Kot pravi Scurati: "Če je v 19. stoletju grof Tolstoj zapisal, da so si vse srečne družine podobne, nesrečne pa vsaka po svoje, potem je danes, na začetku 21. stoletja, edina srečna družina tista v reklami, kjer grizljajo piskote s sladkornim posipom." Svojo srečo dojemamo skozi prizmo potrošniške družbe, kjer nam je v vsakem trenutku vse na voljo in na dosegu roke, zato se nam ni treba za nič več truditi. Takoj ko pa nam je odvzeta že najmanjša pravica (npr. do imena, naziva, poklica ...) zaženemo vik in krik. Smo v tem kaj drugačni od svojih otrok? Da otroke delamo iz ljubezni in dolžnosti za nadaljevanje vrste, je še ena od egoističnih utvar, saj nam ti danes pomenijo bolj kot ne luksuzni objekt, ki si ga lahko privošči le redkokdo. Od vsega začetka hočemo biti njihovi prijatelji, zato jih postavljamo na piedestal in strežemo njihovim muham, jih krasimo z dizajnerskimi oblačili in zasipamo s kupi igrač, kasneje strukturiramo vsak trenutek prostega časa, da bodo le postali "nekaj". A hkrati jih tudi čuvamo kot največje bogastvo: zapiramo jih med štiri stene, da se ne bi "pokvarili", "umazali", bog ne daj, da nam bi zboleli ali da bi jih celo ukradli. Otroci niso več vir navdušenja, ampak strahov. Ne toliko strahov, ali bodo znali uresničiti svoje potenciale in postati zadovoljni, udejanjeni posamezniki, kot to, kakšen vtis bomo sami naredili nanje in kot kakšne nas bodo ohranili v spominu. Kljub vsem možnostim in priložnostim, ki nam jih nudi današnji svet, smo v njem izgubljeni. Smo neodločni, nesamozavestni, ohromljeni in nesposobni kakršnekoli akcije, ki bi od nas zahtevala, da stopimo iz cone udobja. Zato se glavni junak Revelli v romanu zaveda, da ne bo mogel nadaljevati očetove tradicije, ki jo dojema kot polno praktičnosti, odločnosti in pristnih medčloveških odnosov. Celo hči mu pomeni vir navdiha, ko občuduje njen tankočuten odnos do soljudi, njeno naivno radoživost, neobremenjenost in pristnost bivanja v esenci življenja, njenega neusahljivega upanja. A namesto, da bi prijel bika za roge in začel živeti kot človek, se infantilno skriva za podobo kvazi uspešnega chefa, ki svojo pasivnost utaplja v objokovanju izgubljenih priložnosti. Knjiga bo navdušila tudi vse tiste, ki uživate v bravurah jezika, saj nam Scurati postreže z nešteto bilijantnimi izjavami, ki rezko, brez omahovanja, prizanesljivosti in okolišenja nepopustljivo orišejo duha današnjega časa: "Videl si reklamo za testenine Barilla. Nenadoma si pomislil, da si sam. Ni pomoči, nazaj ni mogoče. Vdihnil si smrad bolezni, bič zračni se je spustil nadte. Ne znaš se upreti in znova zahrepeniš po sreči. Maksimo, ki te je še včeraj vodila - "Ni hujšega sovražnika, kot lažna sreča" - zbrišeš iz svojega brevirja, vedrino, dobro umerjeno domačno zadovoljstvo, pa postaviš na vrh seznama potrebščin za zmerno življenje. Življenje modrega, vrlega moža. Dvoumna besedica se znajde na vrhu nakupovalnega seznama. Sreča. V njenem imenu postaneš skromen, krotek, blag. In greš v trgovino. Antonio Scurati je bil s svojim romanom Nezvesti oče, za katerega si je italijanska literarna kritika edina, da gre za vrhunsko pisanje o čustvovanju neke generacije, v najožjem izboru za prestižno literarno nagrado strega. Več o avtorju si lahko preberete tudi v njegovem pogovoru s Patricijo Maličev, ki je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela (19. november 2016). Antionio Scurati: Nezvesti oče
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed
|